Zanimivo je tudi, da jaz nisem iz okolice Anhovega, jaz sem iz Branika, Rihemberka v Vipavski dolini, tudi rada govorim po domače, in tudi bom danes ...
Osebna zgodba, selitev za dve leti v bližino cementarne, raziskovalno ozadje in novinarske izkušnje pri najboljši tedenski časopisni prilogi v Sloveniji skorajda ne morejo prinesti rezultata, ki ne bi bil vsaj odličen. Navihan slog, ki ni omejen zgolj na naslove in mednaslove, mi je bil po krajšem premisleku všeč. Še bolj se me je dotaknila poglobljenost, kjer Jerant že v orisu zgodovinskih in družbenih dogodkov pred letom 1951 pokaže, kaj zna in koliko truda je pripravljena vložiti v to, da razloži kontekst. Srhljivo dobro.
Podkast mi je pomagal, da sta mi tako téma kot tudi izvedba v hipu zlezli pod kožo, kar ni bilo posebej težko. Zadnje čase namreč presenečeno opažam, da me kakšnih deset, če ne več, okoljskih tematik iskreno zanima in občasno meče na dokaj visoke obrate. Tudi Kanalska dolina mi ni tuja in ne potrebujem navigacije, da najdem do kulturnega doma v Desklah, mostu v Plavah ali pokopališča v Gorenjem Polju. Kakšnega akterja iz knjige sem celo že bežno srečal.
Slaba stran podkasta je, da dokaj mimogrede navrže nekaj precej močnih bombic, ki bi jih bilo bolje odkrivati med samim branjem. A ne glede na odločitev o poslušanju prej ali potem je jasno: Primer: Anhovo je izvrstno čtivo za vsakogar, ki mu je vsaj malo mar okolja. Pri misli o petsto izvodih naklade sicer postanem otožen. To knjigo bi morala država razdeliti vsem gospodinjstvom, bi rekel naivec v meni.
Poleg naklade obžalujem še nekaj. Imena in priimki. Ni jih, vsaj tam, kjer bi res morali biti. Brez imen so ministri, sekretarji, nekateri župani (še posebej županje) in seveda direktorji. Bojim se, da vem, zakaj, ker se Jerant dotakne tudi tožb SLAPP.
Zgodba Anhovo se zdi končana, a ni. Dovolj sem star, da se spomnim smrdljive, peneče se reke Reke v Škocjanskih jamah. Morda se tudi zato ne pustim uspavati, ko vrhunec slovenskega časnikarstva Delo molči o onesnaženju s stirenom v Kanalu ali o vrtojbenski asfaltni bazi. Takšni majhni samocenzurni porazi utirajo pot velikim katastrofam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar