nedelja, 25. november 2018

Charles Dickens: David Copperfield

K vragu z bookerjem! Nemara je čas za nekaj povsem drugačnega. Dickensa nisem nikoli zares bral, in David Copperfield, roman, ki je bil avtorju samemu najbolj pri srcu, je kar prava vstopna postaja.

Ko je twitter pred dobrim letom povečal dovoljeno število znakov v čivkih s 140 na 280, je to v vesoljni javnosti odjeknilo kot revolucionarna sprememba bralnih navad. Tisoč strani romana dandanes predstavlja nepredstavljiv antipod brezciljni noriji in razkošje, ki si ga lahko privošči samo privilegirana družbena smetana. Bralci, namreč. Saj niste pomislili na koga drugega?

Pri Copperfieldu sem najprej dobil mehka kolena, ker je začetek namigoval  na splošno bedo Oliverja Twista, a zgodba kaj hitro zavije v manj moreče vode. S hitrimi koraki vstopajo liki, ki so - razen redkih plehkih izjem, kot je Agnes - kompleksni in izrisani do zadnje potankosti. Oba Murdstona, teta Betsey Trotwood, dobrodušni cepec Micawber, vsi Peggotyji, zanimivi Steerforth, nepozabni Urija Heep - prava parada Dickensovega mojstrstva. Pri rojevanju teh likov najbrž ni trpel kakšnih grozljivih porodnih muk, saj jih je večinoma bolj ali manj očitno pokradel iz resničnega življenja, zaradi česar David Copperfield velja za prikrito avtobiografijo.

A viktorijanski roman je viktorijanski roman: če bi se Dickens preko črvine v vesolju spet pojavil med nami, ni hudič, če nam ne bi namenil še kakšnega pogleda v posteljo, ki jo je Copperfield grel s svojo "otročjo ženo". S tem dandanes ne bi bilo nič narobe.

Odlično.

Ni komentarjev:

Objava komentarja