nedelja, 27. december 2020

Sheila Heti: Materinstvo


Manca G. Renko je izjavila (Delo, 1. 3. 2020): "Tu je letos še Sheila Heti z Materinstvom, ki je prelomen roman zadnjih let in deležen izjemnega mednarodnega uspeha." 

Seveda sem šel brat. Seveda to ni prelomen roman, ampak ženski Knausgård, obrnjen navznoter. Seveda sem se šele na polovici presenečeno spomnil, da nisem šestintridesetletnica, polna dvomov o materinstvu. Seveda bi lahko rekel, da je roman brez veze. Seveda to sploh ni tako enostavno.

Sheila Heti ne piše kar tako, s točke oddaljenega opazovalca. Roman Materinstvo je spraševanje iz čistega jedra avtorice same. Manca G. Renko je pametna ženska in ima tu povsem prav: s tega stališča je roman prelomen. Njegovo krhko izjemnost ogrožajo mnogotera dolgovezenja, ki so se mi zdela rahlo sumljiva:

Najbolj ženski problem je, da si ne odmeriš dovolj prostora in časa ali pa ti tega ne dovolijo. Strpamo se v trenutke, ki si jih dopustimo, ali v trenutke, ki so nami jih dopustili drugi. Ne pretegujemo se ležerno v času, ampak si skopo odkazujemo najmanjše odmerke časa, v katerih naj bivamo. Pustimo, da vsi tiščijo v nas. Same do sebe skoparimo s prostorom in časom.

Po drugi strani bi si Miles, sirota, zaslužil malce več prostora. 

A kakorkoli obrnem, Materinstvo je povsem berljiva zadevščina, ki ji zlepa ne najdem para. Moškemu občestvu kajpak svetujem previden, a nujen obvoz.

nedelja, 29. november 2020

David Lodge: Majhen svet

 

Srečanje z Davidom Lodgem - ironično - najbolje opiše Riblja čorba:

Kako je lepo biti glup!
O, kako je lepo biti glup!
Stoka ume da nervira,
gutaj šta ti se servira,
kako je lepo biti glup.

O, kako je lepo biti glup!
Kako je lepo biti glup!
Bolje mozak sakrivati,
pa ćutati i plivati,
kako je lepo biti glup.

Glup seveda sem. Naslov Small World mi je tičal nekje na robu možganov, kjer se je učinkovito pomešal v nekaj brezobličnega, tako da sem ga uspel pripisati kakšni avtorici iz generacije Zadie Smith. Godlje raje ne bi opisoval naprej, ker mi je nerodno. Skratka, sanjalo se mi ni, kaj berem.

Konferenca literarnih teoretikov na od boga pozabljeni podeželski univerzi, upodobljena v romanu, ponavadi vodi v nizanje razlogov, zaradi katerih bi bralec morda z manj slabe vesti skočil skozi zaprto okno. Ampak ne tukaj, ne tukaj! 

Še preden sem se dobro ovedel, sem že nekajkrat zadovoljno pihnil skozi nos, kar bi na internetih opisali z LOL ali ROFL. Lodge se namreč z veliko mero poznavanja akademske srenje izdatno norčuje iz cele vrste prisrčnih likov, ki se malce zaljubljajo in pretežno sovražijo. Kar se zdi na začetku kot omledno vozakanje po vijugicah strukturalizma, se nenadoma sprevrže v vlakec smrti, ki nič hudega slutečega bralca premetava od prostitucije do najbolj absurdnega opisa ugrabitve, kar jih pomnim.

Literarna zabava v svoji najčistejši obliki.  

Peter Handke: Žalost onkraj sanj

 

Kaj storiti s Handkejem in z njegovim odnosom do Srebrenice ter vojn na področju Jugoslavije? Kaj storiti s Célinom in Hamsunom? 

Ne vem, itak, ne vem. Ne sprašujte me.

Vem pa, da je Žalost onkraj sanj treba prebrati. Pripoved na pičlih dvainšestdesetih straneh, za katero je leta 1973, praktično še ves smrkav, dobil nagrado Georg Büchner. Bógami, zasluženo. Iskreno premišljanje o materi, ki je pri borih enainpetdesetih letih storila samomor, Handke zvozi brez napake. Odkritosrčnost o lastnih čustvih, denimo na letalu domov, me je sezula. 

Žalost onkraj sanj je diamant.

In Srebrenica bo vselej ostala Srebrenica. 

sobota, 28. november 2020

Emir Šaković: Turist v težavah

Šaković me je pustil v precepu. 

Turist v težavah se na začetku, v sredini in na koncu zdi običajna jamrarija povprečnega literarnega glasu, ki nima kaj povedati. Malce mu sicer pomaga zanimiva postavitev na Finsko, kjer od antijunaka nenehno nekdo pričakuje, da bo izustil kaj pametnega o izkušnji vojne v Bosni. Pomaga malce, a ne preveč.

