Hilary Mantel: Wolf Hall

 

Več kot desetletje sem preživel v otročjem izogibanju Wolf Hallu.

Kar nekajkrat sem začel z branjem, in vsakikrat sem bil Neymar.

Medtem so spodobni ljudje že zdavnaj prebrali ne samo Wolf Hall, pač pa celo trilogijo. Hermiona, recimo.

Zagotovo človek dela krivico Hilary Mantel, predvsem pa samemu sebi, če Wolf Hall bere manj kot petdeset strani na dan. Roman ni šala. Petstranski katalog nastopajočih ni nekaj, kar na hitro prelistamo in pozabimo. Ne, to je resno opozorilo o stranskih učinkih napačne uporabe izdelka.

Če Wolf Hall doziramo po zgornjem receptu, se nam iz megle kaj hitro izriše - angleški ocenjevalci bi rekli - dobrohotna slika Thomasa Cromwella, njegove falange in vseh pretanjenih razmerij na dvoru Henrika VIII. In ne samo to: ženska je izpiljeno prozo začinila z nesramno dobrim humorjem.

Roman, ki se mu splača posvetiti veliko časa. 

Ko se neham neymarovsko kotaliti, naročim še druga dva dela. 

Oleg Križanovskij: Mladost črnogledega humorista

 

Prejkone sem spet zgrešil tisto knjigo, ki jo bere najstniški sin naših prijateljev, a mi vseeno ni bilo žal. Križanovskij na začetku resnično dobro in brez solzavosti opiše svoj izvor, težave zaradi plemiške krvi in pristanek v zakotni Ljubljani. 

Nadaljevanje je večinoma katalog potegavščin in zahrbtnosti, ki jih je lahko ušpičil predinternetni paglavec. V kakšen izrazito natančen ali pretiran spomin sem si dovolil tudi podvomiti, kakopak, a nič zato. Vse skupaj je kar na mestu, še posebej mikroskopski, a iskreni izrazi ljubezni do krušnih staršev Fortičev. 

Ne povsem nujno branje, škodi pa tudi ne.

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

 

"Roman izjemne čustvene neizprosnosti in globine, ki skozi preizkušnje svojih likov izriše podobe sodobnega materinstva, rojstva in smrti, iskanja svobode in sprejemanja težkih odločitev, s katerimi se sooča marsikatera ženska." 

To piše na platnicah.

Izjava je še kar problematična, kajti roman ne prinaša čisto nič čustvene neizprosnosti in globine.

Roman dostavi marsikaj drugega, predvsem pa površinsko klepanje na osnovi dveh novel, ki imata kaj malo skupnega. Začetek obeta, namreč zadeva z okni in revščino, a je že po dveh, treh straneh jasno, da gre bolj za osamljeno raketo iz ognjemeta kot resnično dobro povezano nebesno predstavo. Midorikini zapiski so za lase privlečeni in ne prinašajo dodane vrednosti. Kaj dosti drugega skorajda ni moč omeniti. Roman sam po sebi ne izstopa iz sivega povprečja, ga pa štorast prevod s svojimi "špangami", "procenti", "sigurno", "odpreti diskusijo" in "pohanimi zrezki" zanesljivo in dokončno pahne v prepad.

Niti škoda ne morem reči, niti škoda.

Marko Zorko: Mein Kampf

     

Če ob Stergo Ergo, Gerta Kuper, Taras Kermauner, Peter Božič, Borut T., Oto Vilčnik, Vladimir Gajšek rahlo zastrižete z ušesci, znabiti  Mein Kampf ugodno čtivo za vas. Zorko se v njem malce zazre vase, malce je Gerta Kuper, malce najeda, vsota vsega pa je delen, a vsekakor zanimiv odblesk našega sveta skozi oči enega večjih posebnežev, kar jih je tlačilo slovensko zemljo. Premalo smo ga cenili, za kar si je tudi sam kriv.

In še resno vprašanje: kje je Oto Vilčnik?