"Jaz", "jaz" je odgovor na vprašanje iz Albeejeve drame Kdo se boji Virginie Woolf?
Branja sem se s strahotnim spoštovanjem lotil vsaj trikrat, in tokrat mi je uspelo. Ko sem ob romanu spal, sem spal, večinoma po štirih straneh. Ko pa zgodba s pretanjeno nastavljenim kratkim poglavjem, časovnim preskokom ali z navidez povsem vsakdanjim opisom, ki poseže globoko v zapleteno ozadje glavnih junakov, useka na polno, se mi je od ugodja kar zavrtelo.
Prebral bom vsaj še Gospo Dalloway, samo da si malce opomorem. Čez nekaj let.
ponedeljek, 26. november 2018
nedelja, 25. november 2018
Charles Dickens: David Copperfield
K vragu z bookerjem! Nemara je čas za nekaj povsem drugačnega. Dickensa nisem nikoli zares bral, in David Copperfield, roman, ki je bil avtorju samemu najbolj pri srcu, je kar prava vstopna postaja.
Ko je twitter pred dobrim letom povečal dovoljeno število znakov v čivkih s 140 na 280, je to v vesoljni javnosti odjeknilo kot revolucionarna sprememba bralnih navad. Tisoč strani romana dandanes predstavlja nepredstavljiv antipod brezciljni noriji in razkošje, ki si ga lahko privošči samo privilegirana družbena smetana. Bralci, namreč. Saj niste pomislili na koga drugega?
Pri Copperfieldu sem najprej dobil mehka kolena, ker je začetek namigoval na splošno bedo Oliverja Twista, a zgodba kaj hitro zavije v manj moreče vode. S hitrimi koraki vstopajo liki, ki so - razen redkih plehkih izjem, kot je Agnes - kompleksni in izrisani do zadnje potankosti. Oba Murdstona, teta Betsey Trotwood, dobrodušni cepec Micawber, vsi Peggotyji, zanimivi Steerforth, nepozabni Urija Heep - prava parada Dickensovega mojstrstva. Pri rojevanju teh likov najbrž ni trpel kakšnih grozljivih porodnih muk, saj jih je večinoma bolj ali manj očitno pokradel iz resničnega življenja, zaradi česar David Copperfield velja za prikrito avtobiografijo.
A viktorijanski roman je viktorijanski roman: če bi se Dickens preko črvine v vesolju spet pojavil med nami, ni hudič, če nam ne bi namenil še kakšnega pogleda v posteljo, ki jo je Copperfield grel s svojo "otročjo ženo". S tem dandanes ne bi bilo nič narobe.
Odlično.
Ko je twitter pred dobrim letom povečal dovoljeno število znakov v čivkih s 140 na 280, je to v vesoljni javnosti odjeknilo kot revolucionarna sprememba bralnih navad. Tisoč strani romana dandanes predstavlja nepredstavljiv antipod brezciljni noriji in razkošje, ki si ga lahko privošči samo privilegirana družbena smetana. Bralci, namreč. Saj niste pomislili na koga drugega?
Pri Copperfieldu sem najprej dobil mehka kolena, ker je začetek namigoval na splošno bedo Oliverja Twista, a zgodba kaj hitro zavije v manj moreče vode. S hitrimi koraki vstopajo liki, ki so - razen redkih plehkih izjem, kot je Agnes - kompleksni in izrisani do zadnje potankosti. Oba Murdstona, teta Betsey Trotwood, dobrodušni cepec Micawber, vsi Peggotyji, zanimivi Steerforth, nepozabni Urija Heep - prava parada Dickensovega mojstrstva. Pri rojevanju teh likov najbrž ni trpel kakšnih grozljivih porodnih muk, saj jih je večinoma bolj ali manj očitno pokradel iz resničnega življenja, zaradi česar David Copperfield velja za prikrito avtobiografijo.
A viktorijanski roman je viktorijanski roman: če bi se Dickens preko črvine v vesolju spet pojavil med nami, ni hudič, če nam ne bi namenil še kakšnega pogleda v posteljo, ki jo je Copperfield grel s svojo "otročjo ženo". S tem dandanes ne bi bilo nič narobe.
Odlično.
sobota, 24. november 2018
Dobitnica bookerja 2018 je Anna Burns za roman Milkman
Sto tri leta za leseno žlico in zgolj zaradi reda objavljam še tukaj: dobitnica letošnjega bookerja je Anna Burns za roman Milkman.
Booker se mi je priskutil. Za kako dolgo?
Naročite se na:
Objave (Atom)