Problem je seveda v bralcu, tepcu, ki se mu dozdeva, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo, pa se ne. Po vseh pravilih bi takšno branje prekinil po dvajsetih, tridesetih straneh. Zakaj ga nisem? 

Šaković preseneti na posebej zahrbten način: s samoironijo, negotovostjo, zajedljivostjo in pretanjenim občutkom za opisovanje nečesa, česar se najbrž ne da opisati neposredno: groze vojne in smrti.

Do tod 8/10.

Potem pa ... potem pa stran 163, za spremno besedo. Pesem Najresneje razmišljam. Udarec v čelo, v srce, kamor že hočete.

TO POEZIJO BI LAHKO BRAL. In jo bom. Kar je zame, nepismenega na tem področju, morda odkritje desetletja.

Toliko je možnosti
v življenju
v prihodnosti

Zadnji čas
o tej s cirkusom

najresneje razmišljam


sreda, 28. oktober 2020

Heather Morris: Tetovator iz Auschwitza

 

Preden mi zadegate kamen v hrbet, vas prosim, da preberete moj zapis o Reesovi Auschwitz: A New History. Sledi namreč izrazito nevšečno mnenje.

Med branjem Tetovatorja iz Auschwitza me je zlagoma navdal neprijeten občutek, da nekaj ni v redu. Sprva sem zle slutnje pripisal omejenim jezikovnim registrom, primernim spodnji ligi šunda. Žal sem se zmotil. Jezik sploh ni težava (opomba: jezik JE težava, glej komentar spodaj), težava je vse ostalo. Kratko iskanje na internetu je hitro potrdilo sume. 

Ob izidu romana se je oglasil Auschwitz Memorial Research Center. Poročilo Fact-checking "The Tattooist of Auschwitz" je neusmiljeno: roman je ... "an impression about Auschwitz inspired by authentic events, almost without any value as a document". 

Po navedku Guardiana, Paweł Sawicki, urednik Auschwitzovega spominskega časopisa, useka še bolj ostro: “The number of different errors in the book – not only in simple basic facts but also in the depiction of the reality of Auschwitz – can sometimes create more confusion than understanding. It turns a real story into an interpretation – very moving and emotional – that however blurs the authenticity of this true experience. We believe that the survivor’s story deserved better.” 

Strinja se tudi The New York Times: "Every author who turns fact into fiction must find a way to compress time, to omit events that don’t advance the story, and to be economical with the number of characters. They must also solve tricky problems that are peculiar to their story, and for many, Morris’s choices have created a compelling and uplifting tale. But the history in historical fiction still matters, from small personal details (Gary Sokolov said it bothered him that his father’s name was misspelled “Lale” in the book) to larger complexities that may make a tale more murky."

Tetovator iz Auschwitza dela več škode kot koristi. Veliko več škode kot koristi. Preskočite, obvozite, prestopite ta nesrečni izdelek.

sobota, 24. oktober 2020

Jesús Carrasco: Na prostem

 

Na prostem je postapokaliptični roman o tišini. Deček se skriva v tišini, hodi v tišini s pastirjem, na koncu ostane v tišini. Carrasco s prefinjenim opisom grozljive, sušne pokrajine in preostanka družbe zadene v črno. Skozi skorajda biblično pripoved bralec zlagoma izlušči drobce, ki mu pomagajo razumeti, zakaj je deček tam, kjer je, in v kakšen svet je postavljen.

Rad bi srečal junaka, ki bi rekel, da je v branju tega romana užival. A včasih moramo prebrati tudi kaj takšnega.

Vinko Möderndorfer: Nova butalska čitanka

 

Dolgo sem se otepal recenzijskih izvodov. No, tole je moj prvi. Po tem, kar sledi, bo Nova butalska čitanka verjetno tudi moj zadnji. Žal mi je, a ne gre drugače.

Naivno sem domneval, da bi moral biti Möderndorfer zagotovilo za brezhibno obnovitev mojstrovine Frana Milčinskega, a se ne bi mogel bolj zmotiti. Möderndorferju v bran lahko pripišem edinole dejstvo, da si je zadal nemogočo nalogo: iz bisera roditi še en biser.

Saj takole, na pamet, recept ne bi smel biti prav pretežek. Prevzameš besedišče, usvojiš dikcijo, podtakneš migrante namesto Turkov, par prepoznavnih sodobnih političnih spak, ograje, ženske kvote, in je. Samo kaj, ko ni. Črtice so predvidljive, duhamorne, skrajno neduhovite, poleg vsega pa večinoma še razvlečene do onemoglosti.  Dvakrat se mi je zazdelo, da se v besedilu nekaj iskri, a so bili zgolj povoženi ostanki Milčinskega. 

O veseloigri ne bi izgubljal besed.

Möderndorferju tega ni bilo treba.