Ana Marwan: Lipitsch

Ana Marwan, drugič.

Na naslov izvirnika Der Kreis des Weberknechts spomnita tako naslovnica kot ena sama špura, po kateri šiba naš dragi Lipitsch. Šiba, in to spektakularno. Marwan obvlada otvoritve, kar sem občudoval že pri Zabubljeni, ampak tokrat to traja in traja. A niso samo otvoritve, ki jemljejo dih, osupnil sem tudi nad neizmerno ironijo, s katero se avtorica loteva svojega junaka, in nad energijo, ki roman vleče naprej.

Nočem delati primerjav, ampak če bi Lipitscha postavil ob bok nekemu drugemu romanu, ki ga pogosto opevam, je Marwan še za seženj ali dva v prednosti. Resnično izjemen izdelek, ki ga ne pokvari niti razmeroma dolg in bistveno preveč ambiciozen zaključek. Ambiciozni zaključki so mi všeč, a res bi bilo bolje, če bi se Marwan izognila Nietzscheju in podobnim čerem, ki kar precej iztirijo pripoved. Kakšno zapleteno zadevo je včasih moč bralcu pokrmiti tudi na rahlo zahrbten način. Proti temu ne bi protestiral.

Ampak, da ne bo dvoma, skupna ocena: odlično! 

Dušan Čater: Dežela ZOO

 

Ker sem bivši smrkavec, ki je vsak večer hodil po mleko čez Batlnov most, sem se romana, ki se dogaja na Ljubnem, seveda iskreno razveselil. Dobil sem roman, ki se dogaja "v" Ljubnem ob Savinji, kar sicer lahko oprostim, ne morem pa pozabiti. Čaterju ni moč očitati, da se v splavarstvo ni poglobil, še bolj očitno pa je, da mu je bližje Celje z vsemi odtenki, začenši s Kondijem. 

Na prvi pogled z romanom ni nič narobe, zgodba je trdna, a povsem predvidljiva že od prvih strani. Liki se niti ne malo ne zganejo s svojih prvotno dodeljenih pozicij, poskusi s plezanjem po drevesih pa so povsem brez učinka. Čater ubere zanimiv kmetsko-robavsast ton, ki bi morda še celo šel skozi, če ga ne bi podmazal z nepotrebnimi ponavljanji in morda tudi z željo, biti všečen.

Ne vem, no, tole mi ni bilo všeč.

Lahko pa Čater pobere tudi kresnika, kdo bi vedel. 

Han Kang: Vegetarijanka

 

V spomin se mi je vtisnila novička z zadnje strani Dela. Han Seung Von, oče letošnje nobelovke Han Kang, je želel nagrajenki prirediti tiskovno konferenco in praznovanje. Hčerka je najprej obljubila, da se bo potrudila, potem pa si je premislila.

»Prosim te, nikar ne proslavljaj, vse dokler smo priče tako tragičnega dogajanja,« mu je dejala. »Švedska akademija mi te nagrade ni podelila zato, da bi se veselili, temveč zato, da bi se v prihodnje vsega še bolj jasno zavedali.«

»Ko sem slišal te njene besede, sem bil globoko pretresen,« je dejal njen oče. Ko je prejšnji četrtek okoli osme ure zvečer zazvonil njen telefon in ji je član Nobelovega komiteja sporočil, da je dobitnica nagrade, je Han Kang večerjala s svojim sinom. Malce pozneje je telefon znova zazvonil. Švedi so hoteli vedeti, kako se počuti. »Zelo sem presenečena in počaščena,« je dejala s prijaznim glasom. »Hvala za podporo … danes zvečer bom pila čaj in proslavljala v tišini.«

Težko bi kaj dodal. Raje sem se lotil branja.

Skozi prve strani me je spremljal čudovit déjà vu. Zakaj za vraga? Skorajda edina prednost bloga je, da zlahka preverim, kaj sem prebral. Brez sledu o Han Kang. Google levo, google desno - nič. Kindle? Prebrana The Vegetarian. Sodeč po računu, sem knjigo kupil julija 2016, takoj po izidu, in pozabil zapisati vsaj kakšno drobceno jamranje.

Bral sem torej drugič.

Saj ne rečem, tridelna zgradba zgodbe je narejena pošteno, zamenjava zornih kotov je prepričljiva, počasno drsenje v blaznost je dodelano, kaj več pa že težko napraskam skupaj. Vem, da je roman uspešnica, tako kot sem mi tudi rahlo svita, zakaj zna biti komu všeč - meni pač ne. Na Vegetarijanko ne morem gledati drugače kot na zanimiv poskus obračuna z notranjimi demoni. Uspešen poskus? Mhhhehnnen ...

Kratka obrazložitev Nobelove nagrade pravi: "V svojem opusu se sooča z zgodovinskimi travmami in nevidnimi pravili ter v vsakem svojem delu razkriva krhkost človeškega življenja. Ima edinstveno zavedanje o povezavah med telesom in dušo, živimi in mrtvimi, v svojem poetičnem in eksperimentalnem slogu pa je postala inovatorka sodobne proze." 

Morda Han Kang nagrada pritiče bolj zaradi Human Acts kot zaradi Vegetarijanke.

Jasmina Jerant: Primer: Anhovo

 

Najboljši in najslabši prvi korak v Primer: Anhovo je podkast Nedeljski gost. 

Zanimivo je tudi, da jaz nisem iz okolice Anhovega, jaz sem iz Branika, Rihemberka v Vipavski dolini, tudi rada govorim po domače, in tudi bom danes ...

Osebna zgodba, selitev za dve leti v bližino cementarne, raziskovalno ozadje in novinarske izkušnje pri najboljši tedenski časopisni prilogi v Sloveniji skorajda ne morejo prinesti rezultata, ki ne bi bil vsaj odličen. Navihan slog, ki ni omejen zgolj na naslove in mednaslove, mi je bil po krajšem premisleku všeč. Še bolj se me je dotaknila poglobljenost, kjer Jerant že v orisu zgodovinskih in družbenih dogodkov pred letom 1951 pokaže, kaj zna in koliko truda je pripravljena vložiti v to, da razloži kontekst. Srhljivo dobro.

Podkast mi je pomagal, da sta mi tako téma kot tudi izvedba v hipu zlezli pod kožo, kar ni bilo posebej težko. Zadnje čase namreč presenečeno opažam, da me kakšnih deset, če ne več, okoljskih tematik iskreno zanima in občasno meče na dokaj visoke obrate. Tudi Kanalska dolina mi ni tuja in ne potrebujem navigacije, da najdem do kulturnega doma v Desklah, mostu v Plavah ali pokopališča v Gorenjem Polju. Kakšnega akterja iz knjige sem celo že bežno srečal. 

Slaba stran podkasta je, da dokaj mimogrede navrže nekaj precej močnih bombic, ki bi jih bilo bolje odkrivati med samim branjem. A ne glede na odločitev o poslušanju prej ali potem je jasno: Primer: Anhovo je izvrstno čtivo za vsakogar, ki mu je vsaj malo mar okolja. Pri misli o petsto izvodih naklade sicer postanem otožen. To knjigo bi morala država razdeliti vsem gospodinjstvom, bi rekel naivec v meni. 

Poleg naklade obžalujem še nekaj. Imena in priimki. Ni jih, vsaj tam, kjer bi res morali biti. Brez imen so ministri, sekretarji, nekateri župani (še posebej županje) in seveda direktorji. Bojim se, da vem, zakaj, ker se Jerant dotakne tudi tožb SLAPP.

Zgodba Anhovo se zdi končana, a ni. Dovolj sem star, da se spomnim smrdljive, peneče se reke Reke v Škocjanskih jamah. Morda se tudi zato ne pustim uspavati, ko vrhunec slovenskega časnikarstva Delo molči o onesnaženju s stirenom v Kanalu ali o vrtojbenski asfaltni bazi. Takšni majhni samocenzurni porazi utirajo pot velikim katastrofam.