nedelja, 10. februar 2019

John Steinbeck: Vzhodno od raja

Moj stari oče, odličen mizar in predan čebelar, si je ustvaril za tiste čase kar spodobno knjižnico, v kateri je kraljevala zbirka Sto romanov, ki me je precej vznemirjala, kakšno polovico pa je zasedal Mohorjev koledar in nekaj obveznih, po mojem mnenju skoraj vedno popolnoma zgrešenih knjig Mohorjeve založbe.

Sto romanov sem si po dedkovi smrti v 103. letu starosti izgovoril kot dediščino, ki mi je skoraj samoumevno pripadala, kar seveda sploh ni res. V bližnjem sorodstvu je kar nekaj gorečih bralcev, ki so redno posegali po zbirki, na kar kažejo tudi sledovi uporabe na ikoničnem Steinbeckovem romanu.

Steinbeck je po mnenju kritikov dosegel svoj ustvarjalni vrhunec z Grozdi jeze, ki jih nisem videl niti od daleč, roman Vzhodno od raja pa se je izstrelil med legende s Kazanovim filmom iz leta 1955 in Jamesom Deanom. Roman je bržkone primerno mučilno orodje za nadobudno ameriško mladež, ki mora opisovati vzporednice med Kajnom in Abelom na eni strani ter dvema paroma bratov v dolini Salinas na drugi strani. Vse do točke, domnevam, ko taista mladež zasovraži leposlovje in se raje zavleče snemat še eno efemerno zgodbo za instagram.

Nam, neobremenjenim Evropejcem, je lažje. Rajske analogije je najbolje zanemariti, ker so v resnici nepomembne in pravzaprav namenoma odvečne. Splača se prepustiti spretnemu, zanesljivemu pripovedovalcu, ki je v resnici in zares John Steinbeck in ki na začetkih poglavij tako veličastno stopi korak nazaj, zajame sapo in oriše ozadje, da spomni na Dončićev sloviti "step-back".

Užitek na prvinski ravni branja, vam povem, pa četudi Rapa Šuklje v spremni besedi roman počasi in z užitkom raztrga na koščke.

četrtek, 03. januar 2019

Nick Drnaso: Sabrina

Sedmi - kaj? - nekaj s seznama nominirancev za bookerja 2018.
Prazno, hladno, grozno. Tega ne morem brati.

Fuj to, žirija. 

Vitomil Zupan: Človek letnih časov

Bliskoviti preskoki med osebami, ponesrečena mitologija in izleti v nadrealizem so me kaj hitro utrudili. Roman, napisan leta 1987, po mnenju Francija Zagoričnika "mogoče kompletira prvo obdobje (Zupanovega) romanopisja", po mojem pa se mu je brez dobre priprave bolje ogniti.

sreda, 02. januar 2019

Marina Šur Puhlovski: Divljakuša

Tako gre to: Marina Šur Puhlovski dobi VBZ-jevo nagrado za najboljši hrvaški neobjavljeni roman v letu 2018, kar vsebuje natis in 100.000 kun bruto. Večernji list objavi veselo novico, uporabnik Stimy, ki ima za avatar grb z nekakšnim ofucano ponosnim, verjetno zaradi klimatskih sprememb izumrlim petelinom, pa dobrohotno pripomni:
A da se tih i takvih stotine tisuća kuna uložilo u otvaranje novih radnih mjesta umjesto na nagrađivanje bezvezarija mladi bi ostali u Domovini, radili, primali plaću pa bi mogli i kupiti koju knjigu. Po vlastitom izboru žanra.
Tako gre to.

Divljakuša je silovit roman, povedan v prvi osebi. Stavki, dolgi nekaj deset vrstic, bruhajo iz naivne študentke, pri devetnajstih poročene s pristnim tepcem. Maupassantovo Njeno življenje, brez ovinkarjenja. Divljakušo sem prebral na dah, pri tem užival, se veselil rahlih preobratov, in vendar si na koncu ne znam odgovoriti na povsem preprosto vprašanje: je to odličen roman?

Najbrž ne. Umanjka mu čisto malo pobega izven strogega okvirja žrtev-moški, odveč pa sta peripetiji s šibeniškim lepotcem in tistim drugim, ki nekako označi konec.

Ampak v branju sem užival. Torej?

Ne vem.

Penelope Fitzgerald: Knjigarna

Ko je Penelope Fitzgerald začela roman v klasični pripovedni maniri, so mi skoraj stopile solze v oči.
Bilo je leta 1959, ko Florence Green ob koncu noči včasih ni zatrdno vedela, ali jo je prespala ali ne. Belila si je namreč glavo, ali naj odkupi neko manjšo posest, Staro hišo, h kateri je sodilo tudi skladišče na obali, in odpre knjigarno, ki je v Hardboroughu še niso imeli.
Res je, da sem si pred tem polomil zobe na Thomasu Mannu, a vseeno: je res tako težko povedati zgodbo?

Knjigarna zgodbo ima, in zgodba je lepo zaokrožena, natančno povedana in predvsem premajhna, da bi v spominu ostalo kaj več kot samo dober, hitro pozabljen občutek. En tak pošten ristretto iz izkušenih rok.

ponedeljek, 31. december 2018

Thomas Mann: Doktor Faustus

Če bi bil Doktor Faustus prva knjiga, ki bi jo prebral v življenju, majkemi da se ne bi pritaknil nobene več. V roman zakrinkano neskončno flancanje o atonalnosti in - navajam z naključne strani - "pozitivni in konfesionalno vezani religiji", pietizmu, ki je "hotel (...) potegniti ostro mejo med pobožnostjo in znanostjo s trditvijo, da na vero ne more niti najmanj vplivati katerokoli gibanje ali sprememba v znanstvenem prostoru", teologiji v razsvetljenstvu in podobnem me je prignalo do točke, ko mi je ostal samo še dvom, ali naj si iztaknem oči ali pa počasi odložim knjigo in izginem brat Trumpove čivke.

Miguel de Cervantes: Don Kihot

Preden sem se lotil Don Kihota, se nisem prav močno trapil s praznimi upi, da bom branje zlahka prignal do konca. Nisem ga, seveda.

Najprej me je pretreslo, s kakšno pretanjenostjo je roman zapisan. Denimo že kar uvodni stavki:
V nekem kraju v Manči, ki se njegovega imena ne maram spomniti, je pred nedavnim živel eden tistih plemičev, ki imajo sulico v stojalu, starinski ščit, mršavo kljuse in hrta goniča. Šara z nekolikanj več govedine kakor bravine za kosilo, za večerjo največkrat meso v solati, cvrtje s slanino ob sobotah, leča ob petkih in ob nedeljah kak golobček za priboljšek, pa je kopnelo tri četrtine dohodkov od njegovega posestva.
Stari mojster poskrbi, da je nadaljevanje na do pičice enaki ravni, razen seveda ko čuknjeni vitez tako klobasa, da ne veš, kje je začetek in kje konec. Cervantes razdre tudi kakšno tako žaltavo, da ostrmiš, pri tem pa ohranja zdrav smisel za šalo.

Spotaknil sem se tam, kjer sem vedel, da se bom: zgodba je premočrtna in namenjena nizanju norosti, dogodivščin ter razglabljanj o tem in onem. Težko prenašam misel, da bo roman do konca na isto vižo, da ni niti najmanjše možnosti za rahel preobrat ali zavoj v neznano. Po dvesto straneh sem imel dovolj.