nedelja, 07. april 2019

Terry Pratchett: Going Postal

Roman Dobra znamenja, ki sta ga Gaiman in Pratchett skovala skupaj, je eden izmed najbolj noro duhovitih romanov vseh časov.

Za vstop v Pratchettovo življenjsko delo, Discworld, serijo enainštiridesetih romanov, sem izbral Going Postal. Prepoznavnemu Pratchettovemu humorju navkljub sem se zaman zaletaval v fantazijski svet, ki mi bo očitno ostal za vselej tuj. Nisem ciljna publika, kaj hočem. Zelo mi je žal, predvsem zase.

Zachary Karabashliev: 18% Gray

Zanimivo darilo, tale Karabašlijev. V romanu je veliko Kerouacove Na cesti, ker je - tako pač je - postavljen na cesto. Zack med svojim potovanjem v fotografskem slogu popisuje dogodke in like, roman pa se v poševnem tisku počasi nagiba v ljubezensko zgodbo. Preskoki med pripovednimi oblikami so prepogosti, spogledovanje  s Kerouacom pa tako moteče očitno, da mi je po malem dvigovalo pokrovček, četudi moram priznati, da sem branje prignal do konca. Kar je tudi nekaj vredno.

nedelja, 10. marec 2019

John Steinbeck: Grozdi jeze

Grozdi jeze, po večinskem mnenju kritikov Steinbeckov ustvarjalni vrhunec, je v podstati Komunistični manifest.

Beda umazanih, lačnih in obupanih "Okcev", ki jih je gola sila kapitala pognala z zaplat oklahomske zemlje proti Kaliforniji, je popisana tako slikovito, da so me prvi dve noči tlačile izredno solidne nočne more. Tu ni kaj, Steinbeck je mercedes.

Tako kot pri V vzhodno od raja premočrtnost pripovedi prekinjajo krajša poglavja z opisi narave in življenja, velikokrat tudi kot avtorjevi kritični pogledi na družbeno razslojenost. Najbolj presenetljivo je petindvajseto poglavje, v katerem nenadoma dobijo besedo tudi žrtve z druge strani ograje, mali posestniki, obrtniki in trgovci. Vsi tisti, ki so pripravljeni umazanim posiljevalcem poslati kroglo v čelo, da bi upočasnili lastno padanje v žrelo kapitalizma.

Grozde jeze je treba brati tudi danes.

četrtek, 07. marec 2019

Gail Honeyman: Eleanor Oliphant is Completely Fine

Leta 2025 bo umetna inteligenca morda že dovolj izpiljena, da bo sposobna prežvečiti nekaj tisoč knjižnih uspešnic, literarnih kritik ter osnove kreativnega pisanja in nam pokrmiti prvi roman, ki ga bo napisal stroj. Če bo stroj dovolj zvit, bo iz njega padlo nekaj, kar bo v velikem delu dokaj, a ne povsem podobno romanu Eleanor Oliphant je povsem v redu.

Gail Honeyman je morala ves postopek umetne inteligence izvesti na roke: preračunati, katera tematika bi znala uspeti leta 2017; pazljivo orisati glavno junakinjo, ki bo ravno prav drugačna od povprečnega bralca, obenem pa še iz dovolj gnetljivega testa, da jo bo moč počasi izboljševati; ustrezno zabrisati preteklost Eleanor Oliphant, da bodo reference na nekaj, kar se je zgodilo, držale glavnino bralstva pri zavesti (manjši del pa bo ob teh očitnih manipulacijah zbesnel) ter dodati obvezne like zlorab v mladosti in humor na pravih mestih. Hura, uspešnica je tu!

Žal mi je, a od prve do zadnje strani mi je skozi možgane švigala ena sama beseda: preračunljivost. Če bi zamižal na eno oko in Honeymanovi odpustil nekaj očitnih slogovnih slabosti, bi morda lahko celo užival. Pa nisem. Sam sem si kriv.

Leta 2025 bo tega še več. Honeymanova je v tem smislu preroška avtorica.

nedelja, 10. februar 2019

John Steinbeck: Vzhodno od raja

Moj stari oče, odličen mizar in predan čebelar, si je ustvaril za tiste čase kar spodobno knjižnico, v kateri je kraljevala zbirka Sto romanov, ki me je precej vznemirjala, kakšno polovico pa je zasedal Mohorjev koledar in nekaj obveznih, po mojem mnenju skoraj vedno popolnoma zgrešenih knjig Mohorjeve založbe.

Sto romanov sem si po dedkovi smrti v 103. letu starosti izgovoril kot dediščino, ki mi je skoraj samoumevno pripadala, kar seveda sploh ni res. V bližnjem sorodstvu je kar nekaj gorečih bralcev, ki so redno posegali po zbirki, na kar kažejo tudi sledovi uporabe na ikoničnem Steinbeckovem romanu.

Steinbeck je po mnenju kritikov dosegel svoj ustvarjalni vrhunec z Grozdi jeze, ki jih nisem videl niti od daleč, roman Vzhodno od raja pa se je izstrelil med legende s Kazanovim filmom iz leta 1955 in Jamesom Deanom. Roman je bržkone primerno mučilno orodje za nadobudno ameriško mladež, ki mora opisovati vzporednice med Kajnom in Abelom na eni strani ter dvema paroma bratov v dolini Salinas na drugi strani. Vse do točke, domnevam, ko taista mladež zasovraži leposlovje in se raje zavleče snemat še eno efemerno zgodbo za instagram.

Nam, neobremenjenim Evropejcem, je lažje. Rajske analogije je najbolje zanemariti, ker so v resnici nepomembne in pravzaprav namenoma odvečne. Splača se prepustiti spretnemu, zanesljivemu pripovedovalcu, ki je v resnici in zares John Steinbeck in ki na začetkih poglavij tako veličastno stopi korak nazaj, zajame sapo in oriše ozadje, da spomni na Dončićev sloviti "step-back".

Užitek na prvinski ravni branja, vam povem, pa četudi Rapa Šuklje v spremni besedi roman počasi in z užitkom raztrga na koščke.

četrtek, 03. januar 2019

Nick Drnaso: Sabrina

Sedmi - kaj? - nekaj s seznama nominirancev za bookerja 2018.
Prazno, hladno, grozno. Tega ne morem brati.

Fuj to, žirija. 

Vitomil Zupan: Človek letnih časov

Bliskoviti preskoki med osebami, ponesrečena mitologija in izleti v nadrealizem so me kaj hitro utrudili. Roman, napisan leta 1987, po mnenju Francija Zagoričnika "mogoče kompletira prvo obdobje (Zupanovega) romanopisja", po mojem pa se mu je brez dobre priprave bolje ogniti.