Grozdi jeze, po večinskem mnenju kritikov Steinbeckov ustvarjalni vrhunec, je v podstati Komunistični manifest.
Beda umazanih, lačnih in obupanih "Okcev", ki jih je gola sila kapitala pognala z zaplat oklahomske zemlje proti Kaliforniji, je popisana tako slikovito, da so me prvi dve noči tlačile izredno solidne nočne more. Tu ni kaj, Steinbeck je mercedes.
Tako kot pri V vzhodno od raja premočrtnost pripovedi prekinjajo krajša poglavja z opisi narave in življenja, velikokrat tudi kot avtorjevi kritični pogledi na družbeno razslojenost. Najbolj presenetljivo je petindvajseto poglavje, v katerem nenadoma dobijo besedo tudi žrtve z druge strani ograje, mali posestniki, obrtniki in trgovci. Vsi tisti, ki so pripravljeni umazanim posiljevalcem poslati kroglo v čelo, da bi upočasnili lastno padanje v žrelo kapitalizma.
Grozde jeze je treba brati tudi danes.
nedelja, 10. marec 2019
četrtek, 7. marec 2019
Gail Honeyman: Eleanor Oliphant is Completely Fine
Leta 2025 bo umetna inteligenca morda že dovolj izpiljena, da bo sposobna prežvečiti nekaj tisoč knjižnih uspešnic, literarnih kritik ter osnove kreativnega pisanja in nam pokrmiti prvi roman, ki ga bo napisal stroj. Če bo stroj dovolj zvit, bo iz njega padlo nekaj, kar bo v velikem delu dokaj, a ne povsem podobno romanu Eleanor Oliphant je povsem v redu.
Gail Honeyman je morala ves postopek umetne inteligence izvesti na roke: preračunati, katera tematika bi znala uspeti leta 2017; pazljivo orisati glavno junakinjo, ki bo ravno prav drugačna od povprečnega bralca, obenem pa še iz dovolj gnetljivega testa, da jo bo moč počasi izboljševati; ustrezno zabrisati preteklost Eleanor Oliphant, da bodo reference na nekaj, kar se je zgodilo, držale glavnino bralstva pri zavesti (manjši del pa bo ob teh očitnih manipulacijah zbesnel) ter dodati obvezne like zlorab v mladosti in humor na pravih mestih. Hura, uspešnica je tu!
Žal mi je, a od prve do zadnje strani mi je skozi možgane švigala ena sama beseda: preračunljivost. Če bi zamižal na eno oko in Honeymanovi odpustil nekaj očitnih slogovnih slabosti, bi morda lahko celo užival. Pa nisem. Sam sem si kriv.
Leta 2025 bo tega še več. Honeymanova je v tem smislu preroška avtorica.
Gail Honeyman je morala ves postopek umetne inteligence izvesti na roke: preračunati, katera tematika bi znala uspeti leta 2017; pazljivo orisati glavno junakinjo, ki bo ravno prav drugačna od povprečnega bralca, obenem pa še iz dovolj gnetljivega testa, da jo bo moč počasi izboljševati; ustrezno zabrisati preteklost Eleanor Oliphant, da bodo reference na nekaj, kar se je zgodilo, držale glavnino bralstva pri zavesti (manjši del pa bo ob teh očitnih manipulacijah zbesnel) ter dodati obvezne like zlorab v mladosti in humor na pravih mestih. Hura, uspešnica je tu!
Žal mi je, a od prve do zadnje strani mi je skozi možgane švigala ena sama beseda: preračunljivost. Če bi zamižal na eno oko in Honeymanovi odpustil nekaj očitnih slogovnih slabosti, bi morda lahko celo užival. Pa nisem. Sam sem si kriv.
Leta 2025 bo tega še več. Honeymanova je v tem smislu preroška avtorica.
Naročite se na:
Objave (Atom)