Lutz Seiler je predvsem lirik, nemara zato. Nemara ne.
Začetek poglavja K morju:
Uročen od pogleda na topografije, ki so na videz brzele pod vodno gladino, bi Ed skoraj padel. Sestop na obalo je vodil preko več teras iz ilovice in peska, povezanih s stopnicami, ki so sodeč po svoji zidavi izvirale iz različnih stoletij in so klavrno propadale. Z vsake stopnice se je odprla nova panorama. Novo obličje morja! Ed je začutil upanje. In tudi ni hrepenel po ničemer drugem, le po nekakšnem onostranstvu, velikem, čistem, mogočnem.Razumem vse besede, celo stavke, res jih razumem. Ko pa sem prebral odstavek, dva, mi mnogokrat ni ostalo nič razumevanja, zgolj sledovi občutij. Morda je bil to Seilerjev namen.
Iz ovinka sem letel v vsakem liričnem ovinku, in Kruzo je lirični Vršič. Več sem bil v jarkih kot na romaneskni cesti.
Zgodba je postavljena na otok Hiddensee v zadnjih tednih Nemške demokratične republike. Ed je prišlek, ki si najde delo pomivalca v gostišču Eremitaža. Zanikrno socialistično gnezdo, odskočišče premnogim prebežnikom, diha v ritmu karizmatičnega Kruzoja.
Roman ima svetle točke: zagotovo dobro oriše brezup in totalitarizem Stasijeve države. Kruzojevo ozadje je brezhibno, njegova sestra Sonja vznikne v obraz, ki ga ne pozabiš, vrhunec pa pripoved morda najde v menaži cirkusa in nekem padcu. Ne povem, čigavem.
A ko se ozrem nazaj, mi ostane pretežno zamorjena, blodnjava slika Eda ob pomivalnem koritu, sto in stokrat opisanih odpadkih jedi in smradu, ki se širi vsenaokoli. Želel sem si, da bi Seiler prestavil v nižjo predstavo in da bi včasih malce bolj enostavno povedal, kar je bilo treba povedati.
Nisem bil navdušen, sploh ne. Razočaran pa tudi ne. Kaj torej?
Ni komentarjev:
Objavite komentar