ponedeljek, 17. april 2017

Liliana Corobca: Kinderland

Bel moldavski kombi z dvema antenama, ki vozi po slovenskih avtocestah - nikoli več ne boste mogli ravnodušno pogledati nanj.

Liliana Corobca nam s poetičnim glasom oriše eno izmed mnogih moldavskih vasi, v katerih otroci odraščajo sami - sami s svojimi hrepenenji, dvomi, strahovi in upanji. Zgodba v resnici prinaša tragični diptih: na eni strani opiše čutenje zapuščenih otrok, na drugi strani pa vznikne enako srce parajoča, a nikoli povedana žalost staršev, ki so nekje daleč daleč stran.

Če roman proti koncu ne bi zašel v prisiljeno mistiko, bi bil brez vsakršne napake, a je tudi takšen, kot je, še vedno ganljiv in nepozaben.

Kristof Magnusson: Nisem bil jaz

Magnusson obeta veliko, a žal gre za prazne obljube.

(Sledi množica pokvarkov, zato prenehajte z branjem.)

Lik in delo Jasperja Lüdemanna, povzpetnika iz zaledne pisarne, ki z zaporedjem usodnih napak pri trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti potopi veliko ameriško banko, sta najboljša od treh in za moje laično oko prejkone izpiljena do podrobnosti. Ko Magnusson s poznavalskim glasom oriše ozadje iz - domnevam - leta 2008, ko je potonil Lehman Brothers, sem začel potihem upati, da bo to zabavna zgodba o nekom, ki je ponesreči zmagal proti sistemu. Pa ni, vsaj ne povsem.

Roman zvodeni v klasično, dokaj zabavno pripoved o pisatelju, prevajalki in Lüdemannu ter o tem, kako se jim zaradi neumnosti življenje obrne na glavo. Velika škoda.

Če želite pravo finančno srhljivko, vsekakor priporočam Lewisovo uspešnico The Big Short, kjer je vse res.

nedelja, 9. april 2017

Vitomil Zupan: Levitan

Kje je meja med doživetim in pripovedovanim, v Levitanu ni jasno. Levitan je - po avtorjevi uvodni pripombi - izmišljena oseba, a je več kot jasno, da čepi v arestu, ker ju je z Ahacem, mrtvo pijana, presunila briljantna ideja, da bi lahko Ladu Kozaku natvezila, kako švicarski radio poroča o Titovi abdikaciji in pobegu v tujino. Ni se dobro končalo.

Tako je nastal Levitan, ki je predvsem z Zupanovo mirno roko zapisano (skorajda dokumentarno) pričevanje o takratnih zaporih, notranjih razmerjih moči, hierarhijah, osebnih zgodbah kaznjencev, Zupanovem ukvarjanju z lastno spolno slo in njegovem pogledu na svet. Seveda to praktično ni roman, je pa obvezno čtivo za vse, ki imamo Zupana radi.

Po branju presune dejstvo, kako nikoli ne bomo izvedeli, kaj se je zgodilo med rusko ruleto s Fedorjem Senekovičem. In kakšne vesoljske razdalje so med tem, kar si je upal v Albaniji privoščiti Kadare leta 1981, in Zupanovim izzivanjem jugoslovanskega sistema leto kasneje.

nedelja, 2. april 2017

Milena Magnani: Narobe cirkus

Narobe cirkus je zgodba o Madžaru, ki se priklati v romsko naselje na robu mesta, o sencah preteklosti, ki visijo nad njegovo družino, in o umoru. Perspektiva govorca, ki umira in tudi umre, je zanimiva in dosledna, manj uspešna je zmes romščine, albanščine, madžarščine in albanščine, ki se zdi namenjena sama sebi. Kratke slike, ki nam bliskajo pred očmi, so učinkovite, a sem se velikokrat zavedel, da berem, ne da bi vedel, o čem. Vračanje nazaj mi je rahlo kravžljalo živce. Magnanijeva skozi rahlo neposrečeno naracijo zamudi tudi nekaj očitnih priložnosti za razvoj romana, denimo nedorečenost Brankovega odnosa s Senijo, njeno razmeroma preprosto predstavitev, premajhno poglobljenost v odnose v naselju in slabo izkoriščenost dedkovega lika.

Škoda.