torek, 31. marec 2020

Hannah Arendt: Eichmann in Jerusalem

Leta 1963 je Hannah Arendt s knjigo Eichmann v Jeruzalemu dregnila v sršenje gnezdo, in besnenje različnih mnenj se do danes ni umirilo. Leposlovni pretresi, denimo Satanski stihi, Lolita, Varuh v rži, Gospodar muh in Ameriški psiho, Arendtovi ne sežejo niti do gležnjev.

Ne bom poskušal biti pameten, ker lahko mimogrede preberete predgovor, avtoričin zaključek in tehtne članke na vseh koncih sveta. Iz čisto osebnega zornega kota me je najbolj pretresla - ne pa tudi presenetila - očitna podstat o plehkosti zla. Eichmann, zvest, slabo izobražen in dejansko zarukan omejenec, je bil vodja oddelka IV-B-4. Nad njim so krožile nacistične megazvezde, kot so bili denimo Heydrich, Himmler, Göring, Bormann, Kaltenbrunner, Frank in veliki sin slovenskega očeta Odilo Globočnik. Eichmann kot drugoligaški apartčik denimo ni igral bistvene vloge na konferenci Wannsee, a je s svojim trdim delom poskrbel, da je holokavst tekel karseda gladko. Njegovo pomanjkanje samopremisleka je preprosto grozljivo. Ko je Arendtova svetu naslikala podobo nepomembneža, ki se je zgolj trudil po najboljših močeh, in omogočil smrt milijonov, ji tega ljudje, pričakujoč podobo poosebljenega zla, niso nikoli odpustili.

Odpustili ji niso niti domnevnega zaničevanja vzhodnih Judov in načina, kako je izpostavila vlogo judovskih svetov, katerih naloga je bila, da so izseljevanja ("evakuacije"!) potekala brez nepotrebnih uporov.

Knjigo sem bral na več ravneh, kot oris zločinov in samega sojenja, kot deloma dokumentarno pričevanje o delovanju nacističnega sistema, pri čemer sem moral zamižati ob nekaterih netočnostih (Heydrichov judovski izvor in podobno), predvsem pa kot zapis o tanki črti med človečnostjo in zlom.

Temeljno delo, vsaj zame, ostaja Reesov Auschwitz: The New History.

P. S. Eichmann je bil obsojen tudi za izselitev 14.000 Slovencev iz Jugoslavije.

sreda, 18. marec 2020

Jack Fairweather: The Volunteer

Costa 2019, in to za biografijo. Aha.

Resničnost večinoma zlahka preseže tudi najbolj podivjano domišljijo. Predstavljajte si tole: nor pisatelj se navleče na idejo o romanu, v katerem idealist zapusti družino, da bi se dal prostovoljno zapreti v Auschwitz, kjer bo pokušal organizirati uporniško gibanje. Trajektorija, po kateri bi odletel iz urednikove pisarne, bi bila srhljiva.

Witold Pilecki, častnik poražene poljske vojske, se je prvo leto vojne povezoval s člani raztreščenega odporniškega gibanja, julija 1940 pa se mu je, ujetemu v dokaj zapletenih razmerjih moči, ponudila "možnost", da se pusti ujeti in odpeljati v Auschwitz. Fairweather iz drobcev, ki jih ponujajo arhivi in redke preživele priče, sestavi zgodbo nejevere in obupa pri pogledu na dogajanje v uničevalnem taborišču, ki ji je dodal izjemno sliko moralnih dvomov vseh udeležencev. Navdušen sem bil tudi nad predstavitvijo sveta izven pekla, pri poljski vladi v izgnanstvu, nemočjo zaveznikov, RAF-a in vseh ostalih.

Če bi knjigo prebrali in dojeli vsi udeleženci tradicionalnega slovenskega diskurza o tabelih in tardečih, bi v deželi zavladala osramočena tišina.

Mimogrede pripominjam še, da vas naj ne preseneti nenadni konec knjige na 66 % - preostanek so kajpak navedbe virov. No, jaz sem ostal kot kapelj na suhem.

sobota, 14. marec 2020

Isabel Allende: Ripper

Nikakor se nisem mogel lotiti pisanja o Ripperju.

Knjige nisem dokončal, ustavilo se mi je na četrtini. Roman je odlično uspavalo, bi lahko rekel, a bi bilo to presneto poenostavljeno.

V tridesetih letih občasnega srečevanja s čilsko pisateljico sem se naučil, da obvlada tehniko pisanja, zlahka najde tematiko, da se loti česarkoli od fantazijskih tem do samorefleksije, predvsem pa da mi njeni romani niso nikoli prav posebej ustrezali. V vsaki disciplini, v kateri se je pomerila, je bila dobra, a daleč od zmagovalnih stopničk.

