nedelja, 14. julij 2019

George Orwell: 1984

Življenje Georga Orwella je samo po sebi vredno avtobiografskega romana, ki ga - seveda - žal ni. Vse, kar bi tukaj poskušal zmetati skupaj na to vižo, bi izpadlo bedno, medlo, podcenjujoče in nezadostno, zato raje niti ne začenjam.

Roman 1984 sem bral prvič in prvič se mi je zgodilo, da mi je med krajšim službenim potovanjem zmanjkalo čtiva, še preden sem prispel na cilj. Svaljkanje med mnogoterimi nadzori potnih listov, biometričnimi mejnimi prehodi, kjer si ujet med dvojimi vrati in buljiš v kamero, dokler računalnik ni potolažen, detektorji kovin vsakih nekaj metrov in zoprnimi mejnimi policisti v državi rahlo izven okvirov mojega območja ugodja, je bilo okolje, ki je dobro podčrtalo temačnost romana.

"Temačnost" je kajpak evfemizem. 1984 gre iz temine v globoko, neizmerno črno temo.

Roman morate prebrati, ne morem pa ga priporočiti.

ponedeljek, 08. julij 2019

Dževad Karahasan: Nočni shod

Nočni shod ni napačen: Simon, ki se znajde v Foči, nam s svojo odtujenostjo na zanimiv način odpira oči na prihajajočo vojno v Bosni. Na začetku Zuhra in Feslija s svojo globoko osebno tragedijo oznanjata grozo, ki prihaja, a žal ne vem, kam roman vodi v resnici. Karahasan me je izgubil na 134. strani. 

Dominik Smole: Črni dnevi in beli dan

Rahel napad tesnobe je bil še najmanj od tistega, kar me je spreletelo, ko sem v roke vzel Smoletov roman Črni dnevi in beli dan. Dolga je senca Antigone, kajne, dijaki vseh generacij.

Smole je s Črnimi dnevi leta 1958 oral slovensko modernistično ledino in si je takrat morda prislužil tudi navdušeno vreščanje kakšnega občudovalca. Povsem po nepotrebnem, saj roman stopiclja po sledeh Sartra in Camusa in ne prinaša nikakršnih strukturnih presežkov. Z drugimi besedami: medel dolgcajt, izredno primeren za maturitetno čtivo.

torek, 25. junij 2019

Elizabeth Gilbert: Pečat stvarjenja

Šlo je za nadčloveške napore, da sem se uspel izogniti branju Jej, moli, ljubi. Tudi pri obvozu okoli Pečata stvarjenja mi je šlo kar dobro, četudi je bila naloga lažja, saj ni bilo pravega medijskega čustvenega izsiljevanja. A potem me je ob neki večerji s pravimi argumenti spodnesel prijatelj. Upravičeno: Pečat stvarjenja morate prebrati. Še več, desetine strani med branjem kar izginjajo. Dan, dva, in konec.

Gilbertova je Cristiano Ronaldo pripovedovanja zgodb. Roman teče skrajno smiselno, v meandrih se zadržuje ravno toliko, kot je prav, in na cilj prispe točno kot po švicarskem voznem redu. Ne morem si niti predstavljati, koliko raziskovanja je bilo vloženega v pripravo na pisanje, v zgodovinsko ozadje in spoznavanje botanike - več let, bi rekel, in to več let trdega dela. Tako globoko, resnično osupel sem bil nad tem, da do zadnjih stotih strani nisem opazil, da gre za resnično neprijetno šopirjenje in prosvetljevanje bralca. Drobnjakarska naštevanja reči, ki jih je Alma vzela s seboj na potovanje, in podobni izpadi so bili verjetno namenjeni avtoričini želji, da ponuca, kar se ji je med raziskovanjem tematike nabralo. Vrh težav pa je vsekakor nadležna moralna nota romana, rahlo premešana s poceni misticizmom in prodana željnemu, pazljivo izbranemu ciljnemu občinstvu.

Elizabeth Gilbert je neizmerno sposobna, zvita in podjetna lisica. Kapo dol.

