nedelja, 25. februar 2018

Lutz Seiler: Kruzo

"Zelo malo romanov je, ki nezbranega bralca tako zlahka izvržejo," pravi Lorenz Jäger v Frankfurter Allgemeine.

Lutz Seiler je predvsem lirik, nemara zato. Nemara ne.

Začetek poglavja K morju:
Uročen od pogleda na topografije, ki so na videz brzele pod vodno gladino, bi Ed skoraj padel. Sestop na obalo je vodil preko več teras iz ilovice in peska, povezanih s stopnicami, ki so sodeč po svoji zidavi izvirale iz različnih stoletij in so klavrno propadale. Z vsake stopnice se je odprla nova panorama. Novo obličje morja! Ed je začutil upanje. In tudi ni hrepenel po ničemer drugem, le po nekakšnem onostranstvu, velikem, čistem, mogočnem.
Razumem vse besede, celo stavke, res jih razumem. Ko pa sem prebral odstavek, dva, mi mnogokrat ni ostalo nič razumevanja, zgolj sledovi občutij. Morda je bil to Seilerjev namen.

Iz ovinka sem letel v vsakem liričnem ovinku, in Kruzo je lirični Vršič. Več sem bil v jarkih kot na romaneskni cesti.

Zgodba je postavljena na otok Hiddensee v zadnjih tednih Nemške demokratične republike. Ed je prišlek, ki si najde delo pomivalca v gostišču Eremitaža. Zanikrno socialistično gnezdo, odskočišče premnogim prebežnikom, diha v ritmu karizmatičnega Kruzoja.

Roman ima svetle točke: zagotovo dobro oriše brezup in totalitarizem Stasijeve države. Kruzojevo ozadje je brezhibno, njegova sestra Sonja vznikne v obraz, ki ga ne pozabiš, vrhunec pa pripoved morda najde v menaži cirkusa in nekem padcu. Ne povem, čigavem.

A ko se ozrem nazaj, mi ostane pretežno zamorjena, blodnjava slika Eda ob pomivalnem koritu, sto in stokrat opisanih odpadkih jedi in smradu, ki se širi vsenaokoli. Želel sem si, da bi Seiler prestavil v nižjo predstavo in da bi včasih malce bolj enostavno povedal, kar je bilo treba povedati.

Nisem bil navdušen, sploh ne. Razočaran pa tudi ne. Kaj torej?

sreda, 14. februar 2018

Kajetan Kovič: Pot v Trento

Kajetan Kovič piše kot na steroidih: vsaka beseda je na svojem mestu in pri vsakem stavku zaslutiš še deset neizrečenih besed. Kajetan Kovič ni bil zastonj odličen pesnik.

Pot v Trento je ambiciozen družinski roman z zapletenim, nepredvidljivim junakom. Že v prvem poglavju me je začelo pestiti nelagodje ob pretiranih prešuštniških izpadih Franca M., pri "tihem baronu" pa sem se že začel spopadati z vabljivo mislijo na odlaganje knjige nazaj na police. Nadaljevanje prinese izboljšanje, ki je najbrž pogojeno s prenosom dogajanja na fronto, se pa pri tem glavni lik spremeni skoraj do nespoznavnosti.

Romanu manjka predvsem povezovalne energije, ki bi nosila bralca od strani do strani. Ob pretežno ambientalnem popisovanju dogodkov in občasnem menjavanju pripovednih tehnik sem posumil, da je šlo pri Koviču samo za radovednost, kako se bo njegovo nedvomno pesniško mojstrstvo odrazilo v prozi. Ne prav dobro.

ponedeljek, 12. februar 2018

Ivan Cankar: Hlapci

Človek odraste, ko prebere Hlapce, ne da bi mu pred tem kdo zvijal roko na hrbtu. Pri meni je kar trajalo, odraščanje.

Cankar, ki je bil svojčas zvezda intelektualne estrade, danes v Sloveniji podoben ... nikomur, si je v borbi med liberalnim učiteljstvom in črnim klerom upal ter dovolil marsikaj.

