Ker sem bivši smrkavec, ki je vsak večer hodil po mleko čez Batlnov most, sem se romana, ki se dogaja na Ljubnem, seveda iskreno razveselil. Dobil sem roman, ki se dogaja "v" Ljubnem ob Savinji, kar sicer lahko oprostim, ne morem pa pozabiti. Čaterju ni moč očitati, da se v splavarstvo ni poglobil, še bolj očitno pa je, da mu je bližje Celje z vsemi odtenki, začenši s Kondijem.
Na prvi pogled z romanom ni nič narobe, zgodba je trdna, a povsem predvidljiva že od prvih strani. Liki se niti ne malo ne zganejo s svojih prvotno dodeljenih pozicij, poskusi s plezanjem po drevesih pa so povsem brez učinka. Čater ubere zanimiv kmetsko-robavsast ton, ki bi morda še celo šel skozi, če ga ne bi podmazal z nepotrebnimi ponavljanji in morda tudi z željo, biti všečen.
Ne vem, no, tole mi ni bilo všeč.
Lahko pa Čater pobere tudi kresnika, kdo bi vedel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar