sreda, 27. december 2023

Mark Mazower: Hitlerjev imperij

 


Ne morem dovolj poudariti, kako obsežno je tole Mazowerjevo delo. 851 strani morda ne zveni prav posebej veliko, ko pa upoštevaš globino in širino téme, hitro postane jasno, da ne gre za knjigo za postrani. Kot vselej se mi je to posvetilo dokaj pozno, v zadnji petini branja.

Mazower se osredotoči na Hitlerjeve imperialistične težnje, ki še zdaleč niso bile tako boleče natančno določene in sistematične, kot pravijo legende. Nacistično vodstvo se skozi odstiranje dogodkov in vzrokov prikaže kot trop nesposobnih, nepremišljenih in stremuških tepcev, ki niso zamudili nobene priložnosti za obračunavanje med seboj, pri tem pa so se le redko zavedeli, kaj vse so storili narobe. Zaslepljeni, slabo izobraženi totaltaristi, ki se prigrebejo do oblasti, so žal smrtonosni. Evropa in svet sta to drago plačala, a nekateri več, drugi manj, kot lepo pokaže Mazower.

Marsičesa se nisem zavedal dobro, recimo razlike med nemško "obravnavo" Češke in Poljske, pa denimo izvora vlasovcev, ki so bili v mojem spominu samo beseda, in vzrokov za nacionalistična gibanja v Ukrajini. 

Hitlerjev imperij zna priti prav, ko zaslišite politikantska poenostavljanja o paktu Ribbentrop-Molotov ali kakšno običajno pametovanje o drugi svetovni vojni. Mazower ponudi ustrezno razlago ali pa zgolj dober kilogram čtiva, s katerim lahko sogovornika učinkovito treščite po betici. Ob kompleksnosti téme resnično ne vem, kaj je bolj smiselno.

ponedeljek, 18. december 2023

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

 


Najprej je bila vročična zaljubljenost. Vsaka beseda v tem romanu je bila na pravem mestu in zaradi šišenske kulise sem medlel od vzhičenosti. Božansko.

Zaljubljenost je počasi izzvenela, a ne vem, kdaj točno sem se tega resnično zavedel. Nemara ob metodični razlagi, kaj je to četvorka. Če ne pri četvorki, pa zagotovo pri drezini. Ali pa pri Hinku Smrekarju, ki se pojavi in izgine na morišču. Hušk: pride in ga ni več. Morda pri nenehnih ponavljanjih, ki so bila nemara mišljena kot mantre ("Na jami 8", "Še premalo jih pobijemo" in tudi naslovna "Ne bom se več drsal na bajerju"). Roatta, Robotti, Roatta, Robotti. Janez Vajkard Valvasor gor, Janez Vajkard Valvasor dol. 

Sledil je manjši plaz razočaranj. Ivan Knez je povsem bledičen in neizrazit. Kralj zamudi prenekatero priložnost, da bi v zgodbo vpeljal kakšno čustvo, ki bi bilo za pol stopničke bolj kompleksno od ošlatavanja v kleti ali prisiljenega ljubosumja do tenenteja. 

Užitek v branju je dostikrat tudi v odkrivanju novih in presenetljivih romanesknih plasti. Tukaj žal ne, ker jih ni. So sicer poskusi, drzni preskoki iz odličnih opisov časa in okolja v nevarne vode zupanovskega Menueta, kar se v nobenem scenariju ne more končati dobro. 

Težko si razložim, kaj natančno je ubilo ta roman, a sumim, da najbrž ambicija. Zelo mi je žal.

Zadnjič sem sedel na kavi s prijateljem. V petih, desetih stavkih mi je povedal družinsko zgodbo o herojinji Antoniji Kucler. Zadelo me je bolj kot tale kresnik. V tem je ta težava.

petek, 24. november 2023

Jiang Rong: Volčji totem

 


V drugem, morda tretjem razredu osnovne šole smo morali pri pouku slovenščine napisati krajši dvogovor o poljubni živali. S prijateljem Slavkom sva se lotila kobilice. Nepozabni izdelek je imel približno takšen zaključek:

Jaz: "Pa veš, da imajo kobilice ušesa na nogah?"
Slavko: "Ne, neverjetno, tega nisem vedel."


To je bil kratek povzetek Jiang Rongovega Volčjega totema. 

Za neskončno, enolično najedanje o volkovih, anitilopah, nomadih, jurtah in podobnem zagotovo ni dobil azijskega bookerja 2007. Vrhunec zoprnij so nadležno izobraževalni pogovori Chen Zhenom in Bilgeejem, kar kot avtor gornjega bisera zlahka prepoznam kot pametovanje. En tak Sofijin svet, če ne še hujše. Sumim, da je šlo pri izbiri za nagrado prej za to, da so Kitajci predstavljeni kot trapaste, zagovedne ovce. 

Obvoz smer Stef Penney: Nežnost volkov, in to takoj. 

četrtek, 16. november 2023

Orlando Figes: Šepetalci: Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji

 


Figes nečemu, kar smo v zgodovinskih učbenikih srečali v obliki nekaj povedi, če sploh, nameni 584 strani. Čisto vsaka je dobro pretehtana ter podprta s stotinami ur pogovorov in raziskovanja. Karkoli me je glodalo vmes, je razjasnjeno sklepni besedi, ki jo je vredno prebrati najprej.

