ponedeljek, 06. januar 2020

O'Brien, Flann: Pri Dveh Ptičih Na Vodi

Literin Babilon je ena izmed najbolj vznemirljivih knjižnih zbirk v Sloveniji: Per Petterson, A. S. Byatt, Anne Enright, Danilo Kiš ... V trenutku slabosti sem odklikal pol njihove ponudbe in naročil enaindvajset naslovov, za katere trenutno ni prostora na policah in ki se zato valjajo v kartonski škatli. (Sumim, da imam z nakupovanjem knjig rahlo psihično težavo.) Ko mi zmanjka čtiva, se igram žrebanje lota: z roko na slepo sežem med knjige in izbrskam nekaj, kar ima primerno debelino. Če vas slučajno zanima, ali je to pravilna strategija za branje, vam lahko zaupam, da nikakor ne. Flann O'Brien je dober primer.

Najprej, kdo je Flann O'Brien?

Sodobno leposlovje v angleščini spremljam že trideset let, a na gospoda O'Briena še nisem naletel. Sklepal sem torej, da gre za ime iz tretje lige avtorjev, ki ustvarjajo danes. Vsak bruc filofaksa se je ob tej domnevi kajpak ulegel in malce umrl od krohota.

Flann O'Brien je Brian O'Nolan, o katerem se na mojem faksu pri predmetih diskretne strukture II in hevristično programiranje in umetna inteligenca nismo pretirano veliko naučili. Roman Pri Dveh Ptičih Na Vodi je Graham Greene uvrstil med literarne vrhunce ter ga postavil ob bok Joycovemu Uliksesu, kar pove dovolj, a tega prej seveda nisem vedel. Roko na srce, začetna umestitev zgodbe v zanikrno študentsko sobico je odlična in drži roman pokonci še skoraj sto strani, a ker gre za postmoderno, so izleti v metafizične pripovedne ovoje neizogibni, tako kot je neizogiben tudi klavrn konec branja po kakšni tretjini romana.

P. S. Po vsem pleteničenju zgoraj sem na lastnem blogu našel zapis o O'Brienovem Tretjem policaju. Nimam besed.

1 komentar: