nedelja, 24. januar 2016

Anne Enright: The Green Road


O Anne Enright ne znam povedati nič novega. The Green Road je permutacija The Forgotten Waltza.

Družina, Irska ni v krizi, pač pa še gospodarsko cveti, spet se prodaja hiša.

Ah, in vendar ... In vendar ...

Čudovito poglavje z Emmetom, poglavje o ničemer.  Kocinjenje ob poglavju s Hanno, ki leži na kuhinjskih tleh. Presenetljivi vpogledi v akterje in presunljivi zasuki.

Roman o materi, družini, ničemer. Najboljši izdelek med nominiranci za bookerja 2015, kar pravzaprav ne pomeni prav veliko. Obvezno branje za ljubitelje Enrightove, vsi ostali pa po pameti in na lastno odgovornost.


nedelja, 17. januar 2016

Art Spiegelman: Maus - Zgodba o preživetju


Stripi niso moja disciplina. Celo otroštvo sem se uspešno izogibal Bleku Steni, Zagorju in celo - res mi je nerodno - Alanu Fordu. Mikijev Zabavnik mi je bil všeč, pa večina sredine Politikinega Zabavnika. Dandanes zaradi branže berem Dilberta, ki je hud, z veseljem pa tudi Calvina in Hobbesa. Ampak, kot rečeno, stripi niso prva stvar, na katero pomislim, ko se zbudim.

Mausa sem prijel v roke zaradi tematike. Zgodba očeta in njegovega preživetja v Auschwitzu je dostojno prikazana. Skozi obe knjigi se lepo prepletata sedanjost in preteklost. In to je pravzaprav to. Nič več in nič manj. Pravzaprav sem bil rahlo razočaran.

Mausa je treba brati zgolj zaradi forme.

sreda, 06. januar 2016

Karl Ove Knausgård: Moj boj, prva knjiga

(Prebrano na Kindlu: My Struggle, Book 1, A Death in the Family.)

Zavidam človeku, ki še ni slišal za Knausgårda. Pri nas doma sem se bal - v smislu zlajnane šale - odpreti konzervo s tunino, da ne bi iz nje zlezel bradati Norvežan.

Bral sem ga v angleškem prevodu, a sem vmes kupil tudi slovenskega za ostale družinske sobralce. Ganljiva poteza, ki marsikaj pove, še posebej ker se že nekaj mesecev vozim naokoli z avtomobilom s kranjskimi registracijami.

Knausgård ni Proust. Res je, Iskanje izgubljenega časa je omenjeno na 37. strani, in res je, zgodba kaplja in kaplja v neskončnost, a na povsem drugi ravni. Knausgård nima Proustove literarne mehkobe in pretanjenosti, ima pa neskončno potrpljenje za analizo dogodkov in njihovih odsevov na samem sebi.

Neskončno potrpljenje mora imeti tudi bralec, ki je nagrajen z nadrealistično živimi spomini, pri katerih avtor ni žrtev, temveč prijetno distanciran opazovalec. Dogajanja ni na pretek, čiščenje babičine hiše traja dvesto strani, in na teh dvesto straneh ni ničesar odveč.

Moj boj je vsekakor izjemna samorefleksija z nadpovprečno naracijo, a razen kvantitete žal brez presežkov.

Zapodil sem se v drugi del, A Man in Love, in odnehal po tridesetih straneh intenzivnega pleteničenja.  Ne zanima me. Ne ljubi se mi. Ne zmorem.