četrtek, 30. maj 2019

Viktor Jerofejev: Dobri Stalin

Pogled v Bizi razodene: založba Modrijan je v postopku likvidacije. Leta 2016 je založba imela 2,323 milijona čistih prihodkov od prodaje in 320 tisoč evrov izgube, leto kasneje pa 1,929 milijona prihodkov, izgube 249 tisoč evrov, dolgoročnih obveznosti pa 487 tisoč. Sledil je polom, ob katerem se mora slovenskemu bralcu utrniti vsaj ena solza.

Modrijan je ponudil Jerofejevu dober dom, odlično prevajalsko ime in primeren rompompom ob izidu. Roman sem takoj dal na bralni seznam in v hipu, komaj deset let kasneje, sem ga prebral na dušek.

Pričakoval sem anekdotično guncanje afen, kar sem tudi prejel, ob tem pa še toliko več. Je to avtobiografija z nekaterimi več kot sumljivimi pasažami (pozoren bralec bo vedel, o čem govorim) ali prozoren poskus freudovskega obračuna z očetom, kjer ni povsem jasno, ali gre za zezanje, zezanje iz zezanja ali za povsem resno stvar? Je kleč v risanju vzporednic med Stalinom in očetom ali v povsem lahkotnem, športnem nakladanju?

Privilegiranega avtorja, sina elitnega sovjetskega uradnika, bi bilo nepošteno meriti z današnjimi vatli in ga postavljati v perspektivo gulagov, holodomora, Berije, Gorbačova, perestrojke, Putina. A tudi če bi ga, se skozi prepoved, ki preskakuje iz tematike v tematiko, iz avtorefleksije v anekdotičnost, iz bluzenja v kronološko zapisovanje sosledja dogodkov, Jerofejev izmika vsakršnemu predalčkanju.

Užival sem.

F. Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby

Tretje, morda četrto srečanje z Velikim Gatsbyjem mi ni prineslo pretresljivih novih odkritij, a tudi obujanje spominov na občutja ob prejšnjih branjih ni od muh.

Naj vas spomnim na Fitzgeraldov slog:
Iz hiše mojega soseda je v teh poletnih večerih prihajala glasba. V njegovih sinjih vrtovih so moški in dekleta ko vešče prihajali in odhajali med šepetom, šampanjcem in zvezdami. Opazoval sem goste, ko so med popoldansko plimo skakali z njegovega splava ali pa so se sončili na vročem pesku njegove plaže, vtem ko sta njegova motorna čolna rezala vode na ožini in po slapovih pene vlekla akvaplane. Ob koncu tedna se je njegov rolls-royce vselej prelevil v omnibus in od devetih dopoldne do pozno čez polnoč prevažal goste iz mesta in v mesto, njegov kombi je kot okretna rumena stenica spešil k vsakemu vlaku, in ob ponedeljkih je osem služabnikov s posebnim vrtnarjem vred ves dan garalo s cunjami in krtačami, kladivi in vrtnarskimi škarjami, da so popravili razdejanje minule noči.
Zgodba, najbrž skrbno zasnovana z mislijo na presenetljiv obrat, razkrinkanje in kazen, se je v zadnjih desetletjih toliko obrusila, da je v našem splošnem občutenju postala že skoraj banalna, a nič zato. Bralčev strastno opazovalski položaj, žareče poletje, hrepenenje, zelena lučka na pomolu - neprecenljivo doživetje.

nedelja, 19. maj 2019

Lojze Kovačič: Kristalni čas

Težko je bilo biti Lojze Kovačič.

Lejla Švabić je na portalu RTV zapisala, če že ne skoraj podčrtala: "Lojze Kovačič se je po dveh neuspešnih materinih poskusih splava rodil 9. oktobra 1928." Rodil se je sicer mesec dni kasneje, novembra, a to ne spremeni dejstva, da je bil Kovačič že pred rojstvom nezaželen, obrobnež, tujec, bruno v očesu vseh sistemov, ki so se bliskovito nanizali v zadnjem stoletju.

Kristalni čas je avtobiografija, in avtobiografija ponuja bralcu zoprno možnost čustvenega presojanja nečesa, kar bi moralo biti objektivno leposlovje. Preden sem se zavedel, sem padel noter in podlegel manipulacijam.

Basel, Cegelnica, Ljubljana; revščina, vsepovsod tujina, smrt, vojna, izgnana družina, sirotišnica ... Drobci, zanesljivo nanizani od otvoritve, ki prinese eksploziven opis nezavesti, do pitijskega konca: "Zrelost je vse."

Kovačič ni Knausgård, njegova globina je neizmerna in možnost samorefleksije se najprej zdi - ne vem, izjave te baže so mi zoprne, a k vragu! - med top deset na svetu.

Brskam po knjigi in zaman iščem odlomek z začetka, nekaj o jutru in ženskih visokih petah. Takšne stvari zadenejo kot kokain, si mislim (verjetno naivno),  saj se kljub letom, preživetim v študentskem naselju v Rožni dolini, kjer je bilo občasno več travice kot pašte, nisem drog nikoli pritaknil.

Kristalni čas ostro odseva podobe partijskih elit, ki se s kopicami dragocenosti svetohlinsko selijo v nove bloke, pa tudi pomladnih kislic, ki jim iz zatilja poganja plastičen svetniški sij.

Roman se brez diha zapodi iz introspekcije v skoraj voajerske opise razmerij s štirimi ženskami, malce zaporedno, malce vzporedno. Lok pripovedi, kolikor ga je bilo na začetku, se zlagoma prelomi, struktura romana pa se počasi, a zanesljivo sesuje sama vase.

Ob koncu me je popadel bes. "Zrelost je vse?" Ne me farbat! Sodeč po Kristalnem času, pri Kovačiču ni šlo za zrelost, pač pa zgolj za staranje skozi egotrip. Kako lahko ... oprostite ... KAKO LAHKO svoja sinova omeniš tako malokrat? Kako lahko ženskim mednožjem nameniš cele traktate, sinovoma pa pet črk? "Fanta"? Nista imela imen? Nista bila vredna imen? Niti začetnic?

Polovička sintagme "fanta" je v pogovoru za Playboy svojega očeta prizanesljivo uvrstila med "ranjene otroke". Kar me gane skoraj bolj kot ves ta nori, nepozabni roman.

nedelja, 12. maj 2019

Celeste Ng: Little Fires Everywhere

Celeste Ng s Prikritimi plameni bralca osupne: kako lahko roman, ki je tako tehnično dovršen, sploh pusti plehek okus? Nagibam se k misli, da avtorica ni znala dokončati nobenega izmed treh nastavkov, ki zadevajo rojstvo otroka in začetek življenja.

Oceno takšnega romana je težko napisati. Lahko bi se zatekel k sarkazmu, za lase privlečenim primerjavam in ostalim oslarijam, ki so mi običajno v precejšnje veselje, a se bom temu poskušal izogniti.

Prikriti plameni kraljujejo na vseh mogočih lestvicah in bralci vseh barv, oblik in političnih prepričanj se jim klanjajo. Povsem upravičeno, bi rekel na prvo žogo. Ekscentrična umetnica Mia je izpiljena do zadnje podrobnosti, opis njenega ustvarjalnega žara me je prevzel do konca. Pearl je najstnica, ki se ti zaradi svoje rahle odmaknjenosti od pričakovanega povprečja v hipu priljubi, njena vključenost v dinamiko družine Richardson pa je izjemno dobro izpeljana. Trije vpogledi v rojstvo (nosečnost po naročilu, najstniški splav in posvojitev) ponudijo morje iztočnic, ki jih Celeste Ng obdela do potankosti, a jih na koncu ne zna niti zaključiti niti povezati v sporočilo, ki bi me pretreslo, šokiralo ali presenetilo.

Pri Everything I Never Told You je šlo za literaturo za družinsko samopomoč, pri Prikritih plamenih pa morebiti za političen pamflet brez repa in glave. Odlično, plehko branje.

nedelja, 05. maj 2019

Gene Kim, Kevin Behr, George Spafford: The Phoenix Project

Roman in ne povsem roman s polnim naslovom The Phoenix Project: A Novel about IT, DevOps, and Helping Your Business Win je točno to, kar piše v naslovu, in to je slaba novica. Roman je konzerva sardin na posteljici iz uvele rukole, prekrita z belo čokolado in skisano stepeno smetano.

Zadevščina je tudi velika uspešnica, in težko bi rekel, da se mi ne sanja, zakaj.

Avtorji so premeteni lisjaki. Mega-hit zadnjih let, koncept DevOps, uspešno pojasnijo skozi rahlo grozljivko projekta Phoenix, kritičnega za nadaljnji obstoj manjše korporacije, ki proizvaja avtomobilske dele. Literarno gledano gre za podpovprečen, a še znosen obrtniški izdelek, katerega največja težava so zoprni, pretežno enodimenzionalni liki. Generalni direktor je - povsem predvidljivo - totalna zgaga in nesposobnež, ki mu v resničnem življenju ne bi pomagala nobena mešanica DevOpsa in sodobnih besednih urokov (izbirajte med: umetna inteligenca, veriženje podatkov, kvantno računalništvo, internet stvari, arhitektura mikrostoritev itd.).

Zgodba niti ni grozna, dokler se nisem zavedel, da sem se, udobno zleknjen na kavču doma, nenadoma znašel v peklenskem stresu zaradi projekta, ki je izmišljen in s katerim nimam nič opraviti. Avtorjem gre tukaj vsaj v prvi polovici vse priznanje. Kapo dol tudi za opis osnov DevOpsa, a potem nič točk za čudežno odrešitev, ki pride v obliki istih načrtovalcev in razvijalcev, ki so godljo zakuhali.

Zanimiva zadevščina, tale The Phoenix Project. Branja ne morem povsem odsvetovati, in to je vse, kar lahko rečem.


nedelja, 07. april 2019

Terry Pratchett: Going Postal

Roman Dobra znamenja, ki sta ga Gaiman in Pratchett skovala skupaj, je eden izmed najbolj noro duhovitih romanov vseh časov.

Za vstop v Pratchettovo življenjsko delo, Discworld, serijo enainštiridesetih romanov, sem izbral Going Postal. Prepoznavnemu Pratchettovemu humorju navkljub sem se zaman zaletaval v fantazijski svet, ki mi bo očitno ostal za vselej tuj. Nisem ciljna publika, kaj hočem. Zelo mi je žal, predvsem zase.

Zachary Karabashliev: 18% Gray

Zanimivo darilo, tale Karabašlijev. V romanu je veliko Kerouacove Na cesti, ker je - tako pač je - postavljen na cesto. Zack med svojim potovanjem v fotografskem slogu popisuje dogodke in like, roman pa se v poševnem tisku počasi nagiba v ljubezensko zgodbo. Preskoki med pripovednimi oblikami so prepogosti, spogledovanje  s Kerouacom pa tako moteče očitno, da mi je po malem dvigovalo pokrovček, četudi moram priznati, da sem branje prignal do konca. Kar je tudi nekaj vredno.