nedelja, 19. oktober 2014

Stanisław Ignacy Witkiewicz: Slovo od jeseni

Metafizični roman prinese vihar referenc, citatov, hudomušnih sprevračanj in neskončnih prežvekovanj eksistence:
Ničnost je bila popoln nesmisel, nepredstavljiva celo kot prazen prostor. A navzlic logični nujnosti, da se nekaj predpostavi kot splošno izhodišče, četudi ena sama sestavina (sicer logike ne bi bilo) - o čemer je nekoč megleno razpravljal Chwazdrygiel - je v smrtni grozi zazijala strahotna luknja možnega ne le individualnega, temveč celo občega nebivanja, bolj logična kot resnična luknja, brez kakršnegakoli nazornega ustreznika pojma.
Že samo razstavljanje stavka in stavčna analiza zahtevata 340 kilokalorij, morebitno dojemanje pomena pa nepredstavljiv vnos energije in zelo zelo mlade možgane, recimo najstniške, ki jim je še vse jasno.

Atanazyjeva zgodba bi zaradi presenetljivo dobro zastavljenega lika, veličastno samozaverovanega in s silovitim lovskim nagonom, lahko celo preživela, če je ne bi ugonobile stotinje in stotinje metafizičnih in "metafizičnih" umotvorov. Je bil leta 1927 Witkiewitz nerazumljen umetnik ali samo prefrigan provokator?

Odgovora nimam, je pa - denimo - poljsko kulturno ministrstvo 26. novembra 1994 ukazalo ekshumacijo pisateljevega trupla. Genetski testi so pokazali, da je v grobu pokopana neznana ženska.

Bojim se, da je Witkiewicza treba brati v tej luči.

sreda, 15. oktober 2014

Bookerja 2014 dobi Richard Flanagan


Dobitnik bookerja za 2014 v razširjeni konkurenci, v kateri Američana nista imela nobene politične možnosti, je Richard Flanagan. Razumljivo in - bojim se - tudi obžalovanja vredno.

No, morda pa sem zgolj poln predsodkov in starih zamer.

nedelja, 12. oktober 2014

Joshua Ferris: Rise Again at a Decent Hour

Uspešen, malce zmeden zobar, ki mu nekdo ukrade identiteto in ga potunka v godljo judaizma in antisemitizma, je v idealnih okoliščinah lahko recept za dokaj dobro zgodbo, tukaj pa vse zamre zaradi prisiljenega misticizma in pasaž, ki se vlečejo kot sprehod po puščavi Gobi po vseh štirih. Ne.

sobota, 4. oktober 2014

Niall Williams: History of the Rain

Nominiranka za bookerja 2014, ki se ni prebila v ožji izbor.

Poetika, evo, poetika, križana s sarkazmom. Bi se ta recept za uspeh lahko sfižil?
I see him looking up from a page, it's the strange deadend quiet on country Sunday mornings when the Christians are at Mass and you feel so other that you have to occupy your time or you fear the Old Testament God himself will come up the stairs and say YOU!
Ruth Swain ima uničujočo bolezen, ki jo je priklenila na posteljo, obkroženo s knjigami njenega očeta Virgila. Ja, Virgila. Virgila. Izhodiščna postavitev je popolna, Williams ne stavi na cenena čustva in Ruth ne potiska v samopomilovanje, in to je prav. Težava romana je, da se nenehno zaletava v isti ključni točki: v vserazsežnega očeta in samorefleksijo. Tik pred koncem me je inercija zgodbe prignala do takšne živčnosti, da sem roman raje odložil, kot da bi si moral nemara sredi noči kuhati sivkin čaj. K vragu poetika in k vragu sarkazem.

Škoda.