Jovanovićevi knjigi, ki jo Beletrina označi kot
hibrid eseja, avtobiografije in memoarjev, se je bilo pred dvema, tremi leti nemogoče izogniti, kar je svojevrstno prekletstvo. Časopisi so v ocenah, opisih, podlistkih, intervjujih in vsesplošni histeriji iz knjige izluščili toliko podrobnosti o Jovanovićevi mami, da je branje v tem oziru razočaranje, ker ne prinaša nič novega. Vse ostalo pa stoji trdno kot kamen, skala, kost.
V na oko naključnem zaporedju Jovanovič naniza vinjete, anekdote, pisma prijateljem, prebliske spominov in preproste refleksije. Bral sem bliskovito, par strani tudi na hitro prelistal in užival v odkritosrčnih spominjanjih, včasih tudi še komajda sprejemljivih eksplicitnih opisih posteljnih podvigov, še najbolj pa v opisih velikih ljudi: Tarasa Kermaunerja, Petra Božiča, Vitomila Zupana, Svetlane Makarovič, Emila Filipčiča, Dominika Smoleta in tako naprej. Saj razumete.
Če mislite, da si je Jovanović z Na svoja leta sem vzljubil svojo mamo poskušal glavo okinčati z avreolo, se motite. Poslušajte tale odsek iz Fantovščine, ki ga ni omenila živa duša z Dela ali Dnevnika:
Marko Zorko se je obesil na verejo, a se je k sreči zlomila. 13-letno pastirico smo hoteli posiliti, a nam je ušla. Z Milanom Jesihom sva zlezla na pograd in sva ga drug drugemu metala na roke. Okoli naju so prijatelji bruhali, scali in se onegavili.
In pika. Pastirica bi si zaslužila en sam, samcat avtorefleksiven stavek, malo kesanja, če ne drugega. Ampak hej, to je pač bil Dušan Jovanović! Eden in edini.