torek, 21. januar 2020

Marie Kondo: The Life-Changing Magic of Tidying Up




Na izviru vesoljne modrosti, 9GAG-u, so kar nekaj časa krožili memi, kot je tale:
Can be related smh

Potreboval sem tisto svoje običajno leto, da mi je potegnilo, kdo je na sliki in kaj počne. Skratka, Marie Kondo.

V družini sem znan kot okrutnež, ki mu je odmetavanje krame v užitek in ki mu ni težko v hišo prinesti nove reči, pri tem pa za kazen izbrati ene izmed starih ter poskrbeti, da se znajde pri nekom, ki jo potrebuje, ali pa v krožnem gospodarstvu. To mi je vselej priskrbelo iskrico zadovoljstva. Na mizi v svoji domači pisarni imam v tem trenutku: notesnik na priklopni postaji, dva velika zaslona, podlogo za miško in miško na njej, dve modrozobni slušalki, zvočnik za konferenčne klice, kockico z listki post-it, blok za zapiske, kemični svinčnik in podstavek za kozarec. Trinajst stvari. Zakaj bi takšen idealen angelček moral brati priročnik za samopomoč? To je zanimalo tudi mene.

Sumničav sem bil kot hudir. Zahvaljevanje stvarem za vse, kar so naredile za nas; pozdravljanje doma; hujšanje in radiatorčki na trebuhu za najbolj zavzete pospravljavce; na koncu seveda nebeška sreča, če sledimo vsem navodilom vsevedne Marie Kondo - kar težko sem to prebavljal.

Počasi mi je branje prešlo v užitek; vmes sem vstal in se lotil predala "razno", ki ga imamo vsi, kajne, in ga prečistil do dna. Potem je sledil spopad s predali v delovni sobi, papirji, računi, navodili za uporabo, garancijskimi listi ... Knjižna omara jo je kar dobro odnesla, vsaj glede na Marie Kondo, ki preživi s tridesetimi knjigami. S polic je izginilo 250 knjig, ki so bile tam brez zveze. Počutil sem se kot škof Tomaž Hren.

Dogajanje v garderobni sobi je bilo šokantno. Avtorica v knjigi nekaj naklada o zlaganju oblačil, kar sem dojel kot uspavalno brenčanje. Najbolje je pogledati posnetek na youtubu. Majice, puloverji, hlače - vse se zlaga na polovico, potem pa na tretjine, tako da stojijo pokonci, ko jih zlagamo. Metoda je prikladna za visoke predale, tudi za izvlečne police, bolj slaba pa je za navadne. Cunje, ki so zasedale šest izvlečnih polic, sedaj zavzemajo samo še tri in pol, preglednost pa je popolna. Pogled v predal s perilom in nogavicami me še danes pretrese, ker je kičasto urejen, pa je bil že prej kot iz škatlice.

Marie Kondo je pametna gospa. Čaka me še druga polovica dela. 

ponedeljek, 6. januar 2020

Herman Koch: Večerja

Knjigo je najlepše brati, če o njej ne veš ničesar.

Preskočite besede na ovitku, tale blog, vse ostalo na internetu, odprite Kochovo Večerjo in berite. Po nekaj deset straneh se vam bo zdelo, da vam na prsih sedi Bulgakovov maček in da ne morete dihati.

Koch odpira mnoga moralna vprašanja. Odličen roman.

Adam Kay: This is Going to Hurt

Kayeva megauspešnica, ki je konec lanskega avgusta izšla tudi v slovenskem prevodu z naslovom Tole bo bolelo, me je navdajala z rahlimi dvomi. Najprej, to ni roman, pač pa zaporedje obdelanih dnevniških zapisov mladega zdravnika, ki se znajde v kolesju NHS-a. Na prvi pogled gre samo za nizanje bolj ali manj zabavnih prigod, ki jim občasno manjka iskrena distanca, a se vsa ta naključna godlja proti koncu izbistri v presunljivo zgodbo o človečnosti, življenju in smrti. Resno vam pravim, ne pustite se pretentati bizarnim zgodbicam o kopicah predmetov, na katere so ljudje padli po nesreči.

Borislav V. Pekić: Atlantida

Pekićeva Atlantida je bolestno ambiciozno delo. Vsakemu normalnemu bralcu bi morali zazvoniti vsi alarmni zvonci, če avtor na začetku poglavij navaja samega sebe. Meni žal niso.

Preberite raje Steklino.

O'Brien, Flann: Pri Dveh Ptičih Na Vodi

Literin Babilon je ena izmed najbolj vznemirljivih knjižnih zbirk v Sloveniji: Per Petterson, A. S. Byatt, Anne Enright, Danilo Kiš ... V trenutku slabosti sem odklikal pol njihove ponudbe in naročil enaindvajset naslovov, za katere trenutno ni prostora na policah in ki se zato valjajo v kartonski škatli. (Sumim, da imam z nakupovanjem knjig rahlo psihično težavo.) Ko mi zmanjka čtiva, se igram žrebanje lota: z roko na slepo sežem med knjige in izbrskam nekaj, kar ima primerno debelino. Če vas slučajno zanima, ali je to pravilna strategija za branje, vam lahko zaupam, da nikakor ne. Flann O'Brien je dober primer.

Najprej, kdo je Flann O'Brien?

Sodobno leposlovje v angleščini spremljam že trideset let, a na gospoda O'Briena še nisem naletel. Sklepal sem torej, da gre za ime iz tretje lige avtorjev, ki ustvarjajo danes. Vsak bruc filofaksa se je ob tej domnevi kajpak ulegel in malce umrl od krohota.

Flann O'Brien je Brian O'Nolan, o katerem se na mojem faksu pri predmetih diskretne strukture II in hevristično programiranje in umetna inteligenca nismo pretirano veliko naučili. Roman Pri Dveh Ptičih Na Vodi je Graham Greene uvrstil med literarne vrhunce ter ga postavil ob bok Joycovemu Uliksesu, kar pove dovolj, a tega prej seveda nisem vedel. Roko na srce, začetna umestitev zgodbe v zanikrno študentsko sobico je odlična in drži roman pokonci še skoraj sto strani, a ker gre za postmoderno, so izleti v metafizične pripovedne ovoje neizogibni, tako kot je neizogiben tudi klavrn konec branja po kakšni tretjini romana.

P. S. Po vsem pleteničenju zgoraj sem na lastnem blogu našel zapis o O'Brienovem Tretjem policaju. Nimam besed.

Hiromi Kawakami: Aktovka


Na pisalni mizi se mi je nabral zanimivo visok kupček knjig, ki čakajo na obvezni zapis in povratek na domače knjižne police. Kupček bode v oči in kar naporno je ves čas umikati pogled. Torej stran z njim!

Dvesto štirinajst strani romana Hiromi Kawakami ni neka blazna količina branja, ki je človek ne bi zmogel v popoldnevu, a ritem Aktovke je v prvih treh četrtinah tako počasen, da se mi je vse skupaj kar precej vleklo. Dogajanje je preprosto: Tsukiko sreča svojega bivšega profesorja, kar vodi v dolgovezenje o posedanju v baru, pretiranem pitju, še bolj pretiranih podrobnostih o zaužiti hrani, a v zgodbi počasi vzniknejo čustva in ravno prava raven ljubosumja. Aktovka je roman o zreli ljubezni. Nevsakdanja bralska izkušnja.