Gola razvajenost in nestrpnost sta me gnali, da sem po časopisnem priporočilu občudovane osebe (Zdravko Duša, nemara?) Jelševega kralja hotel brati takoj. Takoj-takoj, cepetajoč takoj. Kindle, skratka, v angleškem prevodu.
Tournier zgodbo o Abelu Tiffaugesu zažene zelo obetavno, s pogumnim pripovednim naskokom na - kaj vem, recimo wagnerjansko - simboliko, ki se najprej zagleda v zakompleksanega smrkavca in njegovo internatsko življenje. Na prvo polovico nimam resnejših pripomb razen rahle, a grozljive slutnje nečesa neprimernega in moralno globoko spornega. Če je Tournier želel stopiti v velike čevlje Nabokova in Lolite, lahko to zgolj obžalujem.
Težave z Jelševim kraljem počasi vzniknejo v drugi polovici, ko se pojavijo enciklopedična, taksativna naštevanja tega ali onega, kar bi pri angleškem avtorju šel brez oklevanja preverit v Wikipedijo. Dotakanje simbolike in neverjetnih zgodovinskih srečanj v smislu Stoletnika ali, če hočete, nedavno nadvse ponesrečene Life After Life, pa bo manj dobrohotnega bralca razživciralo do te mere, da pri knjigi ne bo zmogel več niti mirno zaspati.
Odsvetujem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar