nedelja, 8. junij 2014

Anne Enright: The Forgotten Waltz


V tisoč tristo letih, odkar poskušam prebrati vse, kar se pojavi med nominiranci za bookerja, sem samo enkrat priznal, da je žirija izbrala pravi roman. Bilo je leto 2007, ko je nagrado dobila Anne Enright za melanholični The Gathering.

Ženska ima pripovedni glas, ki mi globoko, intimno ustreza. En tak vseobsegajoč, mističen "ommmmmmmmm", ki vibrira preko vseh plasti zgodbe. Noro dobro.

The Forgotten Waltz je zgodba ... o čem pravzaprav? Nekaj časa je to pripoved o hrepenenju in nenadejani ljubezni do poročenega Seána, potem se fokus premakne na čakanje in seciranje trenutkov vmes, pa spet na občutja Irske, ki med prvimi zdrsne v recesijo, in na koncu se vse zavrti okoli Evie, Seánove hčerke. 

Ne moti časovna nedoločenost in razdrobljenost:
But this was later. Or perhaps it had happened already, perhaps it was happening all along.
Ne moti neizrečenost:
You never. I always. The thing about you is.
Zmoti brezciljnost, kaotično vpeljevanje novih in novih ključnih akterjev, zdaj Annie, potem Fiona, za njo oče in končno Evie. Zmoti hiša, ki se prodaja, in drgnjenje ran okoli cen nepremičnin. Zmoti očitno pomanjkanje strukture in na koncu nemara vprašanja, ki si ga Enrightova morda ni zastavila: ali vem, kaj hočem povedati?

Anne Enright ostaja zelo zelo visoko na mojem seznamu avtorjev, ki jih želim brati, in to kljub temu valčku. Priporočam z ostrimi omejitvami.

petek, 6. junij 2014

Mark Twain: Prigode Toma Sawyerja


Toma Sawyerja moramo brati v izdaji Zlate knjige iz leta 1984 z ilustracijami Marjana Amaliettija, ker je to pač srečanje s starim prijateljem, razvratnim otroštvom, poginulimi podganami, vraževerjem, humorjem, grozljivimi skrivnostmi in zapleteno ljubeznijo tetke Polly.

Mark Twain je car.

Michel Tournier: The Erl King (Jelšev kralj)


Gola razvajenost in nestrpnost sta me gnali, da sem po časopisnem priporočilu občudovane osebe (Zdravko Duša, nemara?) Jelševega kralja hotel brati takoj. Takoj-takoj, cepetajoč takoj. Kindle, skratka, v angleškem prevodu.

Tournier zgodbo o Abelu Tiffaugesu zažene zelo obetavno, s pogumnim pripovednim naskokom na - kaj vem, recimo wagnerjansko - simboliko, ki se najprej zagleda v zakompleksanega smrkavca in njegovo internatsko življenje. Na prvo polovico nimam resnejših pripomb razen rahle, a grozljive slutnje nečesa neprimernega in moralno globoko spornega. Če je Tournier želel stopiti v velike čevlje Nabokova in Lolite, lahko to zgolj obžalujem.

Težave z Jelševim kraljem počasi vzniknejo v drugi polovici, ko se pojavijo enciklopedična, taksativna naštevanja tega ali onega, kar bi pri angleškem avtorju šel brez oklevanja preverit v Wikipedijo. Dotakanje simbolike in neverjetnih zgodovinskih srečanj v smislu Stoletnika ali, če hočete, nedavno nadvse ponesrečene Life After Life, pa bo manj dobrohotnega bralca razživciralo do te mere, da pri knjigi ne bo zmogel več niti mirno zaspati.

Odsvetujem.