ponedeljek, 22. november 2021

Richard Yates: Krožna cesta

 

Yatesov roman iz leta 1961 je, če prav razumem, tako kot vsi ostali njegovi romani predvsem pripoved o žalosti in gorju predmestij. Če bi to vedel, Krožna cesta ne bi prestopila praga hiše, in lahko bi mi bilo žal.

Krožna cesta dobro osvetli predvsem zorni kot Franka Wheelerja in njegovo tipično moško sebičnost, manj pa vzgibe, ki ženejo njegovo trofejno ženo April. Roman zgodbo krepko zgrabi na nenavadnih vogalih in jo z zanesljivo, bogato pripovedno tehniko prinese do ustreznega zaključka. Česa več bi si lahko še zaželel? Zdi se mi, da mi odgovor na to ravnokar podaja Franzen s prvimi stranmi Crossroads, a ne razumite me narobe: Yatesa se prav zagotovo splača prebrati.   

torek, 9. november 2021

Tomáš Zmeškal: Ljubezensko pismo v klinopisu

 

Zgodba in prepletenost drobcev Zmeškalovega romana je zahomotana v toliko neprodušnih slojev, da me niti nori eksperiment z Albertom Heglom ni mogel razvedriti. Odloženo, in konec.

ponedeljek, 1. november 2021

David Lodge: Lepa služba

 

David Lodge se je do nedavnega skrival v mrtvem kotu mojega bralskega popotovanja. Da obstaja booker in da je možno kakovosten roman prebrati v angleščini, in kljub temu preživeti, sem se zavedel leta 1989 ali 1990. Lodge je Dobro službo napisal leta 1988 in se z njo uvrstil v ožji izbor za bookerja. Leto ali dve prezgodaj zame, a za dobro knjigo ni nikoli prepozno

Dobra služba v svoji podstati kliče po filmski uprizoritvi, za katero Hugh Grant žal ne bi bil uporaben, bil bi pa kot nalašč za zvrst, v katero Dobra služba spada. David Lodge piše, kot da bi izvrstna Nicka Hornbyja in Tonyja Parsonsa cepil z nečim iz drugega vesolja, denimo s Franzenom ali St Aubynom. Zgodbo, ki je v osnovi preprosta komedija, zasnovana na privlačni mladi profesorici Robyn Penrose in nadutim direktorjem Vicom Wilcoxom, Lodge mojstrsko poglobi, pri tem pa nenehno preseneča z zapletenostjo osebnosti glavnih likov. Humor je v piko, razplet pa bolj taku-taku, ker se avtor zateče ne k enemu deus ex machina (kar je v običajnih razmerah en preveč), ampak kar k dvema ali trem. Nisem ploskal, navdušen pa sem še vedno.

Prevod je berljiv tekoče do prvih traparij, ki znajo bralca razživcirati. Zapomnil sem si denimo terasasto hišo in porabiti denar na (...). Take reči težko odpuščam. 

P. S. Trenutki, kot je tale, ponujajo dober odgovor na vprašanje, zakaj je dobro pisati književni dnevnik. V seznamu prebranih knjig sem našel še Lodgev Majhen svet, ki s Changing Places in Dobro službo tvori Campus Trilogy. Sodeč po zapisu izpred enega leta, sem Lodgev fen. Nisem vedel.

Josip Jurčič: Doktor Zober

 

Misel na Doktorja Zobra ni ravno nekaj, kar bi se človeku vsak dan pripeljalo skozi možganske vijuge. Če že, morda v rahli nočni mori. A poslušajte Ireno Štaudohar v odličnem članku o Josipu Jurčiču konec avgusta

Zdaj, ko sem še enkrat prebrala veliko večino njegovih del, se mi zdi, da je po krivici vedno označen le za nekoga, ki je znal dobro ustvariti originalne kmečke like, kot je to na primer Krjavelj – ni šlo samo za to, bil je res odličen romanopisec. Doktor Zober je po krivici skorajda pozabljen roman, saj je res dober, veliko bolj izdelan kot Deseti brat.

Res je, Doktor Zober je pretanjen roman z veliko drame, pri kateri mladi Lisec naleti na starega čudaka, ki mu spreobrne življenje od znotraj na ven. Roman je vreden branja že zaradi jezika, kjer sem občasno osupnil nad vakancami, hip za tem pa nad gorečim narodobuteljstvom (zanimiv zatipk, mislil sem namreč narodobuditeljstvo, in bom sedaj vse skupaj kar pustil tukaj), kar zgodbi navdahne očarljiv zgodovinski kontekst. Napetosti v toku pripovedi ne manjka, spektakularni obrat pa se kar nekaj časa riše na obzorju. Zadovoljen, zelo zadovoljen z izbiro.

nedelja, 3. oktober 2021

J. M. G. Le Clézio: Napev o lakoti

 

Z izvrstnim, zanesljivim glasom zapisano večplastno razočaranje. Napev o lakoti presunljivo zgreši skoraj vse možne tarče; nemara je to Napev o izgubljenem času, ni pa Napev o lakoti, Napev o judovstvu, Napev o vojni ali Napev o izgubljenem prijateljstvu.

četrtek, 30. september 2021

Marko Radmilovič: Kolesar

 

Bogve ali je Kolesar v resnici kriminalka, kajti Radmilovič se v svoj prvenec zapodi s kontekstom, na polno in brez zavor. Treba mu je priznati, da je resnično zgodbo Janeza Godca, s katero ima že nekaj izkušenj, verno in zanesljivo prestavil v roman. Zgodba je tako ogromna, da je navidez že pretirana, ob kar sem se med branjem podzavestno kar nekajkrat spotaknil. Da bi delovala verodostojno, jo je avtor, ki "je svojo strast do dokumentaristike uveljavil v Dokumentarno-feljtonskem uredništvu Prvega programa Radia Slovenija", podmazal z obiljem podatkov, dejstev in primernim ozadjem. Bil sem navdušen, a ne dlje kot do do polovice, ko se mi je branje začelo vleči v neskončnost in sem imel intenzivnega dogajanja vrh glave. Če bi bil ljubitelj krimičev, bi bilo verjetno povsem drugače.

četrtek, 19. avgust 2021

Oleg Križanovskij: Črnogledi humorist za rešetkami

Prijateljev najstniški sin bojda večino časa visi na računalniku, če pa že bere, bere eno samo knjigo: Olega Križanovskega. Bi si lahko želel boljše vabe? Izziv sprejet. 

Ne vem sicer, ali sem izbral pravo knjigo, ampak tale Za rešetkami je dobra. Nas, ki smo v ravno pravih letih, bo nemara spomnila na državo, ki je bila malce večja kot danes, in na vso pestrost narodov v njej. Križanovskij brez zagrenjenosti niza spomine na lepe in grde dni, še posebej pa na krivice in zlobnosti, ki jih je bila zmožna rajnka Jugoslavija. Tovarištvo, človeškost in prijateljstvo, ki vzniknejo v najbolj obupnih razmerah, so téme, ki jih Križanovskij obdela najbolje. Dobro, res. Kako pa Črnogledega humorista dojema bitje, rojeno po letu 2000, se mi niti približno ne sanja. Kot Robinsona Crusoja nemara?

Dubravka Ugrešić: Lisica

 


Pompozno bom citiral samega sebe in svojo veličastno izjavo na Knjižnih moljih:

Od Ugrešićkine Baba Jaga je snijela jaje sem se ločil z mešanimi občutki. Bojda je roman del zbirke Miti (kontraindikacija, kar se mene tiče). Trije povsem različni deli se očitno in namenoma povsem tepejo med sabo, prinašajo pa sporočilo o staranju, odnosih in mitu Jage Babe. Užival sem v prvem delu, ki opisuje razmerje hčerke in matere, ki se sooča z demenco - res vrhunsko. Drugi del je dokaj povprečen in na silo stisnjen v mitološke okvire, ki jih Ugrešićka v zadnjem delu tudi teoretično podkrepi in pojasni. Pretenciozno brez potrebe.

Enako je bilo z Lisico. Prva dva dela se ukvarjata z miti, nastankom zgodb, rahlo literarno teorijo (kolikor sem jo seveda sploh sposoben prepoznati) in nakladanjem tjavendan. Čeprav se zdijo sestavine zločinsko zanič, sem užival in zadovoljno predel. Đavolov vrt standarde izrazito zniža, o preostanku pa ni vredno izgubljati besed.

Dubravka Ugrešić je morebiti precenjena. 

Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil mamo

 

Jovanovićevi knjigi, ki jo Beletrina označi kot hibrid eseja, avtobiografije in memoarjev, se je bilo pred dvema, tremi leti nemogoče izogniti, kar je svojevrstno prekletstvo. Časopisi so v ocenah, opisih, podlistkih, intervjujih in vsesplošni histeriji iz knjige izluščili toliko podrobnosti o Jovanovićevi mami, da je branje v tem oziru razočaranje, ker ne prinaša nič novega. Vse ostalo pa stoji trdno kot kamen, skala, kost. 

V na oko naključnem zaporedju Jovanovič naniza vinjete, anekdote, pisma prijateljem, prebliske spominov in preproste refleksije. Bral sem bliskovito,  par strani tudi na hitro prelistal in užival v odkritosrčnih spominjanjih, včasih tudi še komajda sprejemljivih eksplicitnih opisih posteljnih podvigov, še najbolj pa v opisih velikih ljudi: Tarasa Kermaunerja, Petra Božiča, Vitomila Zupana, Svetlane Makarovič, Emila Filipčiča, Dominika Smoleta in tako naprej. Saj razumete.

Če mislite, da si je Jovanović z Na svoja leta sem vzljubil svojo mamo poskušal glavo okinčati z avreolo, se motite. Poslušajte tale odsek iz Fantovščine, ki ga ni omenila živa duša z Dela ali Dnevnika:

Marko Zorko se je obesil na verejo, a se je k sreči zlomila. 13-letno pastirico smo hoteli posiliti, a nam je ušla. Z Milanom Jesihom sva zlezla na pograd in sva ga drug drugemu metala na roke. Okoli naju so prijatelji bruhali, scali in se onegavili. 

In pika. Pastirica bi si zaslužila en sam, samcat avtorefleksiven stavek, malo kesanja, če ne drugega. Ampak hej, to je pač bil Dušan Jovanović! Eden in edini.

Mathias Enard: Cona


Surov, grob roman, tale Enardova Cona. Najprej je seveda moral skozi običajne stopnje pred uvrstitvijo v čakalno vrsto. Cono je domov privlekla mlajša hčerka, ljubiteljica Eragona in krimičev. Ko sem zagledal desno poravnane robove besedila, poglavja, izrečena v enem, dolgem stavku, in bliskovito preskakovanje misli, tamali ni ušla izdatna porcija posmeha. Povsem neupravičeno, ker je šlo samo za moje lastne frustracije. Finneganovo sedmino, kot se bojda glasi pravilni prevod, bom zmogel prebrati in razumeti takrat, ko bom tekel maraton pod dvema urama in pol, kar je ob svetem Nikoli. Največ, kar sem bil do sedaj sposoben iztisniti iz sebe, je bil morda Beckettov Neimenljivi. Ker slednji še vedno čemi v škatlah, ne morem preveriti, koliko se še lahko zanesem na obe svoji spominski celici.

Cono sem, priznam, prvih dvesto strani bral pretežno kot življenjepis, kar pove dvoje: Enard je izjemno prepričljiv, sam pa sem padel v običajno past branja brez priprave, v čemer blazno uživam. Zmotili so me šele nedvoumni opisi vojnih zločinov, ki bi morali brez dvoma pristati v Haagu. Enard v prvoosebnem pisanju hrvaškega nacionalista in precejšnjega tepca Francisa Servaina Mirkovića niha od opisov hrvaške vojne, obveščevalnih scen, pretanjenih orisov bližnjevzhodnih napetosti do grške mitologije in presunljivih zgodovinskih drobcev. In to v vsaki sekundi, če se mu zahoče. Bralčev ego v tem pogledu bičajo hudi viharji, moj ego pa se je na koncu skrčil bolj kot volnene gatke, oprane na 95 stopinjah.

Hudo dobro branje. Težko tudi. 

sobota, 14. avgust 2021

Edward St Aubyn: Patrick Melrose

 

Božansko dovršen življenjski načrt, s katerim sem se več kot trideset let izogibal St Aubynu, za na morje pa sem njegov roman poskušal zlobno podtakniti svoji najdražji, se je veličastno izjalovil že ob opisu buicka na strani enajst:

Privoz se je levo od stopnic ostro vzpenjal na krog ravnega zemljišča, kjer je bil pod pinijo parkiran njen buick kostanjeve barve. Videti je bil naravnost grotesken, razpotegnjen na svojih belo obrobljenih gumah, s terasami vinske trte in oljčniki v Ozadju, a za Eleanor je bil njen avto kakor konzulat v tujem mestu, in k njemu je hitela z vnemo oropanega turista.

St Aubyn je takoj preskočil počitniško čakalno vrsto in ni ga bilo, ki bi mi ga zmogel spuliti iz krempljev.

Slovenski prevod romana Patrick Melrose je trilogija, ki ji manjkata še dva dela, Mother's Milk in At Last. Nič hudega, že v prvih treh delih mi je bilo dano izkusiti vse St Aubynove registre. Uvodni del Saj je vseeno se mi je zdel v vseh pogledih najbolj izbrušen, saj do potankosti in s pravo mero sarkazma obdela ozek krog, v katerem se gibata Patrickova starša, in tisti ključni dogodek. 

Drugi del, mamilaško zadeta Slaba novica, prinaša tako verne opise, da hkrati ne pušča nobenega dvoma o avtentičnosti pisanja. V tem smislu je Slaba novica resnično slaba novica. Brez zadnjega dela z naslovom Kanček upanja bi sicer mirno preživel, domnevam pa, da je najbrž nujno potreben za prehod k Mother's Milk. Kar kajpak pomeni, da s St Aubynom še nisem opravil. Odlična novica, kajne? 

nedelja, 1. avgust 2021

Velibor Čolić: Priročnik za izgnance: Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih


Razgledan in omikan človek bi najprej prebral Čolićev Sarajevski omnibus. Kot rečeno, razgledan in omikan človek, nestrpno tele pa se zapodi neposredno v Priročnik za izgnance, kar je narobe. Malce je tudi narobe, če se spomnite, da ste v časopisu brali kaj o Čoliću, njegovi želji po goncourtu in peripetijah v Franciji. To vam bo skalilo veselje nad branjem knjižice z borimi 164 stranmi. 

Čolić v petintridesetih korakih odskaklja od prvih trenutkov v Rennesu, spominov na vojno do končne postaje v Strasbourgu. Koraki se med seboj dramatično razlikujejo tako v tehniki kot tudi v distanci do samega sebe. Občasno sem bruhnil v krohot, kmalu zatem skoraj obrisal solzo, zehal, se zgrozil na obrabljenim vicem ali pa zgolj bral v zmernem drncu. Branje je gladko, končni vtis pa - hm - dokaj dober. Kaj pravzaprav je bilo tole? Po pravici povedano, ne vem. Vem samo, da bo Sarajevski omnibus treba nujno prebrati, četudi prepozno.

torek, 27. julij 2021

Boris Pahor: Nekropola

 

Zmrazi me, ko slišim politika, kako se širokousti s prebrano Nekropolo. Zelo verjetno malce laže.

Boris Pahor - navajam Wikipedijo - je "pod francoskim vplivom razvil slogovni postopek asociativnega toka zavesti", kar takole med brati pomeni, da boste imeli med branjem členke na prstih skoraj bele. Popolna zbranost je nujna, drugače ti uide ključen košček, izgubiš kontekst ali pa zgrešiš čas, v katerem je pripovedovalec. Naporno, a nagrada je velika: Pahor se ponižno sooča z utrinki preteklosti, slika zebraste kolone, obrite glave, rumene zobe, bedo, hlad, nasilje in brezup, po drugi strani pa tudi mladosten bes ob usmrtitvi alzaških deklet, moralne dvome in veličastnost drobnih dejanj. Svoje trpljenje celo uspe primerjati z drugimi, denimo z Levijem in izkušnjami uničevalnih taborišč, pri čemer se postavi v neprekosljivo ponižno pozo. 

Nekropola je izjemno pričevanje o času, ki se ne sme nikoli več ponoviti, Boris Pahor pa se vedno znova izkaže za samosvojega in samo svojega avtorja, ki si ga ne more prilastiti nobena politična klika.

ponedeljek, 19. julij 2021

Arnon Grunberg: Dobri možje

 

Več kot tristo strani sem moral prebrati, da sem ugotovil, da roman ni odličen.

Grunberg piše kot Paasilinna po izdatnem, kakovostnem tečaju pisanja: tekoče, izčiščeno, rahlo duhovito. Grunberg odlično zaobjame srž glavnega junaka, gasilca, ki ga vsi kličejo Poljak, njegovo molčečnost in popreproščen moški svet. Smrt Poljakovega otroka je zagotovo téma, s katero pisatelji težko zgrešijo. Grunberg iztočnico dodobra obdela in izkoristi, a kaj ko mu to ni dovolj. Kmalu zavije v Poljakovo skrajno nenavadno razmerje s sodelavčevo ženo, na koncu pa še v brezumen, nepotreben, komajda verjeten zaključek.

Glavna Grunbergova težava ni pomanjkanje domišljije pri uvajanju bizarnosti in grozot, pač pa da jih niti ne zna dobro opisati niti jih ni sposoben čustveno obdelati. Osiromašen jezikovni slog mu pri tem ni v pomoč, malce ga občasno spotika tudi slovenski prevod ("v kolikor"?!?!), dolge strani neprevedenih angleških in nemških dvogovorov pa so biser zase.

Priporočam obvoz. 

četrtek, 15. julij 2021

Sara Stridsberg: Beckomberga

 

Proza, ki nežno boža bralčevo dušo:

V teh trenutkih ima na vsem svetu samo mene, svet pa je ta bolnišnica z visoko ograjo in zaklenjenimi vrati. Za rešetkami dvigne roko v slovo.

"Vrni se k meni," zašepeta.

Božanje stranjo za stranjo, poglavje za poglavjem.

Pretreslo me je, da takšno sijajno pisanje ne premakne zgodbe niti korak naprej, kaj šele da bi vzbudilo kaj več kot medel čustven izziv. Od tega spoznanja do zametkov glodajočega dvoma v iskrenost avtorice potem ni daleč, sploh ne. Sploh ne.

ponedeljek, 5. julij 2021

Evelyn Waugh: Ekskluziva

 

Arthur Evelyn St. John Waugh ni bil Evelinca, pač pa polnokrven možakar, ki ni maral svojega imena. Kljub temu se je poročil z Evelyn Gardner in s tem ustvaril komičen par He-Evelyn in She-Evelyn.

Ekskluziva je kar krepek roman. Waughu humorja ne zmanjka, zato ga v izdatni meri postreže že v sami zasnovi zgodbe, potem pa še v dialogih in drobnih domislicah. Čudovito je - in za to Waugh ni prav posebej zaslužen -, da je bil roman napisan v daljnem letu 1938, ko je svetovna zgodovina že visela na zelo tanki nitki. Njegov ironični vpogled v umazane podrobnosti mednarodnih dopisnikov iz Izmajlije je neprecenljiv in prav žalostno koraka vštric z današnjim časom.

Waughu se v Ekskluzivi tudi kaj sfiži, lika gospe Stitch sploh ne zna izkoristiti, pa tudi zadnji del je skoraj odveč - pa kaj potem! Ekskluziva je roman, postavljen ravno prav izven okvirov pričakovanega, da lahko pravemu bralcu podari veselje do branja.

nedelja, 13. junij 2021

Kazuo Ishiguro: Klara and the Sun

 

Klara and the Sun bi lahko bila knjiga leta. Pa je res?

Branje tega zapisa odsvetujem, ker bom postregel z nekaj pokvarki.

Opozoril sem vas. 

Najprej k nepomembni podrobnosti. Melania Housekeeper je nadležen, neprijeten osebek, ki govori slabo, vzhodnoevropsko angleščino, kar bi morda bilo lahko v za lase privlečenih robnih pogojih smešno, pa ni. Ishiguro, minus ena točka.

Roman je prvoosebna pripoved umetne prijateljice Klare, robota s presenetljivim razponom umetne inteligence. Pravim presenetljivim, ker po eni strani dokaj verno prikazuje moč strojnega učenja,  po drugi strani pa Klara ni sposobna dojeti preprostega koncepta sončnega zahoda. Ishiguro na njenem metafizičnem dojemanju vloge Sonca utemelji velik del zgodbe. Minus dve točki.

Ker gre za prvoosebno pripoved, se je Ishiguro odločil za okrnjen jezikovni register, odločitev pa povsem razumem. Žal se je s tem odpovedal svojim širokim, dostikrat celo poetičnim zmožnostim pripovedi, ki jih poznamo iz Ostankov dneva. Minus dve točki.

Napovedovanje poslovnih rezultatov na finančnih trgih in v večjih podjetjih pozna graf v obliki hokejske palice. Srž tega nesrečnega pristopa temelji na nakladanju o stagnaciji v sedanjosti in hitrem dvigu vrednosti v dovolj varno oddaljeni prihodnosti. Misel na hokejsko palico me je gnala med branjem prav do zadnje strani. Ishiguro nam ni pripravil izjemnega, pretresljivega obrata. Hokejska palica se izkaže za natančno to, kar namesto nje večinoma požanjemo v poslovnih okoljih: suho, ravno, nezanimivo krepelce. Ishiguro, minus deset točk.

Klara and the Sun ni roman za ljubitelje Ishigurovega mojstrskega izdelka Ne zapusti me nikdar. Klara and the Sun je roman, ki se ga ljubitelji Kazua Ishigura ne bi smeli nikoli pritakniti. 

nedelja, 16. maj 2021

A. S. Byatt: Žvižgavke

 

Na pamet vem o A. S. Byatt kar precej:

- A. S. pomeni Antonia Something. ("S" je Susan.)

- Gospa gre proti osemdesetemu letu. (84 let.)

- Njen najpomembnejši roman je The Virgin in the Garden. (Possession je seveda pomembnejši.)

- Nikoli ni dobila bookerja. (Dobila ga je leta 1990 za Possession.)

Toliko o moji verodostojnosti.

Žvižgavke bi si zaslužile boljšega bralca, kot sem jaz, ker gre za inteligenten, zanimiv, zabaven in pretanjeno razčlenjen roman. Zanikrn bralec je prvo poglavje, natisnjeno v ležeči pisavi, zaradi slabih izkušenj z misticizmom zgolj prelistal, potem pristno užival v naslednji četrtini, a se je potem dokončno in nepovratno izgubil v prej omenjeni "pretanjeni razčlenjenosti". 

Ne bodite jaz. 


sobota, 1. maj 2021

Wilhelm Genazino: Ljubezenski preplah

 

Naša uboga knjižnica je že dolgo lično zložena v kupih škatel nekaj kilometrov stran od matične družine. Preden bodo knjige zadihale na novih policah, bosta minila prislovična in konstantna dva meseca. Do takrat bom najbrž glodal rumeno-bele babilonke, ki so mi pri roki, za kar se opravičujem.

Moj prvi Genazino! Ljubezenski preplah so bralci kar lepo pozdravili, kar razumem, saj gre za dokaj lahkotno zgodbo o 52-letnem strokovnjaku za apokalipse, ki intenzivno koleba med dvema ženskama. Zaznal sem sicer Genazinovo ironijo, in to predvsem v njegovem orisu slabega fizičnega in psihičnega stanja glavnega lika (domnevam, da ima VO2 Max pod 35,6, nekatere druge lastnosti pa primerjalno še nižje), humorja pa nič. Enako kot pri Paasilinni, le da Genazino piše bistveno bistveno bolje.

Ljubezenski preplah je en tak povprečen burger, ki ga pogoltneš mimogrede in ti ne obleži v želodcu, v spominu pa tudi ne. 

torek, 6. april 2021

Edith Wharton: Čas nedolžnosti

 

Objava za nič všečkov.

Edith Wharton ni instagramabilna. Še za časa življenja so jo vlekli skozi ostre zobe primerjave s Henryjem Jamesom, danes pa so njene možnosti za uspeh manj kot nič. Edith Wharton je, žal, treba brati počasi, dandanašnji človek pa na počasnost gleda kot na buržoazno ostudnost, ki jo je treba potolči. Zaprimo šole, zaprimo knjigarne, zaprimo knjižnice - a kaj storiti z elementi, ki vsej previdnosti navkljub s svojih knjižnih polic vlečejo deklasirane avtorje in jih zlagoma, z užitkom glodajo daleč od oči zainteresirane javnosti?

Samotno, počasno branje je razkošje.

Poskusite hitro prebrati tole, in vse vam bo jasno:

Če ste prišli pred opero v kupeju, je bil to skoraj tako ugleden prihod kakor s svojo lastno kočijo; odhod s taistim sredstvom pa je dal človeku neznansko prednost, da se je mogel (med kakim šaljivim namigom na načela demokracije) skobacati v prvo Brownovo prevozilo v vrsti, namesto da bi čakal, da iz stebrišča Akademije prisije od mraza in brinovca zamašeni nos njegovega kočijaža. Ta veličastno livrirani konjar se je izkazal s prav mojstrsko introspekcijo, saj je odkril, da Američani želijo proč od razvedrila še hitreje kakor k njemu.

Edith Wharton je neusahljiv vir vpogledov v visoko newyorško družbo, vselej neponarejen in iz prve roke. Whartonova ni ne navidezno krhka May ne nepozabna grofica Olenska. Njena lastna zgodba je vredna filma, ki ji noben njen roman ne more seči do gležnjev. (Dobro, prebrati moram A Backward Glance, a za nabijanje na blogu je izjava povsem umestna.)

Čas nedolžnosti je 10/10. Privoščite si ga, če si lahko privoščite. Privoščim vam.

četrtek, 25. februar 2021

Gustave Flaubert: Vzgoja srca

 

Ne rečem, Flaubertovo pisanje je prijetno in tekoče, Friderik je kar globok lik, naiven in ves našpičen v obilju priložnosti, ki jih ponuja Pariz, njegova pobožna fiksacija na Arnouxovo ženo pa zgodbo počasi, a zanesljivo žene naprej. Vseeno sem nekje na začetku druge knjige opazil, da se mi fučka za vse in da se mi iz očesa ne bo utrnila niti ena solza, če preneham z branjem. Sto, dvesto strani prepozno.

sreda, 24. februar 2021

Jonathan Swift: Guliverjeva potovanja

Guliverjeva potovanja imajo dva dela, Liliput in - hm, uh - tistega drugega z velikani ... Narobe, seveda. Podobno kot pri Robinsonu Crusoeju zbirka Sto romanov prinaša celovit prevod.

Kot otrok sem Guliverja bral v zelenkasti knjižici, v kateri je bila zgodba skrčena na golo osnovo in podprta s korektnimi ilustracijami, ki pa so učinkovito pobile domišljijo. Deca se kajpak ne bo lotila Sto romanov, po drugi strani pa bližnjice naredijo toliko škode, da na koncu ne vem, kaj je prav in kaj ni. Kakorkoli že, Guliverjeva potovanja so sestavljena iz naslednjih delov:

  1. Potovanje v Liliput
  2. Potovanje v Brobdingneg
  3. Potovanje v Laputo, Balnibarbi, Lagneg, Glabdabdrib in na Japonsko
  4. Potovanje v deželo Hauihnhnmov
Swift uporabi Guliverja za obračun s svojimi sodobniki in razpravo o tem, kakšen bi moral biti naš svet. Ob tem sem rahlo mižal na eno oko, a je bilo branje vseeno še kar zabavno. Tretji del se mi je zdel duhamoren, četrti pa presenetljivo iskriv.

Knjiga, ki jo je treba prebrati enkrat v življenju, dvakrat pa vsekakor ne.

nedelja, 31. januar 2021

Ljudmila Ulicka: Daniel Stein, prevajalec

 

Dva milijona izvodov romana je prodala Ljudmila Ulicka. Ko številko prenesem na slovenski živelj, to znese dobrih 27.000 izvodov. Maja 2020 je Beletrina za Belo se pere na devetdeset omenjala številko 14.130. 

Morda sem v življenju videl preveč tviterja in zlohotno podcenjujem bralni domet sodobnega človeka, zato se mi te naklade zdijo neverjetne. Daniel Stein, prevajalec namreč ni enostavno branje.

Cviljenje od ugodja ob uvodnih stavkih ne izostane:

Vedno me zebe. Celo poleti na plaži, pod žgočim soncem, hlad v hrbtenici ostane. Verjetno zato, ker sem se rodila v gozdu, pozimi, in sem prve mesece življenja prebila v rokavu, odparanem od materinega kožuha.

Zadovoljno brundanje se ustrezno nadaljuje ob časovnih preskokih, pisemski zasnovi romana, nadgrajeni z dokumentarnimi okruški, in presenetljivih zgodovinskih, moralnih in religioznih vpogledih. Oswald Rufeistein je resnično živel in Ulicka ga literarno osvetli na tisoč in en način. Prav to mojstrsko osvetljevanje pa je hkrati tudi največja težava tega veličastnega romana: zaradi nenehnega stopicljanja okoli Daniela se pripoved povsem zatakne, kar mi je proti koncu povzročalo že skoraj telesne bolečine.

Če smučate, je Daniel Stein, prevajalec zgornji del Direttissime na Katschbergu. Dvojna črna s stoodstotnim padcem.