ponedeljek, 19. julij 2021

Arnon Grunberg: Dobri možje

 

Več kot tristo strani sem moral prebrati, da sem ugotovil, da roman ni odličen.

Grunberg piše kot Paasilinna po izdatnem, kakovostnem tečaju pisanja: tekoče, izčiščeno, rahlo duhovito. Grunberg odlično zaobjame srž glavnega junaka, gasilca, ki ga vsi kličejo Poljak, njegovo molčečnost in popreproščen moški svet. Smrt Poljakovega otroka je zagotovo téma, s katero pisatelji težko zgrešijo. Grunberg iztočnico dodobra obdela in izkoristi, a kaj ko mu to ni dovolj. Kmalu zavije v Poljakovo skrajno nenavadno razmerje s sodelavčevo ženo, na koncu pa še v brezumen, nepotreben, komajda verjeten zaključek.

Glavna Grunbergova težava ni pomanjkanje domišljije pri uvajanju bizarnosti in grozot, pač pa da jih niti ne zna dobro opisati niti jih ni sposoben čustveno obdelati. Osiromašen jezikovni slog mu pri tem ni v pomoč, malce ga občasno spotika tudi slovenski prevod ("v kolikor"?!?!), dolge strani neprevedenih angleških in nemških dvogovorov pa so biser zase.

Priporočam obvoz. 

četrtek, 15. julij 2021

Sara Stridsberg: Beckomberga

 

Proza, ki nežno boža bralčevo dušo:

V teh trenutkih ima na vsem svetu samo mene, svet pa je ta bolnišnica z visoko ograjo in zaklenjenimi vrati. Za rešetkami dvigne roko v slovo.

"Vrni se k meni," zašepeta.

Božanje stranjo za stranjo, poglavje za poglavjem.

Pretreslo me je, da takšno sijajno pisanje ne premakne zgodbe niti korak naprej, kaj šele da bi vzbudilo kaj več kot medel čustven izziv. Od tega spoznanja do zametkov glodajočega dvoma v iskrenost avtorice potem ni daleč, sploh ne. Sploh ne.

ponedeljek, 05. julij 2021

Evelyn Waugh: Ekskluziva

 

Arthur Evelyn St. John Waugh ni bil Evelinca, pač pa polnokrven možakar, ki ni maral svojega imena. Kljub temu se je poročil z Evelyn Gardner in s tem ustvaril komičen par He-Evelyn in She-Evelyn.

Ekskluziva je kar krepek roman. Waughu humorja ne zmanjka, zato ga v izdatni meri postreže že v sami zasnovi zgodbe, potem pa še v dialogih in drobnih domislicah. Čudovito je - in za to Waugh ni prav posebej zaslužen -, da je bil roman napisan v daljnem letu 1938, ko je svetovna zgodovina že visela na zelo tanki nitki. Njegov ironični vpogled v umazane podrobnosti mednarodnih dopisnikov iz Izmajlije je neprecenljiv in prav žalostno koraka vštric z današnjim časom.

Waughu se v Ekskluzivi tudi kaj sfiži, lika gospe Stitch sploh ne zna izkoristiti, pa tudi zadnji del je skoraj odveč - pa kaj potem! Ekskluziva je roman, postavljen ravno prav izven okvirov pričakovanega, da lahko pravemu bralcu podari veselje do branja.

nedelja, 13. junij 2021

Kazuo Ishiguro: Klara and the Sun

 

Klara and the Sun bi lahko bila knjiga leta. Pa je res?

Branje tega zapisa odsvetujem, ker bom postregel z nekaj pokvarki.

Opozoril sem vas. 

Najprej k nepomembni podrobnosti. Melania Housekeeper je nadležen, neprijeten osebek, ki govori slabo, vzhodnoevropsko angleščino, kar bi morda bilo lahko v za lase privlečenih robnih pogojih smešno, pa ni. Ishiguro, minus ena točka.

Roman je prvoosebna pripoved umetne prijateljice Klare, robota s presenetljivim razponom umetne inteligence. Pravim presenetljivim, ker po eni strani dokaj verno prikazuje moč strojnega učenja,  po drugi strani pa Klara ni sposobna dojeti preprostega koncepta sončnega zahoda. Ishiguro na njenem metafizičnem dojemanju vloge Sonca utemelji velik del zgodbe. Minus dve točki.

Ker gre za prvoosebno pripoved, se je Ishiguro odločil za okrnjen jezikovni register, odločitev pa povsem razumem. Žal se je s tem odpovedal svojim širokim, dostikrat celo poetičnim zmožnostim pripovedi, ki jih poznamo iz Ostankov dneva. Minus dve točki.

