nedelja, 13. november 2022

Velibor Čolić: Sarajevski omnibus

 

Sarajevski omnibus je po zagotovilu avtorja "leposlovno delo z zgodovinskimi osebnostmi". Zaupati zgodovinskemu kontekstu ali ves čas trepetati, kje si me bo Čolić sposodil, da me bo glava pekla? Malce je trajalo, preden sem se sprijaznil z romanom, ki štrli iz pričakovanih okvirov.

Zagotovo pri tem pomaga dejstvo, da Čolić - majkemi - vrti pero kot največji mojstri. Ker gre za omnibus, vešče preskakuje med liki in predvsem ustvarja štimungo časa, ki ga je Gavrilo Princip zaznamoval bolj, kot si je sam lahko mislil. Ker gre za omnibus, Čolić like povezuje bolj narahlo, kar pusti - to mu moram priznati - presunljivo dober vtis. Merjeno z romanesknimi vatli, seveda napačen in do skrajnosti zblojen, ampak na koncu vendarle skorajda odličen izdelek.

Zagata se mi pojavi ob preprostem vprašanju: Kaj sem pravzaprav prebral? Spet ne vem, a zagotavljam, da je bilo užitno.

četrtek, 20. oktober 2022

Jasunari Kavabata: Glas gore

 

Zbirka Nobelovci z za umret dolgočasnim oblikovanjem, označena zgolj z letnico in imenom avtorja, ni prav zelo instagramabilna. Včasih iz dolgčasa kakšno knjigo povlečem s polic, jo prelistam in jo še hitreje vrnem nazaj. Čas za Bolho?

Kavabata pravi, da še ne.

Glas gore sicer ni nek odpuljen presežek, a me je Kavabata uspel presenetiti z izčiščeno prozo, predvsem pa z likom "starega" Šinga, ki se mu zdi, da samo otopelo opazuje zapleteno sinovo razmerje s Kikuko, a pri tem razkriva mnogotere čustvene plasti znotraj družine. 

Ves čas sem pričakoval nekaj, kar se potem ni zgodilo, a nič zato. Kavabata je že vedel, zakaj ne. Zanimiva izkušnja.

ponedeljek, 10. oktober 2022

Sibylle Berg: Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha

 

Ciljno občinstvo Sibylle Berg mora imeti močne živce, razmeroma urejeno življenje in primerno psihično stabilnost. Roman je okrutno neposreden, kar ob prvem stiku s kratkimi, kolumnističnimi rafali ni nujno povsem razvidno. Avtorica zgodbo zvede na nekaj osnovnih gradnikov: brezciljnost življenja, iskanje ljubezni, negotovost in nesmisel zaposlitve, smrt. Iz takšnih sestavin kakopak ni moč skuhati rom-koma, ampak zgolj brutalen, a dovolj presenetljiv preplet usod, ki še dolgo obleži na bralčevi duši.

Kot rečeno: ne berite, če niste v vsaj približno dobri koži. 

četrtek, 22. september 2022

Danilo Kiš: Grobnica za Borisa Davidoviča

 


Tehtno in umno razmišljanje o Grobnici za Borisa Davidoviča najdete v Delu. Brat sem šel predvsem zaradi Svetlane Slapšak, ki pravi, "da se natančno spominja, kje je bila, kako je bila oblečena in kakšno je bilo vreme, ko je prvič prebrala knjigo Grobnica za Borisa Davidoviča". 

Grobnici nisem dorasel. Večkrat sem se spomnil na Pavićev Hazarski besednjak, ki je bil pred zatonom Jugoslavije sila čislan, potem pa je poniknil iz polja literarnega zavedanja.

Kaj več, kot da na naslovnici izvirnika pokažem na navadni "č" v priimku, ki se pri Gabrieli Babnik spremeni v "ć", nisem sposoben. To je to za ta denar.