V devetih smiselno povezanih poglavjih nas Figes s pomočjo pričevalcev popelje od konca oktobrske revolucije do sklepnih dejanj pod režimom Brežnjeva. Osebne zgodbe so nore in nepopisne, ves čas pa sem imel vtis, da Figesu ni žal ne časa ne besed, s katerimi poskusa osvetliti vse zorne kote. Zabolijo pitijski stavki: "Njenega očeta so ustrelili leta 1937." Iz družinske zgodovine vem, da takšen stavek ni konec, ampak šele začetek neskončne drame, ki zadeva vse kasnejše generacije.

Odlično branje, a hitro mi je bilo jasno, da Šepetalcev ne morem brati, ne da bi se oziral sam vase in se pomalem izpraševal. 

Priporočam. Kaj je bilo Figesu treba afere na Amazonu leta 2010, pa mi nikoli ne bo jasno.

Lojze Kovačič: Basel

 



Kovačič mi ustreza, Basel pa ne. Saj ne, da to ni "Kovačič", ker je, morda še bolj kot Kristalni čas. Žal je Basel bolj namenjen avtorju samemu, ki bralca za ovratnik vleče za sabo po mestu svojega otroštva, kar kar hitro zapade v utrujajoče, ponavljajoče se vzorce. Sladko-kisla reč, tale Basel.

sreda, 8. november 2023

Georgi Gospodinov: Naravni roman

Opevani Gospodinov. 

Naravni roman je razsuti tovor zanimivih, intrigantnih drobcev, ki so me občasno kar dobro zadeli, a jih je tudi z vedenjem, da gre za trojko istoimenskih junakov, izredno težko povezati. Ob občasnem navdušenju mi je šlo po glavi marsikaj, še najbolj pa nezadovoljstvo z nepotrebnimi nihanji od trivialnosti do šopirjenja s Herodotom.

Gospodinov bi lahko bil Gustafsson, pa se je odločil, da ne bo. Kakor hoče.


sreda, 1. november 2023

Vitomil Zupan: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov)

 

(N-to branje.)

Marcel Štefančič je o Zupanu rekel dvoje, in sicer, da če Slovenci ne bi imeli Zupana, bi si ga morali izmisliti, in da o Zupanu ni moč napisati življenjepisa, ker so vsi njegovi romani avtobiografije. Obe izjavi mu bridko zavidam.

Menuet je Zupanov ustvarjalni vrhunec in najboljši slovenski roman. Célinova liga in še več, uravnoteženo umeščen med Levitana in Igro s hudičevim repom.

Zupan je iskren in zverinski, najboljši pa je v opisovanju transa med neskončnim pohodom skozi sneg, mraz, zasede, krogle in smrti. Osupljivo, noro in neprimerljivo s čimerkoli, kar sem uspel prebrati do zdaj.

Pisati o tem je itak brez zveze. Raje prisluhnite, kako denimo zveni proti koncu:

Kdo ali kaj me je v Ljubljani? Natanko v tem času? In mi zarisalo to pot? Privedlo me v hosto, me priključilo partizanom in me vodilo korak za korakom po dolgi poti? Lahko bi bil kaj drugega, kdo drug. A zdaj nosim vso odgovornost za to, kar sem, kjer sem. In moram nečemu pripadati, če nočem znoreti. To, da me lahko ubijejo naši, ali Nemci, ali beli, ali plavi, ali ustaši, ali Vlasovci, ali Madžari, ali Nedićevci, ali Ljotićevci, ali Bolgari ali kdove kdo še — to sploh ni važno. A da mi vsak očita, češ da nisem pravi, češ da delam napake, češ da zbijam slabe šale, ker vendar vsi vemo, da tako ne gre — to, to je hudič! In da še sam čutim, kako nekaj ni v redu. Moral sem imeti govor na mitingu! Jaz pa govor! In to govor, sestavljen iz znanih rečenic. Na eni strani je okupator s svojimi hlapci, ki so narodni izdajalci, na drugi so narodni borci, vmes pa skrivači in potuhnjena reakcija, ki je vsak čas pripravljena izdati narodne interese. Saj vse to do neke mere drži. Okupator, kaj pa je drugega? Tisti, ki mu služi, je njegov hlapec, kaj pa drugega? Mi se bojujemo za svobodo, zraven pa za revolucijo, o kateri ne govorimo preveč na glas, ker to tudi Rusom ne prija, tako se sliši, če je res. Vsak čas prinese svoje izrazoslovje, svoje oblike izražanja; vsaka politična smer ima svoje načine imenovanja tokov in problemov; to je znano. V francoski revoluciji je pel Rousseau, zdaj pojeta Marx in Lenin. Neka vprašanja zapisujem v svoj zvežček, nimam žive duše, s katero bi se lahko pogovoril. Včasih drvim in ne gledam ne levo ne desno, včasih se me prime mrzlica in postanem do smrti nesrečen, ne da bi natančno vedel, zakaj, včasih se zapijem in zbijam hrupne šale; zatečem se h kakšnemu ženskemu bitju, ki ima telo in še kaj, začaram sebe in njo v nekaj drugega; a zmeraj se moram vračati vase in na svoje mesto, v svojo resnično kožo, za svoj pravi obraz; ničesar ne morem spregledati, preslišati; še vsak vonj hodi z menoj, vsak dotik, vsak sončni zahod.

Z Zupanom branje postane telesno doživetje: obleti te srh, v oči stopijo solze, naježijo se dlake. Ne hecam se.