Na naslov izvirnika Der Kreis des Weberknechts spomnita tako naslovnica kot ena sama špura, po kateri šiba naš dragi Lipitsch. Šiba, in to spektakularno. Marwan obvlada otvoritve, kar sem občudoval že pri Zabubljeni, ampak tokrat to traja in traja. A niso samo otvoritve, ki jemljejo dih, osupnil sem tudi nad neizmerno ironijo, s katero se avtorica loteva svojega junaka, in nad energijo, ki roman vleče naprej.
Nočem delati primerjav, ampak če bi Lipitscha postavil ob bok nekemu drugemu romanu, ki ga pogosto opevam, je Marwan še za seženj ali dva v prednosti. Resnično izjemen izdelek, ki ga ne pokvari niti razmeroma dolg in bistveno preveč ambiciozen zaključek. Ambiciozni zaključki so mi všeč, a res bi bilo bolje, če bi se Marwan izognila Nietzscheju in podobnim čerem, ki kar precej iztirijo pripoved. Kakšno zapleteno zadevo je včasih moč bralcu pokrmiti tudi na rahlo zahrbten način. Proti temu ne bi protestiral.
Ampak, da ne bo dvoma, skupna ocena: odlično!
Ni komentarjev:
Objavite komentar