torek, 06. april 2021

Edith Wharton: Čas nedolžnosti

 

Objava za nič všečkov.

Edith Wharton ni instagramabilna. Še za časa življenja so jo vlekli skozi ostre zobe primerjave s Henryjem Jamesom, danes pa so njene možnosti za uspeh manj kot nič. Edith Wharton je, žal, treba brati počasi, dandanašnji človek pa na počasnost gleda kot na buržoazno ostudnost, ki jo je treba potolči. Zaprimo šole, zaprimo knjigarne, zaprimo knjižnice - a kaj storiti z elementi, ki vsej previdnosti navkljub s svojih knjižnih polic vlečejo deklasirane avtorje in jih zlagoma, z užitkom glodajo daleč od oči zainteresirane javnosti?

Samotno, počasno branje je razkošje.

Poskusite hitro prebrati tole, in vse vam bo jasno:

Če ste prišli pred opero v kupeju, je bil to skoraj tako ugleden prihod kakor s svojo lastno kočijo; odhod s taistim sredstvom pa je dal človeku neznansko prednost, da se je mogel (med kakim šaljivim namigom na načela demokracije) skobacati v prvo Brownovo prevozilo v vrsti, namesto da bi čakal, da iz stebrišča Akademije prisije od mraza in brinovca zamašeni nos njegovega kočijaža. Ta veličastno livrirani konjar se je izkazal s prav mojstrsko introspekcijo, saj je odkril, da Američani želijo proč od razvedrila še hitreje kakor k njemu.

Edith Wharton je neusahljiv vir vpogledov v visoko newyorško družbo, vselej neponarejen in iz prve roke. Whartonova ni ne navidezno krhka May ne nepozabna grofica Olenska. Njena lastna zgodba je vredna filma, ki ji noben njen roman ne more seči do gležnjev. (Dobro, prebrati moram A Backward Glance, a za nabijanje na blogu je izjava povsem umestna.)

Čas nedolžnosti je 10/10. Privoščite si ga, če si lahko privoščite. Privoščim vam.

četrtek, 25. februar 2021

Gustave Flaubert: Vzgoja srca

 

Ne rečem, Flaubertovo pisanje je prijetno in tekoče, Friderik je kar globok lik, naiven in ves našpičen v obilju priložnosti, ki jih ponuja Pariz, njegova pobožna fiksacija na Arnouxovo ženo pa zgodbo počasi, a zanesljivo žene naprej. Vseeno sem nekje na začetku druge knjige opazil, da se mi fučka za vse in da se mi iz očesa ne bo utrnila niti ena solza, če preneham z branjem. Sto, dvesto strani prepozno.

sreda, 24. februar 2021

Jonathan Swift: Guliverjeva potovanja

Guliverjeva potovanja imajo dva dela, Liliput in - hm, uh - tistega drugega z velikani ... Narobe, seveda. Podobno kot pri Robinsonu Crusoeju zbirka Sto romanov prinaša celovit prevod.

Kot otrok sem Guliverja bral v zelenkasti knjižici, v kateri je bila zgodba skrčena na golo osnovo in podprta s korektnimi ilustracijami, ki pa so učinkovito pobile domišljijo. Deca se kajpak ne bo lotila Sto romanov, po drugi strani pa bližnjice naredijo toliko škode, da na koncu ne vem, kaj je prav in kaj ni. Kakorkoli že, Guliverjeva potovanja so sestavljena iz naslednjih delov:

  1. Potovanje v Liliput
  2. Potovanje v Brobdingneg
  3. Potovanje v Laputo, Balnibarbi, Lagneg, Glabdabdrib in na Japonsko
  4. Potovanje v deželo Hauihnhnmov
Swift uporabi Guliverja za obračun s svojimi sodobniki in razpravo o tem, kakšen bi moral biti naš svet. Ob tem sem rahlo mižal na eno oko, a je bilo branje vseeno še kar zabavno. Tretji del se mi je zdel duhamoren, četrti pa presenetljivo iskriv.

Knjiga, ki jo je treba prebrati enkrat v življenju, dvakrat pa vsekakor ne.

nedelja, 31. januar 2021

Ljudmila Ulicka: Daniel Stein, prevajalec

 

Dva milijona izvodov romana je prodala Ljudmila Ulicka. Ko številko prenesem na slovenski živelj, to znese dobrih 27.000 izvodov. Maja 2020 je Beletrina za Belo se pere na devetdeset omenjala številko 14.130. 

Morda sem v življenju videl preveč tviterja in zlohotno podcenjujem bralni domet sodobnega človeka, zato se mi te naklade zdijo neverjetne. Daniel Stein, prevajalec namreč ni enostavno branje.

Cviljenje od ugodja ob uvodnih stavkih ne izostane:

Vedno me zebe. Celo poleti na plaži, pod žgočim soncem, hlad v hrbtenici ostane. Verjetno zato, ker sem se rodila v gozdu, pozimi, in sem prve mesece življenja prebila v rokavu, odparanem od materinega kožuha.

Zadovoljno brundanje se ustrezno nadaljuje ob časovnih preskokih, pisemski zasnovi romana, nadgrajeni z dokumentarnimi okruški, in presenetljivih zgodovinskih, moralnih in religioznih vpogledih. Oswald Rufeistein je resnično živel in Ulicka ga literarno osvetli na tisoč in en način. Prav to mojstrsko osvetljevanje pa je hkrati tudi največja težava tega veličastnega romana: zaradi nenehnega stopicljanja okoli Daniela se pripoved povsem zatakne, kar mi je proti koncu povzročalo že skoraj telesne bolečine.

Če smučate, je Daniel Stein, prevajalec zgornji del Direttissime na Katschbergu. Dvojna črna s stoodstotnim padcem. 

nedelja, 27. december 2020

Sheila Heti: Materinstvo


Manca G. Renko je izjavila (Delo, 1. 3. 2020): "Tu je letos še Sheila Heti z Materinstvom, ki je prelomen roman zadnjih let in deležen izjemnega mednarodnega uspeha." 

Seveda sem šel brat. Seveda to ni prelomen roman, ampak ženski Knausgård, obrnjen navznoter. Seveda sem se šele na polovici presenečeno spomnil, da nisem šestintridesetletnica, polna dvomov o materinstvu. Seveda bi lahko rekel, da je roman brez veze. Seveda to sploh ni tako enostavno.

Sheila Heti ne piše kar tako, s točke oddaljenega opazovalca. Roman Materinstvo je spraševanje iz čistega jedra avtorice same. Manca G. Renko je pametna ženska in ima tu povsem prav: s tega stališča je roman prelomen. Njegovo krhko izjemnost ogrožajo mnogotera dolgovezenja, ki so se mi zdela rahlo sumljiva:

Najbolj ženski problem je, da si ne odmeriš dovolj prostora in časa ali pa ti tega ne dovolijo. Strpamo se v trenutke, ki si jih dopustimo, ali v trenutke, ki so nami jih dopustili drugi. Ne pretegujemo se ležerno v času, ampak si skopo odkazujemo najmanjše odmerke časa, v katerih naj bivamo. Pustimo, da vsi tiščijo v nas. Same do sebe skoparimo s prostorom in časom.

Po drugi strani bi si Miles, sirota, zaslužil malce več prostora. 

A kakorkoli obrnem, Materinstvo je povsem berljiva zadevščina, ki ji zlepa ne najdem para. Moškemu občestvu kajpak svetujem previden, a nujen obvoz.

nedelja, 29. november 2020

David Lodge: Majhen svet

 

Srečanje z Davidom Lodgem - ironično - najbolje opiše Riblja čorba:

Kako je lepo biti glup!
O, kako je lepo biti glup!
Stoka ume da nervira,
gutaj šta ti se servira,
kako je lepo biti glup.

O, kako je lepo biti glup!
Kako je lepo biti glup!
Bolje mozak sakrivati,
pa ćutati i plivati,
kako je lepo biti glup.

Glup seveda sem. Naslov Small World mi je tičal nekje na robu možganov, kjer se je učinkovito pomešal v nekaj brezobličnega, tako da sem ga uspel pripisati kakšni avtorici iz generacije Zadie Smith. Godlje raje ne bi opisoval naprej, ker mi je nerodno. Skratka, sanjalo se mi ni, kaj berem.

Konferenca literarnih teoretikov na od boga pozabljeni podeželski univerzi, upodobljena v romanu, ponavadi vodi v nizanje razlogov, zaradi katerih bi bralec morda z manj slabe vesti skočil skozi zaprto okno. Ampak ne tukaj, ne tukaj! 

Še preden sem se dobro ovedel, sem že nekajkrat zadovoljno pihnil skozi nos, kar bi na internetih opisali z LOL ali ROFL. Lodge se namreč z veliko mero poznavanja akademske srenje izdatno norčuje iz cele vrste prisrčnih likov, ki se malce zaljubljajo in pretežno sovražijo. Kar se zdi na začetku kot omledno vozakanje po vijugicah strukturalizma, se nenadoma sprevrže v vlakec smrti, ki nič hudega slutečega bralca premetava od prostitucije do najbolj absurdnega opisa ugrabitve, kar jih pomnim.

Literarna zabava v svoji najčistejši obliki.  

Peter Handke: Žalost onkraj sanj

 

Kaj storiti s Handkejem in z njegovim odnosom do Srebrenice ter vojn na področju Jugoslavije? Kaj storiti s Célinom in Hamsunom? 

Ne vem, itak, ne vem. Ne sprašujte me.

Vem pa, da je Žalost onkraj sanj treba prebrati. Pripoved na pičlih dvainšestdesetih straneh, za katero je leta 1973, praktično še ves smrkav, dobil nagrado Georg Büchner. Bógami, zasluženo. Iskreno premišljanje o materi, ki je pri borih enainpetdesetih letih storila samomor, Handke zvozi brez napake. Odkritosrčnost o lastnih čustvih, denimo na letalu domov, me je sezula. 

Žalost onkraj sanj je diamant.

In Srebrenica bo vselej ostala Srebrenica.