Napovedovanje poslovnih rezultatov na finančnih trgih in v večjih podjetjih pozna graf v obliki hokejske palice. Srž tega nesrečnega pristopa temelji na nakladanju o stagnaciji v sedanjosti in hitrem dvigu vrednosti v dovolj varno oddaljeni prihodnosti. Misel na hokejsko palico me je gnala med branjem prav do zadnje strani. Ishiguro nam ni pripravil izjemnega, pretresljivega obrata. Hokejska palica se izkaže za natančno to, kar namesto nje večinoma požanjemo v poslovnih okoljih: suho, ravno, nezanimivo krepelce. Ishiguro, minus deset točk.

Klara and the Sun ni roman za ljubitelje Ishigurovega mojstrskega izdelka Ne zapusti me nikdar. Klara and the Sun je roman, ki se ga ljubitelji Kazua Ishigura ne bi smeli nikoli pritakniti. 

nedelja, 16. maj 2021

A. S. Byatt: Žvižgavke

 

Na pamet vem o A. S. Byatt kar precej:

- A. S. pomeni Antonia Something. ("S" je Susan.)

- Gospa gre proti osemdesetemu letu. (84 let.)

- Njen najpomembnejši roman je The Virgin in the Garden. (Possession je seveda pomembnejši.)

- Nikoli ni dobila bookerja. (Dobila ga je leta 1990 za Possession.)

Toliko o moji verodostojnosti.

Žvižgavke bi si zaslužile boljšega bralca, kot sem jaz, ker gre za inteligenten, zanimiv, zabaven in pretanjeno razčlenjen roman. Zanikrn bralec je prvo poglavje, natisnjeno v ležeči pisavi, zaradi slabih izkušenj z misticizmom zgolj prelistal, potem pristno užival v naslednji četrtini, a se je potem dokončno in nepovratno izgubil v prej omenjeni "pretanjeni razčlenjenosti". 

Ne bodite jaz. 


sobota, 01. maj 2021

Wilhelm Genazino: Ljubezenski preplah

 

Naša uboga knjižnica je že dolgo lično zložena v kupih škatel nekaj kilometrov stran od matične družine. Preden bodo knjige zadihale na novih policah, bosta minila prislovična in konstantna dva meseca. Do takrat bom najbrž glodal rumeno-bele babilonke, ki so mi pri roki, za kar se opravičujem.

Moj prvi Genazino! Ljubezenski preplah so bralci kar lepo pozdravili, kar razumem, saj gre za dokaj lahkotno zgodbo o 52-letnem strokovnjaku za apokalipse, ki intenzivno koleba med dvema ženskama. Zaznal sem sicer Genazinovo ironijo, in to predvsem v njegovem orisu slabega fizičnega in psihičnega stanja glavnega lika (domnevam, da ima VO2 Max pod 35,6, nekatere druge lastnosti pa primerjalno še nižje), humorja pa nič. Enako kot pri Paasilinni, le da Genazino piše bistveno bistveno bolje.

Ljubezenski preplah je en tak povprečen burger, ki ga pogoltneš mimogrede in ti ne obleži v želodcu, v spominu pa tudi ne. 

torek, 06. april 2021

Edith Wharton: Čas nedolžnosti

 

Objava za nič všečkov.

Edith Wharton ni instagramabilna. Še za časa življenja so jo vlekli skozi ostre zobe primerjave s Henryjem Jamesom, danes pa so njene možnosti za uspeh manj kot nič. Edith Wharton je, žal, treba brati počasi, dandanašnji človek pa na počasnost gleda kot na buržoazno ostudnost, ki jo je treba potolči. Zaprimo šole, zaprimo knjigarne, zaprimo knjižnice - a kaj storiti z elementi, ki vsej previdnosti navkljub s svojih knjižnih polic vlečejo deklasirane avtorje in jih zlagoma, z užitkom glodajo daleč od oči zainteresirane javnosti?

Samotno, počasno branje je razkošje.

Poskusite hitro prebrati tole, in vse vam bo jasno:

Če ste prišli pred opero v kupeju, je bil to skoraj tako ugleden prihod kakor s svojo lastno kočijo; odhod s taistim sredstvom pa je dal človeku neznansko prednost, da se je mogel (med kakim šaljivim namigom na načela demokracije) skobacati v prvo Brownovo prevozilo v vrsti, namesto da bi čakal, da iz stebrišča Akademije prisije od mraza in brinovca zamašeni nos njegovega kočijaža. Ta veličastno livrirani konjar se je izkazal s prav mojstrsko introspekcijo, saj je odkril, da Američani želijo proč od razvedrila še hitreje kakor k njemu.

Edith Wharton je neusahljiv vir vpogledov v visoko newyorško družbo, vselej neponarejen in iz prve roke. Whartonova ni ne navidezno krhka May ne nepozabna grofica Olenska. Njena lastna zgodba je vredna filma, ki ji noben njen roman ne more seči do gležnjev. (Dobro, prebrati moram A Backward Glance, a za nabijanje na blogu je izjava povsem umestna.)

Čas nedolžnosti je 10/10. Privoščite si ga, če si lahko privoščite. Privoščim vam.