sobota, 25. junij 2016

Anthony Doerr: Vsa ta nevidna svetloba


Doerrja sem se ogibal, ker mi začetek Extremely Loud and Incredibly Close Jonathana Safrana Foerja ni bil všeč. Človek se celo življenje uči, tudi če se noče. Doerr in Foer sta dva različna avtorja. Za ta miselni dosežek sem potreboval več kot eno leto, kar se mi ne zdi prav zelo slabo.

Piše se leto 1934 in šestletna Marie-Laure bo kmalu izgubila vid. Bralcu bo ob otroški predanosti v usodo in nepopisni čustveni poglobljenosti počilo srce, pa četudi je iz kamna. Werner s sestrico životari v nemški sirotišnici, kjer ga bo ljubezen do radiev izstrelila v napačno orbito zgodovine.

Zapis obeh zgodb je mojstrski: sedanjik, ki ga današnji mojstri ne obvladajo več; poglavja, obklesana do proznega haikuja; brezhibno preskakovanje v času do povsem presenetljive postavitve na koncu; poezija, poezija proze.

Otvoritev je silovita, zgodba potem zlagoma sicer popusti, a je crescendo tako sijajen, da zabriše vse dvome, tudi spraševanja o tem, ali ne bi vse skupaj bolje izpadlo brez nesrečnega diamanta.

Obvezno branje brez vsakega dvoma.

sobota, 04. junij 2016

Neil Gaiman: Nikolikje

Točno vem, v katero obrtniško vejo spada Gaiman, zato bi bilo skrajno krivično, če bi tukaj stokal, da mi knjiga ni sedla. Ne berem Gaimana (če ni zraven Pratchetta), ne gledam Igre prestolov, ne poslušam One Direction, ne vozim se z ducatijem, ne igram nogometa. Tako pač je.

Julian Barnes: Zgodovina sveta v desetih poglavjih in pol

Roman je prejkone Barnesovo najbolj ambiciozno delo. Ko se takoj na začetku oglasi cinični lesni črv, slepi potnik na Noetovi barki, si vsega siti bralec začne od veselja meti roke. Noe je v očeh godrnjavega pripovedovalca zoprn, oportunističen aparatčik, ki mu ne gre zaupati niti smrkavega robca.

Črtica za črtico prinašajo nove perspektive, od ugrabitve potniške ladje Achille Lauro, ki se je metuzalemi zlahka spomnimo, do Splava Meduze. Pobliski zgodovine, ki so še vedno prisotni v kolektivni zavesti.

Barnes je velik umetnik in skozi celoten roman je čutiti njegov užitek ob ustvarjanju, kar pa ni bilo dovolj, da ne bi nekajkrat na njegov račun izrekel par krepkih in prelistal dvajset, trideset strani naprej.

Zanimivo bralno doživetje.