S Čevengurjem Andreja Platonova začenjam nesrečno poletno zaporedje slabih bralnih odločitev.
Za Platonova je kriv Jerofejev, ki je avtorja uvrstil ob bok Maksimu Gorkemu, oba pa na sam vrh ruske književnosti. Potegavščina, domnevam, razen nemara za ljubitelje Franza Kafke.
Roman je nastajal med letoma 1927 in 1928, dovolj pozorni cenzorji pa so najbrž bili v težkih dvomih, ali gre za hvalnico socializmu ali za norčevanje, vredno Montyja Pythona.
Po sto štiridesetih straneh si tudi sam nisem znal odgovoriti na to osnovno vprašanje, počasi pa se mi je zbistrila ena in edina misel: Čevengurja si v resnici ne želim več brati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar