Taha Husein: Dnevi

 

Ker so možnosti, da dobim veliko Prešernovo nagrado, sila pičle, si lahko privoščim tudi tole: Taha Husein, Dnevi? Bolj ne kot ja. 

Yu Hua: Živeti

 

Uvod me je podrl, a sem se pobral. Yu Hua je z romanom Živeti bojda prešel iz avantgarde v izčiščeni realizem. O tem izjemoma nimam mnenja, ker nisem prebral nobenega drugega njegovega dela, a vsekakor je Živeti moč prebrati brez zatikanja. Všeč mi je bila umeščenost v širši kontekst kitajske agrarne reforme, Velikega skoka naprej in lakote, in to brez tarnanja ter kritiziranja. Za to sicer lahko obstaja kakšen tehten neliterarni razlog, to mi je jasno, morda pa tudi ne. Roman v nizanju tragedij ne preseneti. Skorajda sem že začel jokcati, da vse skupaj meji na pretiravanje, a to seveda ni res. Tragedij okoli nas ne manjka, samo vidimo jih ne. Yu Hua, realist, je čisto ok, a morda je Yu Hua, avantgardist, odličen. Kdo bi vedel.

Emma Donoghue: The Wonder

 

Roman Soba je nepozaben, sijajno napisan, z dih jemajočim suspenzom, ravno prav pomešan z elementi Natasche Kampusch in uboge družine iz Amstettna, ki smo jih morali kot človeštvo kolektivno preboleti. (Pričakovano, kot pokaže dokumentarec o Kampusch, so se nekateri primerki med nami morali tudi pri tem zateči v prav svinjske teorije zarote.)  Nič čudnega, da sem za The Wonder letvico postavil na 2,45 m. Ker Donoughue je Sotomayor, kajne.

Slog: izpiljen. Ideja: izpiljena. Izvedba: krasen, odločen zalet, potem pa neskončen tek, med katerim se ne dogaja nič, eno samo čakanje, opazovanje, inercija. Zagotovo je v romanu preobrat, ker je to pač Donoghue, ampak po 140 straneh mi je bilo vse skupaj že vseeno. Žal mi je zame. Revček sem. Pravi ubožček, ampak res nisem zmogel. 

Vladimir Sorokin: Led

Sem lik iz enega najslabših balkanskih vicev. Ne da bi me kdo prosil, sem poskušal nič hudega sluteči žrtvi na hitro razložiti, kam spada Vladimir Sorokin, končal pa z jecljanjem in opravičevanjem, nekako v slogu "sjeti se, Mujo, sjeti se!" 

Neuspešno.

Recimo postmodernizem. Težava s postmodernizmom je, da gre za repelent. A ne pri Sorokinu, ker Sorokin je genialen postmodernist.

Ne pomnim, da bi že kdaj tako užival že samo zaradi slogovne raznolikosti. Če sem poenostavil s postmodernizmom, naj si kopljem jamo s poenostavljanjem še naprej. Sorokin začne Led s suhoparnim novinarskim žanrom, preide v skoraj klasični roman, navrže navodila za uporabo nečesa (ne želim kvariti bralnih užitkov, zato okolišim), pričevanja kupcev (Maks Aljošin, 20 let, anarhist, je recimo sijajen, pa vsi ostali tudi), znebi pa se nas s tremi stranmi in pol v četrtem delu. Zadeto v piko, in tudi dejstvo, da je nosilna zgodba bolj ideja kot kaj drugega, ne zmoti. Celo bolje je tako. Spomnim samo na Opričnikov dan, ki je odličen roman, a ga Led v izvedbi presega za svetlobna leta.

Skoraj sem pozabil: na delu je bila Lijana Dejak. Kaj bi si človek sploh še lahko zaželel? 

Jukio Mišima: Prepovedane barve

 

Louis-Ferdinand Céline, Knut Hamsun, William S. Burroughs, Ezra Pound - sami modeli z zanimivimi ozadji. Vitomil Zupan tudi, če hočete. A najhujši med njimi je morda prav Jukio Mišima, znan po skrajno desnih stališčih, ustanovitvi zasebne milice v podporo cesarju in predvsem po operetnem poskusu državnega udara, ki ga je končal s seppukujem. Mišima je bil dosleden do konca.

Če Zorana Baković v nasvetih za branje pravi, da je treba brati kar koli od Mišime, potem to tudi storimo.

Prepovedanim barvam ne manjka ambicij, a takšnih pravih, uresničljivih. Ambiciozna zgodba, ki nemoteče namiguje na Doriana Graya, je prepolna obratov in zasukov. Avtorjevo poznavalsko opažanje gejevske subkulture dvigne kakšno obrv, še posebej zaradi njegove deklarativne heteroseksualnosti. Če dodam še raznolikost in presenetljivost nastopajočih likov, lahko Zorani Baković samo pritrdim, pa četudi so se mi nekatere pasaže zdele razvlečene.

Jukio Mišima je zame precejšnje odkritje. Niti trenutek prezgodaj, kajne. 

Agri Ismaïl: Hiper

Knjigo z naslovnico, podobno nečemu neprijetnemu in zmerno nekoristnemu, nečemu, kar smo bili primorani kupiti na faksu, mi je podtaknila žena. "Samo prvi stavek si preberi," je predlagala. 

Prodajalčeva dlan, sklenjena v univerzalni označevalec, se je iztegnila proti morebitnemu kupcu. Prsti so se rahlo pokrčili v smer dlani, če bi Rafiq Hardi Kermanj, potencialni prihodnji lastnik AM/FM radia, ki je bil na ogled, imel težave z razumevanjem: treba je bilo izmenjati denar.

Agri Ismaïl me je na tej točki že imel v žepu. Strah, da bo šlo za sicer upravičeno objokovanje kurdske usode, je hitro obstal na odstavnem pasu, tempo, sarkazem in aktualnost pa so nekaj časa spominjali na Nicka Hornbyja, kar je pohvala. Ne za dolgo, Ismaïl se zatem sname z verige in naredi vse prav: skoraj družinsko sago, v kateri je glavna zvezda denar, razcepi na tri glavne igralce, njihove zgodbe pa poveže s tragično usodo očeta, obubožanega kurdskega idealista Rafiqa, naslikano iz vseh možnih zornih kotov.

Ismaïl ne blefira: beda Londona, obscenost Dubaja in požrtnost Wall Streeta so opisani tako hiperrealistično, kot da gre za slikarijo Roberta Neffsona iz Thyssen-Bornemisze. Ismaïl je povsod bil, vse doživel in precej od opisanega tudi počel. Pripoved je zgoščena, zahtevna, dosledno sledi začrtani strukturi, a vseeno ne zamori, tudi zaradi obilice iskrene ironije.

Hiper vzame sapo.

Izdan je bil leta 2024, preveden v slovenščino leta 2025, in to v zbirki, ki se - če prav razumem - bolj ukvarja s kapitalom kot z leposlovjem. 

Kako slaven in uspešen je Agri Ismaïl, po nekajkratnem prečesavanju spleta še vedno ne vem, je pa itak vseeno. Roman je bomba. 

Tudi pogovor z avtorjem na RTV ni od muh. Ravno nasprotno, je tudi kratka lekcija o pomenu javnih, profesionalnih medijev.

Vladimir Sorokin: Opričnikov dan

 

Bežno poznam nekoga, ki je Opričnikov dan prebral do polovice, ne da bi vedel, da si Sorokin opričnikov ni izmislil na suho v navalu domišljije, ampak jih je izumil ruski car Ivan IV. Grozni. Pravi mucki so bili, opričniki, ena taka politična policija brez omejitev, namenjena terorju in zatiranju aristokracije, ki bi se znala upreti vladarju. Nevednežu ne bi rad očital nevednosti, ampak predvsem to, da se svoje nevednosti niti ne zaveda. S takšnimi ljudmi ni dobro imeti opravka.

Opričnikov dan, izdan leta 2006, je postavljen v daljno leto 2028, v katerem Rusiji, obdani z zidom, vlada neskončno moder in vsemogočen vladar, zanj pa vse sorte svinjarij izvajajo opričniki. Jasno je, da gre za povsem izmišljeno in nemogočo različico resničnosti, a je zadeva kljub vsemu zabavna. Sorokin je kar precej zajedljiv, vladarja obdarja s hvalisanjem, obregne se ob nesrečo, ki jo ima Rusija z vladarico, spotakne se ob sprijenega zeta, predvsem pa se z vsemi sredstvi roga alfa-samcem opričnikom, in to resno. Nekaterih podob iz savne si raje ne bi spet priklical v spomin, takšno kritiko zganja. 

Zgodba je tako šibka, da bi v resnici težko prisegel, da res obstaja, a sta sarkazem in literarno mojstrstvo, kot ga najdemo denimo pri Vodolazkinu, na takšni ravni, da sem skorajda krulil od zadovoljstva.

Sorokin je izrazil rahel dvom v upravičenost posebne vojaške operacije v Ukrajini, zato od leta 2022 za vsak slučaj živi v Berlinu. Najbrž domneva, da opričniška roka tja ne seže. Trenutek ... sedaj že mešam resničnost in roman ... kako že?!?!

Kakorkoli: veselim se Sorokinovega Ledu.