John Green: Paper Towns

Vsi smo pomalem jokcali ob Greenovem romanu za mešano občinstvo Krive so zvezde, kajneda?

Humor z dobro poanto in neskončno veselje do življenja - vsega tega v Paper Towns ni najti. Najdemo pa neskončna najedanja okoli Whitmana in podobnih, iskanje namigov o tem, kam je izginila fatalna najstnica Margo, in velikansko praznino med dostojnim pričetkom in koncem dvomljive vrednosti.

Dolgčas.

Richard Powers: Orfeo

Ena izmed boljših romanesknih otvoritev letošnjega leta - dvajset strani, pri katerih mi je zastal dih. In to je to. Peter Els, obskuren skladatelj, se poigrava z genetiko, in si seveda na glavo nakoplje policijo. Javno mnenje (kajne, Slovenske novice) se obrne proti njemu, zato ponikne. Scenarij, ki skoraj ne bi smel spodleteti, a Powersu to vseeno uspe: desetine strani, na katerih književnost poskuša povedati tisto, kar je zgolj v glasbi, so mi ubile voljo do branja. Do konca sem se prebil z diagonalnim preverjanjem, ali bo prišlo do nenadnega izboljšanja. Ne, ni ga bilo.