četrtek, 20. junij 2019

Jane Austen: Prevzetnost in pristranost


Jane Austen je druga s seznama napačnih bralnih odločitev.

Ker so od mojega prejšnjega poskusa branja minila dobra tri desetletja domnevnega odraščanja in še bolj domnevne vsesplošne osebnostne rasti, me je zanimalo, kako se bom obnesel tokrat. Opazil sem zanimiv pojav škiljenja od dolgčasa in občasne pobege v dremež.

Očitno so v življenju stvari, ki se nikoli ne spremenijo.

P. S. Tudi Dominiku Smoletu ne kaže dobro.

Andrej Platonov: Čevengur


S Čevengurjem Andreja Platonova začenjam nesrečno poletno zaporedje slabih bralnih odločitev.

Za Platonova je kriv Jerofejev, ki je avtorja uvrstil ob bok Maksimu Gorkemu, oba pa na sam vrh ruske književnosti. Potegavščina, domnevam, razen nemara za ljubitelje Franza Kafke.

Roman je nastajal med letoma 1927 in 1928, dovolj pozorni cenzorji pa so najbrž bili v težkih dvomih, ali gre za hvalnico socializmu ali za norčevanje, vredno Montyja Pythona.

Po sto štiridesetih straneh si tudi sam nisem znal odgovoriti na to osnovno vprašanje, počasi pa se mi je zbistrila ena in edina misel: Čevengurja si v resnici ne želim več brati.

četrtek, 30. maj 2019

Viktor Jerofejev: Dobri Stalin

Pogled v Bizi razodene: založba Modrijan je v postopku likvidacije. Leta 2016 je založba imela 2,323 milijona čistih prihodkov od prodaje in 320 tisoč evrov izgube, leto kasneje pa 1,929 milijona prihodkov, izgube 249 tisoč evrov, dolgoročnih obveznosti pa 487 tisoč. Sledil je polom, ob katerem se mora slovenskemu bralcu utrniti vsaj ena solza.

Modrijan je ponudil Jerofejevu dober dom, odlično prevajalsko ime in primeren rompompom ob izidu. Roman sem takoj dal na bralni seznam in v hipu, komaj deset let kasneje, sem ga prebral na dušek.

Pričakoval sem anekdotično guncanje afen, kar sem tudi prejel, ob tem pa še toliko več. Je to avtobiografija z nekaterimi več kot sumljivimi pasažami (pozoren bralec bo vedel, o čem govorim) ali prozoren poskus freudovskega obračuna z očetom, kjer ni povsem jasno, ali gre za zezanje, zezanje iz zezanja ali za povsem resno stvar? Je kleč v risanju vzporednic med Stalinom in očetom ali v povsem lahkotnem, športnem nakladanju?

Privilegiranega avtorja, sina elitnega sovjetskega uradnika, bi bilo nepošteno meriti z današnjimi vatli in ga postavljati v perspektivo gulagov, holodomora, Berije, Gorbačova, perestrojke, Putina. A tudi če bi ga, se skozi prepoved, ki preskakuje iz tematike v tematiko, iz avtorefleksije v anekdotičnost, iz bluzenja v kronološko zapisovanje sosledja dogodkov, Jerofejev izmika vsakršnemu predalčkanju.

Užival sem.

F. Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby

Tretje, morda četrto srečanje z Velikim Gatsbyjem mi ni prineslo pretresljivih novih odkritij, a tudi obujanje spominov na občutja ob prejšnjih branjih ni od muh.

Naj vas spomnim na Fitzgeraldov slog:
Iz hiše mojega soseda je v teh poletnih večerih prihajala glasba. V njegovih sinjih vrtovih so moški in dekleta ko vešče prihajali in odhajali med šepetom, šampanjcem in zvezdami. Opazoval sem goste, ko so med popoldansko plimo skakali z njegovega splava ali pa so se sončili na vročem pesku njegove plaže, vtem ko sta njegova motorna čolna rezala vode na ožini in po slapovih pene vlekla akvaplane. Ob koncu tedna se je njegov rolls-royce vselej prelevil v omnibus in od devetih dopoldne do pozno čez polnoč prevažal goste iz mesta in v mesto, njegov kombi je kot okretna rumena stenica spešil k vsakemu vlaku, in ob ponedeljkih je osem služabnikov s posebnim vrtnarjem vred ves dan garalo s cunjami in krtačami, kladivi in vrtnarskimi škarjami, da so popravili razdejanje minule noči.
Zgodba, najbrž skrbno zasnovana z mislijo na presenetljiv obrat, razkrinkanje in kazen, se je v zadnjih desetletjih toliko obrusila, da je v našem splošnem občutenju postala že skoraj banalna, a nič zato. Bralčev strastno opazovalski položaj, žareče poletje, hrepenenje, zelena lučka na pomolu - neprecenljivo doživetje.

