torek, 28. marec 2017

Jevgenij Vodolazkin: Laurus

Besedna zveza ruski klasik mi ne zbuja telesnega ugodja, to priznam brez sramu. Zadnjič sem malce listal po prvih straneh špeha Vojna in mir, in se ni dobro končalo. Ali začelo, kakorkoli že.

Ko sem bral Vodolazkina, sem v občasnem odsekanem ritmu in porogljivosti prepoznaval našega Boruta Goloba. Denimo o srednjeveškem izvajanju triaže:
Tiste, ki so prišli po pomoč, je najprej sprejel brat Meletij, ki se je tudi odločil, kako ravnati v posameznem primeru. Nekatere je takoj poslal domov, ne da bi jih poslušal do konca. Mednje je spadala velika množica takih, ki so izgubili moško moč ali je sploh niso imeli. Meletiju se je ni zdelo potrebno obnavljati, saj je bilo po njegovih izkušnjah, kot je trdil, doseči nasprotno neprimerno teže. Izjema so bili tisti, ki v zakonu niso imeli otrok. Zgolj take je Meletij po ustrezni molitvi pripeljal k Ambroziju. Po obisku samostana so se jim začele porajati posteljne misli, ki pa so zahvaljujoč Meletijevim molitvam po rojstvu otroka nemudoma izginile.
Pa ne gre samo za vrhunsko zajedljivost, sploh ne. Vodolazkin preplete staroruski misticizem s premočrtno življenjsko zgodbo zdravilca s štirimi različnimi imeni in doda občasne odskoke v sedanjost. Rezultat: branje brez diha in užitki na vseh ravneh.

Samo poslušajte to:
Zagledala je Arsenija, ki je ležal na porumeneli travi od prejšnjega leta, in rekla: Kdor letukaj živi, je nemu ta zemla postela negova, inu pak tu nebu žegen inu varovane. Ja, taki gradnji bi težko rekli polnovredna, so se strinjale sestre.
Lijana Dejak, dame in gospodje!

Prehodi iz sodobne slovenščine v (kaj? Trubarjevo? staro?) slovenščino so vrhunsko spletkarski in potegnejo roman do vrhunca. (Spremna beseda o tem pravi: "Pisatelj z vpogledom v starorusko jezikovno stanje omogoča doumetje vloge dvojnega, govorno-pisnega temelja recepcije jezika in s tem razumevanje mnogih oblik t. i. diglotičnega jezikovnega stanja srednjeveške Evrope." Če vam navedek ni omogočil doumetja, vas lahko potolažim, da niste osamljeni.)

Obvezno branje.

nedelja, 26. marec 2017

Vicenç Pagès Jordà: Pismo angleški kraljici

Joan Ferrer s hudičem v zameno za neprekosljiv meč sklene čudovit dogovor, ki vsebuje tako ekonomske prvine kot tudi nesmrtnost. Jordà nas skozi stoletja ponese na krilih lahkotne pripovedi, ki postane zagatna zgolj ob stremuških srečanjih z nekaterimi pomembnimi zgodovinskimi osebnostmi. Vse v redu in prav.

Romanu sledita dva avtorska pripisa. Tam najdemo izjave v slogu:
Prispevek, ki ga je pridal Joan Canadell z recenzijo, (...) je pomemben glede, recimo temu, biografske umeščenosti Pisma: opomni, da je bil moj prejšnji roman El mon d'Horaci (Horacijev svet) tako baročen, da je bil dostopen skorajda le visoko izobraženim bralcem. Osebno lahko dodam le to, da sem za to, da sem prišel do sinteze, kakršno predstavlja Pismo, v svoji prejšnji knjigi nujno moral opraviti vajo dolgega in širokega opisovanja. Naj vas opozorim na povprečno hitrost dogajanja, ki je v Pismu kakih deset let na stran, v Horacijevem svetu pa se upočasni do hitrosti, ki obsega nekaj manj kot pet dni na stran.
Gospod ima dokaj izražen ego. Povsem po nepotrebnem, bi rekel.

nedelja, 19. marec 2017

Rudi Podržaj: Simonove priče

Dvanajst prvoosebnih zgodb, ki se vrtijo okrog Simona, je kar precej nad slovensko literarno sivino. Pripovedovalci znajo tudi rahlo presenetiti, a ne dovolj, da bi zatrli počasi rastočo nestrpnost do osrednjega lika in omejenosti dimenzij, v katerih se roman dogaja.

Po nekaj izpovedih sem naredil obvoz. Upam, da ne po krivici.

(Hermiona je rahlo drugačnega mnenja.)

četrtek, 16. marec 2017

Ismail Kadare: Palača sanj

V Ismaila Kadareja so večkrat vrtali z vprašanji, zakaj je v Veliki zimi opisoval Enverja Hoxho z izrazito naklonjenostjo. "To je bila cena za svobodo," je dejal in pripomnil, da nikoli ni bil oporečnik, ker to v Albaniji ni bila možnost, s katero bi se lahko izognil strelskemu vodu.

Hoxha je končno škripnil šele leta 1985, zato je Kadare s Palačo sanj leta 1981 hodil po izredno tanki črti. Spremna beseda pravi, da to ni prav, a bom vseeno rekel: kafkovska postavitev Ebu Qerima proti nedoumljivim razsežnostim Tabir seraja v čas ob koncu Osmanskega cesarstva se nam dandanašnji zdi povsem varna, v norem albanskem absolutizmu pa je bila to več kot predrzna poteza. Presenečen sem, da Kadare zaradi tega ni resno nasrkal.

Izvzemši družbenokritično razsežnost, me roman z izsušeno govorico, naivno zgodbo in popolnoma determiniranim likom ni prepričal.

nedelja, 12. marec 2017

Kjersti Annesdatter Skomsvold: Hitreje ko grem, manj me je

Roman o staranju, sprejemanju smrti, introvertiranosti, osamljenosti in življenjih, ki jih ne ugledamo, četudi se odvijajo tik ob nas, ves čas brenka na prave strune. Brezhibno. Priporočam.

sreda, 8. marec 2017

Günter Grass: Pločevinasti boben

Biseri se mi včasih valjajo pred nosom, pa jih ne vidim.

Sem iz generacije, ki se je trapasto hehetala in drezala s komolci ob Schlöndorffovem filmu, pri tem pa ostala slepa za veličino romana. Morda tudi zato, ker se branja nismo nikoli lotili.

Poglejte:
Moja Babica Anna Bronski je nekega poznega oktobrskega popoldneva sedela v širokih krilih na robu krompirjeve njive. Dopoldne bi jo bili lahko videli, kako zna z grabljami spravljati na lepo urejene kupe uvelo krompirjevko, opoldne je pospravila s sirupom osladkano špehovko, potlej pa še enkrat prekopala njivo in nazadnje v širokih krilih obsedela med skoraj polnima košarama krompirja. 
Roman zgrabi takoj in dobro drži maratonski tempo skoraj do konca. Takoj sem se vzradostil, ker sem poprijel za mojstrski prevod Janka Modra in ne za izvirnik, ki mu najbrž ne bi bil dorasel.

Oskar Mazerath je pritlikav posebnež, čigar naracija se nas trdno oklene: v pripovedi je deloma "jaz", deloma "Oskar", vseskozi pa iskren, zanimivo vseveden in večinoma prijetno odmaknjen od svojih dejanj. Roman prehaja iz realizma v magični realizem in skozi skoraj bulgakovske zavoje spet nazaj. Jemalo mi je sapo.

Takole Oskar bobna o Poljski:
Medtem ko tu pri nas z dušo iščejo deželo Poljakov - na pol s Chopinom, na pol z revanšizmom v srcu - medtem ko tukaj zavračajo vse od prve do četrte delitve in delajo načrte za peto delitev Poljske, medtem ko se z družbo Air France vozijo v Varšavo in z obžalovanjem polagajo venčke na kraju, kjer je svoj čas stal ghetto, medtem ko bodo od tod z raketami iskali deželo Poljakov, iščem jaz Poljsko na svojem bobnu in bobnam: Izgubljena, še ne izgubljena, že spet izgubljena, h komu izgubljena, kmalu izgubljena, že izgubljena, Poljska izgubljena, vse izgubljeno, Poljska še ni izgubljena.
Če to ni mojstrovina, naj me koklja brcne.

Grass je bil zoprn kritik Nemčije, nacizma in sodobnosti, ki ni opravila s preteklostjo, hkrati pa je skrival breme svojega esesovstva. Pločevinasti boben bi lahko postavil kritičen odsev nemški kolektivni krivdi, pa ga ni, kar sem med branjem večkrat obžaloval. Nemara po krivici, kajti slike iz predvojnega Gdanska, v katerem se meša Oskarjeva kašubska kri z nemško prisotnostjo, so resignirane, odkritosrčne in presunljive.

Vsekakor eden največjih romanov dvajsetega stoletja.

P. S. Ne verjemite vsemu, kar piše na Wikipediji: "The 80s synthpop band 'Bronski Beat' may be named after Oskar's drumming." To je seveda oslarija. V začetni postavi skupine Bronski Beat so bili Jimmy Sommerville, Steve Bronski and Larry Steinbachek. Jan Bronski je pri tem povsem nedolžen.