Patrik Ouředník: Evropeana

 

Največ pove navedek s konca:

Leta 1989 si je neki ameriški politolog izmislil teorijo o koncu zgodovine, po kateri se je leta 1989 zgodovina pravzaprav končala, ker so moderna znanost in komunikacijska sredstva ljudem omogočila blagostanje, splošno blagostanje pa naj bi zagotavljalo demokracijo, in ne narobe, kot so bili nekoč prepričani razsvetljenci in humanisti. In da je državljan pravzaprav potrošnik in potrošnik je tudi državljan, vse oblike družbe pa naj bi se razvijale v smer liberalne demokracije, ki bo pripeljala do ukinitve vseh avtoritarnih oblik vladavine, do politične in ekonomske svobode, enakosti in do novega obdobja v človeški zgodovini, ki pa ne bo zgodovinsko. Toda veliko ljudi te teorije ni poznalo, zato so še naprej ustvarjali zgodovino, kot da se ni nič zgodilo.

Ouředník je z deloma cikličnimi prijemi ustvaril besedilo, ki - in to ni zraslo na mojem zelniku, se mi zdi, ampak sem to verjetno nekje prebral, kar pojasni nenavadno kakovost opazke - bi ga zlahka vtaknili na Pioneer 10 in 11. Nezemeljska inteligentna (oprostite za pleonazem) bitja bi skozi Ouředníkovo humorno predstavitev lažje razumela, za kaj je na Zemlji pravzaprav šlo in zakaj nas ni moč jemati resno.

Nisem se mogel izogniti primerjavi z zajedljivostjo Douglasa Adamsa:

Zgodba do sem:

Na začetku je bilo ustvarjeno Vesolje.

To je povzročilo mnogo hude krvi in na splošno velja za slabo potezo.

Verjetno razumete, da boljše pohvale ne morem izreči. 


sreda, 17. avgust 2022

Hilary Mantel: Wolf Hall

 

Več kot desetletje sem preživel v otročjem izogibanju Wolf Hallu.

Kar nekajkrat sem začel z branjem, in vsakikrat sem bil Neymar.

Medtem so spodobni ljudje že zdavnaj prebrali ne samo Wolf Hall, pač pa celo trilogijo. Hermiona, recimo.

Zagotovo človek dela krivico Hilary Mantel, predvsem pa samemu sebi, če Wolf Hall bere manj kot petdeset strani na dan. Roman ni šala. Petstranski katalog nastopajočih ni nekaj, kar na hitro prelistamo in pozabimo. Ne, to je resno opozorilo o stranskih učinkih napačne uporabe izdelka.

Če Wolf Hall doziramo po zgornjem receptu, se nam iz megle kaj hitro izriše - angleški ocenjevalci bi rekli - dobrohotna slika Thomasa Cromwella, njegove falange in vseh pretanjenih razmerij na dvoru Henrika VIII. In ne samo to: ženska je izpiljeno prozo začinila z nesramno dobrim humorjem.

Roman, ki se mu splača posvetiti veliko časa. 

Ko se neham neymarovsko kotaliti, naročim še druga dva dela. 

ponedeljek, 15. avgust 2022

Oleg Križanovskij: Mladost črnogledega humorista

 

Prejkone sem spet zgrešil tisto knjigo, ki jo bere najstniški sin naših prijateljev, a mi vseeno ni bilo žal. Križanovskij na začetku resnično dobro in brez solzavosti opiše svoj izvor, težave zaradi plemiške krvi in pristanek v zakotni Ljubljani. 

Nadaljevanje je večinoma katalog potegavščin in zahrbtnosti, ki jih je lahko ušpičil predinternetni paglavec. V kakšen izrazito natančen ali pretiran spomin sem si dovolil tudi podvomiti, kakopak, a nič zato. Vse skupaj je kar na mestu, še posebej mikroskopski, a iskreni izrazi ljubezni do krušnih staršev Fortičev. 

Ne povsem nujno branje, škodi pa tudi ne.