torek, 9. avgust 2016
Graeme Macrae Burnet: His Bloody Project
Prva s seznama nominirancev za bookerja 2016.
Všeč mi je bila zgodovinska umeščenost zgodbe. Leta 1869 se v škotski vasici Culduie zgodi umor; Roddy Macrae takoj prizna vse. Sledi njegova pripoved.
Burnet zna pisati, a kaj ko je romaneskna pripovedna krajina posejana z dogodki tako na redko, da sem omagoval od utrujenosti že po prvih sto straneh. Malce sem se še vlekel proti polovici romana, kjer sem popenil, ko je Burnet zamudil priložnost, da bi izkoristil rahlo erotično napetost in sprostil zakrčenega pripovedovalca.
Kar je preveč, je preveč. Odloženo.
sobota, 6. avgust 2016
Ian McEwan: Amsterdam
Amsterdam, drugič (iz dolgčasa).
Še vedno ne morem verjeti, da je McEwan leta 1998 za ta bedasti polizdelek s klovnovskim zaključkom dobil bookerja.
Še vedno ne morem verjeti, da je McEwan leta 1998 za ta bedasti polizdelek s klovnovskim zaključkom dobil bookerja.
Ian McEwan: V imenu otroka
Začetek romana The Children Act se mi je svaljkal po kindlu več kot leto dni, in po večkratnih neuspešnih poskusih branja sem ga končno zbrisal. Potem sva ga kupila za na morje.
McEwan z vso natančnostjo obdela soočanje s partnersko nezvestobo, nekaj razvpitih pravnih primerov, vstavi obvezen traktat o glasbi in konča z zelo dvomljivo tabloidno témo.
Če ne bi bilo On Chesil Beach, bi rekel, da je McEwan navaden šarlatan.
McEwan z vso natančnostjo obdela soočanje s partnersko nezvestobo, nekaj razvpitih pravnih primerov, vstavi obvezen traktat o glasbi in konča z zelo dvomljivo tabloidno témo.
Če ne bi bilo On Chesil Beach, bi rekel, da je McEwan navaden šarlatan.
Irène Némirovsky: Francoska suita
Francoska suita vsebuje dva romana od petih. Oba romana od petih. Ker potem se je zgodil Auschwitz.
Prvi roman je zaporedje slik, ki prikazujejo tragično sliko razpadajoče Francije po nemški zmagi. Izpostavljene so osebne zgodbe, ki dlje od spodnjega bančnega uradništva žal ne gredo, vržejo pa temno senco na vichyjsko Francijo. Drugi del je bolj povezan, a vseeno dokaj medel. Kriv sem si sam, ker sem ves čas nehote primerjal francoske podobe z okrutnim, brezizhodnim položajem žrtev v naši Bočni. A to je seveda moj problem. Irène Némirovsky je naslikala to, kar je videla.
In videla je še veliko več. Kaj bi dal za njeno avtobiografijo! Spremno besedo sem prebral dvakrat, in to ne zadnjič.
Prvi roman je zaporedje slik, ki prikazujejo tragično sliko razpadajoče Francije po nemški zmagi. Izpostavljene so osebne zgodbe, ki dlje od spodnjega bančnega uradništva žal ne gredo, vržejo pa temno senco na vichyjsko Francijo. Drugi del je bolj povezan, a vseeno dokaj medel. Kriv sem si sam, ker sem ves čas nehote primerjal francoske podobe z okrutnim, brezizhodnim položajem žrtev v naši Bočni. A to je seveda moj problem. Irène Némirovsky je naslikala to, kar je videla.
In videla je še veliko več. Kaj bi dal za njeno avtobiografijo! Spremno besedo sem prebral dvakrat, in to ne zadnjič.
Margaret Atwood: Leto potopa
Z Atwood sva na "ti", za kar prilagam dokaze.
Z Atwood sva malo manj na "ti", kadar zabrede v fikcijske ali polfikcijske vode. The Handmaid's Tale je znosna, Oryx and Crake (v slovenskem prevodu Zadnji človek, ker je bil "and" verjetno neprevedljiv) mi ni bil všeč. Vse ostalo je solidna devetka, a brez vriskanja ob literarnih izpadih.
Leto potopa je druga iz distopične trilogije, ki jo je začel Oryx and Crake, in se začenja v nedoločenem Letu 25. Prav ta nedoločenost, pri kateri iz kakofonije glasov in zgodb zraste izjemno domišljena, temna prihodnost z dobro razdelanimi liki, je največja lepota romana.
Če vas nepravilna raba rodilnika, namenilnika in "upogibanje pravil" (res, verjetno dobesedni prevod "bending the rules) vržejo iz tira, se izognite založbi Učila in poprimite za angleški izvirnik.
Z Atwood sva malo manj na "ti", kadar zabrede v fikcijske ali polfikcijske vode. The Handmaid's Tale je znosna, Oryx and Crake (v slovenskem prevodu Zadnji človek, ker je bil "and" verjetno neprevedljiv) mi ni bil všeč. Vse ostalo je solidna devetka, a brez vriskanja ob literarnih izpadih.
Leto potopa je druga iz distopične trilogije, ki jo je začel Oryx and Crake, in se začenja v nedoločenem Letu 25. Prav ta nedoločenost, pri kateri iz kakofonije glasov in zgodb zraste izjemno domišljena, temna prihodnost z dobro razdelanimi liki, je največja lepota romana.
Če vas nepravilna raba rodilnika, namenilnika in "upogibanje pravil" (res, verjetno dobesedni prevod "bending the rules) vržejo iz tira, se izognite založbi Učila in poprimite za angleški izvirnik.
Naročite se na:
Objave (Atom)