nedelja, 19. maj 2019

Lojze Kovačič: Kristalni čas

Težko je bilo biti Lojze Kovačič.

Lejla Švabić je na portalu RTV zapisala, če že ne skoraj podčrtala: "Lojze Kovačič se je po dveh neuspešnih materinih poskusih splava rodil 9. oktobra 1928." Rodil se je sicer mesec dni kasneje, novembra, a to ne spremeni dejstva, da je bil Kovačič že pred rojstvom nezaželen, obrobnež, tujec, bruno v očesu vseh sistemov, ki so se bliskovito nanizali v zadnjem stoletju.

Kristalni čas je avtobiografija, in avtobiografija ponuja bralcu zoprno možnost čustvenega presojanja nečesa, kar bi moralo biti objektivno leposlovje. Preden sem se zavedel, sem padel noter in podlegel manipulacijam.

Basel, Cegelnica, Ljubljana; revščina, vsepovsod tujina, smrt, vojna, izgnana družina, sirotišnica ... Drobci, zanesljivo nanizani od otvoritve, ki prinese eksploziven opis nezavesti, do pitijskega konca: "Zrelost je vse."

Kovačič ni Knausgård, njegova globina je neizmerna in možnost samorefleksije se najprej zdi - ne vem, izjave te baže so mi zoprne, a k vragu! - med top deset na svetu.

Brskam po knjigi in zaman iščem odlomek z začetka, nekaj o jutru in ženskih visokih petah. Takšne stvari zadenejo kot kokain, si mislim (verjetno naivno),  saj se kljub letom, preživetim v študentskem naselju v Rožni dolini, kjer je bilo občasno več travice kot pašte, nisem drog nikoli pritaknil.

Kristalni čas ostro odseva podobe partijskih elit, ki se s kopicami dragocenosti svetohlinsko selijo v nove bloke, pa tudi pomladnih kislic, ki jim iz zatilja poganja plastičen svetniški sij.

Roman se brez diha zapodi iz introspekcije v skoraj voajerske opise razmerij s štirimi ženskami, malce zaporedno, malce vzporedno. Lok pripovedi, kolikor ga je bilo na začetku, se zlagoma prelomi, struktura romana pa se počasi, a zanesljivo sesuje sama vase.

Ob koncu me je popadel bes. "Zrelost je vse?" Ne me farbat! Sodeč po Kristalnem času, pri Kovačiču ni šlo za zrelost, pač pa zgolj za staranje skozi egotrip. Kako lahko ... oprostite ... KAKO LAHKO svoja sinova omeniš tako malokrat? Kako lahko ženskim mednožjem nameniš cele traktate, sinovoma pa pet črk? "Fanta"? Nista imela imen? Nista bila vredna imen? Niti začetnic?

Polovička sintagme "fanta" je v pogovoru za Playboy svojega očeta prizanesljivo uvrstila med "ranjene otroke". Kar me gane skoraj bolj kot ves ta nori, nepozabni roman.

nedelja, 12. maj 2019

Celeste Ng: Little Fires Everywhere

Celeste Ng s Prikritimi plameni bralca osupne: kako lahko roman, ki je tako tehnično dovršen, sploh pusti plehek okus? Nagibam se k misli, da avtorica ni znala dokončati nobenega izmed treh nastavkov, ki zadevajo rojstvo otroka in začetek življenja.

Oceno takšnega romana je težko napisati. Lahko bi se zatekel k sarkazmu, za lase privlečenim primerjavam in ostalim oslarijam, ki so mi običajno v precejšnje veselje, a se bom temu poskušal izogniti.

Prikriti plameni kraljujejo na vseh mogočih lestvicah in bralci vseh barv, oblik in političnih prepričanj se jim klanjajo. Povsem upravičeno, bi rekel na prvo žogo. Ekscentrična umetnica Mia je izpiljena do zadnje podrobnosti, opis njenega ustvarjalnega žara me je prevzel do konca. Pearl je najstnica, ki se ti zaradi svoje rahle odmaknjenosti od pričakovanega povprečja v hipu priljubi, njena vključenost v dinamiko družine Richardson pa je izjemno dobro izpeljana. Trije vpogledi v rojstvo (nosečnost po naročilu, najstniški splav in posvojitev) ponudijo morje iztočnic, ki jih Celeste Ng obdela do potankosti, a jih na koncu ne zna niti zaključiti niti povezati v sporočilo, ki bi me pretreslo, šokiralo ali presenetilo.

Pri Everything I Never Told You je šlo za literaturo za družinsko samopomoč, pri Prikritih plamenih pa morebiti za političen pamflet brez repa in glave. Odlično, plehko branje.

nedelja, 05. maj 2019

Gene Kim, Kevin Behr, George Spafford: The Phoenix Project

Roman in ne povsem roman s polnim naslovom The Phoenix Project: A Novel about IT, DevOps, and Helping Your Business Win je točno to, kar piše v naslovu, in to je slaba novica. Roman je konzerva sardin na posteljici iz uvele rukole, prekrita z belo čokolado in skisano stepeno smetano.

Zadevščina je tudi velika uspešnica, in težko bi rekel, da se mi ne sanja, zakaj.

Avtorji so premeteni lisjaki. Mega-hit zadnjih let, koncept DevOps, uspešno pojasnijo skozi rahlo grozljivko projekta Phoenix, kritičnega za nadaljnji obstoj manjše korporacije, ki proizvaja avtomobilske dele. Literarno gledano gre za podpovprečen, a še znosen obrtniški izdelek, katerega največja težava so zoprni, pretežno enodimenzionalni liki. Generalni direktor je - povsem predvidljivo - totalna zgaga in nesposobnež, ki mu v resničnem življenju ne bi pomagala nobena mešanica DevOpsa in sodobnih besednih urokov (izbirajte med: umetna inteligenca, veriženje podatkov, kvantno računalništvo, internet stvari, arhitektura mikrostoritev itd.).

Zgodba niti ni grozna, dokler se nisem zavedel, da sem se, udobno zleknjen na kavču doma, nenadoma znašel v peklenskem stresu zaradi projekta, ki je izmišljen in s katerim nimam nič opraviti. Avtorjem gre tukaj vsaj v prvi polovici vse priznanje. Kapo dol tudi za opis osnov DevOpsa, a potem nič točk za čudežno odrešitev, ki pride v obliki istih načrtovalcev in razvijalcev, ki so godljo zakuhali.

Zanimiva zadevščina, tale The Phoenix Project. Branja ne morem povsem odsvetovati, in to je vse, kar lahko rečem.


nedelja, 07. april 2019

Terry Pratchett: Going Postal

Roman Dobra znamenja, ki sta ga Gaiman in Pratchett skovala skupaj, je eden izmed najbolj noro duhovitih romanov vseh časov.

Za vstop v Pratchettovo življenjsko delo, Discworld, serijo enainštiridesetih romanov, sem izbral Going Postal. Prepoznavnemu Pratchettovemu humorju navkljub sem se zaman zaletaval v fantazijski svet, ki mi bo očitno ostal za vselej tuj. Nisem ciljna publika, kaj hočem. Zelo mi je žal, predvsem zase.

Zachary Karabashliev: 18% Gray

Zanimivo darilo, tale Karabašlijev. V romanu je veliko Kerouacove Na cesti, ker je - tako pač je - postavljen na cesto. Zack med svojim potovanjem v fotografskem slogu popisuje dogodke in like, roman pa se v poševnem tisku počasi nagiba v ljubezensko zgodbo. Preskoki med pripovednimi oblikami so prepogosti, spogledovanje  s Kerouacom pa tako moteče očitno, da mi je po malem dvigovalo pokrovček, četudi moram priznati, da sem branje prignal do konca. Kar je tudi nekaj vredno.

nedelja, 10. marec 2019

John Steinbeck: Grozdi jeze

Grozdi jeze, po večinskem mnenju kritikov Steinbeckov ustvarjalni vrhunec, je v podstati Komunistični manifest.

Beda umazanih, lačnih in obupanih "Okcev", ki jih je gola sila kapitala pognala z zaplat oklahomske zemlje proti Kaliforniji, je popisana tako slikovito, da so me prvi dve noči tlačile izredno solidne nočne more. Tu ni kaj, Steinbeck je mercedes.

Tako kot pri V vzhodno od raja premočrtnost pripovedi prekinjajo krajša poglavja z opisi narave in življenja, velikokrat tudi kot avtorjevi kritični pogledi na družbeno razslojenost. Najbolj presenetljivo je petindvajseto poglavje, v katerem nenadoma dobijo besedo tudi žrtve z druge strani ograje, mali posestniki, obrtniki in trgovci. Vsi tisti, ki so pripravljeni umazanim posiljevalcem poslati kroglo v čelo, da bi upočasnili lastno padanje v žrelo kapitalizma.

Grozde jeze je treba brati tudi danes.

četrtek, 07. marec 2019

Gail Honeyman: Eleanor Oliphant is Completely Fine

Leta 2025 bo umetna inteligenca morda že dovolj izpiljena, da bo sposobna prežvečiti nekaj tisoč knjižnih uspešnic, literarnih kritik ter osnove kreativnega pisanja in nam pokrmiti prvi roman, ki ga bo napisal stroj. Če bo stroj dovolj zvit, bo iz njega padlo nekaj, kar bo v velikem delu dokaj, a ne povsem podobno romanu Eleanor Oliphant je povsem v redu.

Gail Honeyman je morala ves postopek umetne inteligence izvesti na roke: preračunati, katera tematika bi znala uspeti leta 2017; pazljivo orisati glavno junakinjo, ki bo ravno prav drugačna od povprečnega bralca, obenem pa še iz dovolj gnetljivega testa, da jo bo moč počasi izboljševati; ustrezno zabrisati preteklost Eleanor Oliphant, da bodo reference na nekaj, kar se je zgodilo, držale glavnino bralstva pri zavesti (manjši del pa bo ob teh očitnih manipulacijah zbesnel) ter dodati obvezne like zlorab v mladosti in humor na pravih mestih. Hura, uspešnica je tu!

Žal mi je, a od prve do zadnje strani mi je skozi možgane švigala ena sama beseda: preračunljivost. Če bi zamižal na eno oko in Honeymanovi odpustil nekaj očitnih slogovnih slabosti, bi morda lahko celo užival. Pa nisem. Sam sem si kriv.

Leta 2025 bo tega še več. Honeymanova je v tem smislu preroška avtorica.

nedelja, 10. februar 2019

John Steinbeck: Vzhodno od raja

Moj stari oče, odličen mizar in predan čebelar, si je ustvaril za tiste čase kar spodobno knjižnico, v kateri je kraljevala zbirka Sto romanov, ki me je precej vznemirjala, kakšno polovico pa je zasedal Mohorjev koledar in nekaj obveznih, po mojem mnenju skoraj vedno popolnoma zgrešenih knjig Mohorjeve založbe.

Sto romanov sem si po dedkovi smrti v 103. letu starosti izgovoril kot dediščino, ki mi je skoraj samoumevno pripadala, kar seveda sploh ni res. V bližnjem sorodstvu je kar nekaj gorečih bralcev, ki so redno posegali po zbirki, na kar kažejo tudi sledovi uporabe na ikoničnem Steinbeckovem romanu.

Steinbeck je po mnenju kritikov dosegel svoj ustvarjalni vrhunec z Grozdi jeze, ki jih nisem videl niti od daleč, roman Vzhodno od raja pa se je izstrelil med legende s Kazanovim filmom iz leta 1955 in Jamesom Deanom. Roman je bržkone primerno mučilno orodje za nadobudno ameriško mladež, ki mora opisovati vzporednice med Kajnom in Abelom na eni strani ter dvema paroma bratov v dolini Salinas na drugi strani. Vse do točke, domnevam, ko taista mladež zasovraži leposlovje in se raje zavleče snemat še eno efemerno zgodbo za instagram.

Nam, neobremenjenim Evropejcem, je lažje. Rajske analogije je najbolje zanemariti, ker so v resnici nepomembne in pravzaprav namenoma odvečne. Splača se prepustiti spretnemu, zanesljivemu pripovedovalcu, ki je v resnici in zares John Steinbeck in ki na začetkih poglavij tako veličastno stopi korak nazaj, zajame sapo in oriše ozadje, da spomni na Dončićev sloviti "step-back".

Užitek na prvinski ravni branja, vam povem, pa četudi Rapa Šuklje v spremni besedi roman počasi in z užitkom raztrga na koščke.

četrtek, 03. januar 2019

Nick Drnaso: Sabrina

Sedmi - kaj? - nekaj s seznama nominirancev za bookerja 2018.
Prazno, hladno, grozno. Tega ne morem brati.

Fuj to, žirija. 

Vitomil Zupan: Človek letnih časov

Bliskoviti preskoki med osebami, ponesrečena mitologija in izleti v nadrealizem so me kaj hitro utrudili. Roman, napisan leta 1987, po mnenju Francija Zagoričnika "mogoče kompletira prvo obdobje (Zupanovega) romanopisja", po mojem pa se mu je brez dobre priprave bolje ogniti.

sreda, 02. januar 2019

Marina Šur Puhlovski: Divljakuša

Tako gre to: Marina Šur Puhlovski dobi VBZ-jevo nagrado za najboljši hrvaški neobjavljeni roman v letu 2018, kar vsebuje natis in 100.000 kun bruto. Večernji list objavi veselo novico, uporabnik Stimy, ki ima za avatar grb z nekakšnim ofucano ponosnim, verjetno zaradi klimatskih sprememb izumrlim petelinom, pa dobrohotno pripomni:
A da se tih i takvih stotine tisuća kuna uložilo u otvaranje novih radnih mjesta umjesto na nagrađivanje bezvezarija mladi bi ostali u Domovini, radili, primali plaću pa bi mogli i kupiti koju knjigu. Po vlastitom izboru žanra.
Tako gre to.

Divljakuša je silovit roman, povedan v prvi osebi. Stavki, dolgi nekaj deset vrstic, bruhajo iz naivne študentke, pri devetnajstih poročene s pristnim tepcem. Maupassantovo Njeno življenje, brez ovinkarjenja. Divljakušo sem prebral na dah, pri tem užival, se veselil rahlih preobratov, in vendar si na koncu ne znam odgovoriti na povsem preprosto vprašanje: je to odličen roman?

Najbrž ne. Umanjka mu čisto malo pobega izven strogega okvirja žrtev-moški, odveč pa sta peripetiji s šibeniškim lepotcem in tistim drugim, ki nekako označi konec.

Ampak v branju sem užival. Torej?

Ne vem.

Penelope Fitzgerald: Knjigarna

Ko je Penelope Fitzgerald začela roman v klasični pripovedni maniri, so mi skoraj stopile solze v oči.
Bilo je leta 1959, ko Florence Green ob koncu noči včasih ni zatrdno vedela, ali jo je prespala ali ne. Belila si je namreč glavo, ali naj odkupi neko manjšo posest, Staro hišo, h kateri je sodilo tudi skladišče na obali, in odpre knjigarno, ki je v Hardboroughu še niso imeli.
Res je, da sem si pred tem polomil zobe na Thomasu Mannu, a vseeno: je res tako težko povedati zgodbo?

Knjigarna zgodbo ima, in zgodba je lepo zaokrožena, natančno povedana in predvsem premajhna, da bi v spominu ostalo kaj več kot samo dober, hitro pozabljen občutek. En tak pošten ristretto iz izkušenih rok.