Ripper je točno takšen: liki, ki se na prvi, drugi in tretji pogled zdijo zanimivi, a so v resnici nekoristne voščene lutke; prepolno bizarnosti, ki bi podžgale marsikateri drugi roman, tukaj pa so odložene kot prasketajoči kamini na zaslonih s tekočimi kristali. Vse je, a ničesar ni - Isabel Allende.

torek, 21. januar 2020

Marie Kondo: The Life-Changing Magic of Tidying Up




Na izviru vesoljne modrosti, 9GAG-u, so kar nekaj časa krožili memi, kot je tale:
Can be related smh

Potreboval sem tisto svoje običajno leto, da mi je potegnilo, kdo je na sliki in kaj počne. Skratka, Marie Kondo.

V družini sem znan kot okrutnež, ki mu je odmetavanje krame v užitek in ki mu ni težko v hišo prinesti nove reči, pri tem pa za kazen izbrati ene izmed starih ter poskrbeti, da se znajde pri nekom, ki jo potrebuje, ali pa v krožnem gospodarstvu. To mi je vselej priskrbelo iskrico zadovoljstva. Na mizi v svoji domači pisarni imam v tem trenutku: notesnik na priklopni postaji, dva velika zaslona, podlogo za miško in miško na njej, dve modrozobni slušalki, zvočnik za konferenčne klice, kockico z listki post-it, blok za zapiske, kemični svinčnik in podstavek za kozarec. Trinajst stvari. Zakaj bi takšen idealen angelček moral brati priročnik za samopomoč? To je zanimalo tudi mene.

Sumničav sem bil kot hudir. Zahvaljevanje stvarem za vse, kar so naredile za nas; pozdravljanje doma; hujšanje in radiatorčki na trebuhu za najbolj zavzete pospravljavce; na koncu seveda nebeška sreča, če sledimo vsem navodilom vsevedne Marie Kondo - kar težko sem to prebavljal.

Počasi mi je branje prešlo v užitek; vmes sem vstal in se lotil predala "razno", ki ga imamo vsi, kajne, in ga prečistil do dna. Potem je sledil spopad s predali v delovni sobi, papirji, računi, navodili za uporabo, garancijskimi listi ... Knjižna omara jo je kar dobro odnesla, vsaj glede na Marie Kondo, ki preživi s tridesetimi knjigami. S polic je izginilo 250 knjig, ki so bile tam brez zveze. Počutil sem se kot škof Tomaž Hren.

Dogajanje v garderobni sobi je bilo šokantno. Avtorica v knjigi nekaj naklada o zlaganju oblačil, kar sem dojel kot uspavalno brenčanje. Najbolje je pogledati posnetek na youtubu. Majice, puloverji, hlače - vse se zlaga na polovico, potem pa na tretjine, tako da stojijo pokonci, ko jih zlagamo. Metoda je prikladna za visoke predale, tudi za izvlečne police, bolj slaba pa je za navadne. Cunje, ki so zasedale šest izvlečnih polic, sedaj zavzemajo samo še tri in pol, preglednost pa je popolna. Pogled v predal s perilom in nogavicami me še danes pretrese, ker je kičasto urejen, pa je bil že prej kot iz škatlice.

Marie Kondo je pametna gospa. Čaka me še druga polovica dela. 

ponedeljek, 06. januar 2020

Herman Koch: Večerja

Knjigo je najlepše brati, če o njej ne veš ničesar.

Preskočite besede na ovitku, tale blog, vse ostalo na internetu, odprite Kochovo Večerjo in berite. Po nekaj deset straneh se vam bo zdelo, da vam na prsih sedi Bulgakovov maček in da ne morete dihati.

Koch odpira mnoga moralna vprašanja. Odličen roman.

Adam Kay: This is Going to Hurt

Kayeva megauspešnica, ki je konec lanskega avgusta izšla tudi v slovenskem prevodu z naslovom Tole bo bolelo, me je navdajala z rahlimi dvomi. Najprej, to ni roman, pač pa zaporedje obdelanih dnevniških zapisov mladega zdravnika, ki se znajde v kolesju NHS-a. Na prvi pogled gre samo za nizanje bolj ali manj zabavnih prigod, ki jim občasno manjka iskrena distanca, a se vsa ta naključna godlja proti koncu izbistri v presunljivo zgodbo o človečnosti, življenju in smrti. Resno vam pravim, ne pustite se pretentati bizarnim zgodbicam o kopicah predmetov, na katere so ljudje padli po nesreči.

Borislav V. Pekić: Atlantida

Pekićeva Atlantida je bolestno ambiciozno delo. Vsakemu normalnemu bralcu bi morali zazvoniti vsi alarmni zvonci, če avtor na začetku poglavij navaja samega sebe. Meni žal niso.

Preberite raje Steklino.