Denimo malce pocestniškega zezanja:
Zdravnik: Lepa beseda je napredek ...Komar: Lepa reč je svoboda ...Geni: Najboljše pa so pečene piške.
Ali pa - oprostite mi, saj vem, vsi poznamo ta navedek, a vseeno - besnenje nad slovensko nravjo:
Jerman: ... Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.
In še grmenje iz četrtega akta:
Jerman: Glejte, človek dandanašnji še svojemu najbližjemu ni zvest, ne bratu ne prijatelju; in še sebi ni zvest - ne svojemu spoznanju, ne svoji naturi ... pa bi zvest bil temu ljudstvu, ki zaupa na oko in na besedo, kakor otrok? Pomislite, pol leta je komaj, komaj od setve do žetve, pa so ljudje, brez števila jih je, zavrgli svojo pamet in svojo vest, kakor škodljivo breme na tej poti do kruha. Tisti, ki so Boga samega zasmehovali, kleče pred njegovimi nevrednimi hlapci; prej kletev, zdaj molitev; beseda pa je votla prej ko slej, zakaj njih srce je prazno. Tako se je zgodilo od setve do žetve. Pa če se vreme nocoj zasukne, bodo preklinjali, ki so še davi molili. Nova resnica je obsenčila svet, izkušen človek mi jo je razložil: hlapčuj, da bo napojen in nasičen, ter nič ne izprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje! Hlapci, ki so se radovoljno prodali, pa so bolj goreči od gospodarja samega. Gospodar se prekriža, hlapec moli rožni venec; gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devetdnevnico. Bolj skrbnih varuhov nima neumnost; noč in dan stoje pred njenimi durmi, da je ne zaloti beseda od zunaj ter ji ne zmoti vernega srca ...
Gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devetdnevnico!!! ROFL. Koliko nas je v teh besedah, in kako nam sploh ni všeč, ko se najdemo, kajne?

nedelja, 11. februar 2018

Erich Maria Remarque: Im Westen nichts Neues

Ob torkovem Delu pride Ona, v Oni pa gospod, ki svoja pisanja rad začenja z modrimi mislimi modrih ljudi, zadnjič z Remarquom, in to v angleščini, da je bilo doživetje kar najbolj pristno.

Erich Maria Remarque, rojen leta 1898 v Osnabrücku  kot Erich Paul Remark, je bil nemški pisatelj, čigar pacifistični romani so, skupaj s Hansom Hellmutom Kirstom in Louis-Ferdinandom Célinom, zaznamovali marsikatero bralsko mladost.

Remarque zame tokrat prvič v izvirniku, ki seveda ni angleški.

Na zahodu nič novega je zgodba o mladem fantu, potisnjenem v norost prve svetovne vojne, kjer ni prostora za odraščanje brez naglice, temveč zgolj za boj za preživetje. Remarque v tej nori kataklizmi najde tudi človečnost, tovarištvo, predvsem pa poduk o nesmiselnosti grozodejstev. Avtorjeva razmeroma "kratka" epizoda na bojišču, preden se je znašel v lazaretu, je bila dovolj za izvrstno pričanje iz prve roke, ki mu gre verjeti in pri katerem je odveč zgolj nekaj strani šolarskega razglabljanja vojakov o vzrokih in smiselnosti vojne.

Eden izmed temeljnih romanov prejšnjega stoletja, ki se mu ne smemo izogniti.

ponedeljek, 05. februar 2018

Kazuo Ishiguro: A Pale View of Hills


Dve besedi: nezanesljivi pripovedovalec.

Samo to potrebujete, da boste morda doumeli kompleksnost Ishigurovega prvenca.

Žal vsakič znova pozabim, kje je kleč, in potem zgolj trpim v navidezni suhoparnosti Etsukine pripovedi. Zame poraz, nekomu drugemu v neskončno veselje.