Vesna Lemaić: Obraz

Vesna Lemaić me je kupila z neko izjavo o izčiščenosti ali odvzemanju, verjetno v pogovoru z Igorjem Bratožem. Na glavo sem se vrgel v roman, a je navdušenje hitro odjenjalo. Zdi se mi, da nisem prav zahteven: daj mi bodisi zanimive like bodisi dostojno zgodbo, lahko pa se rešiš tudi samo s slogom pisanja. Eno od treh - res hočem preveč?

Izčiščenost sem dobil v popolnosti, pripoved je okleščena na minimalno funkcionalnost, kar je bila verjetno ustrezna odločitev. Zmotijo kopice slengizmov, ki jih v dvogovorih sprejmem, ne pa nujno povsod naokoli. Ves čas sem trepetal, ali bom naletel na cringe ali na krindž, take reči. Razumem potrebo po občasni vulgarnosti med populacijo, ki se vlači po skvotu, a obstaja velika razlika med Bukowskim in nepotrebnimi izpadi. Zgodba je v okviru temačnih romanov najbrž primerna, a nezahtevna. Prebral sem do konca, kar je tudi že nekaj.

Če bi svet poslušal godrnjajoče starce, ne bi bil natisnjen noben nov roman. 

Rachel Cusk: Obris

 

Zapis Irene Štaudohar me je spomnil na nekaj, kar sem odlagal že več kot deset let: Rachel Cusk. 

Ker za razliko od Štaudohar mojih zapisov ne bere skoraj nihče, si lahko privoščim drzno poenostavitev. Knausgård je s skribomanskim projektom, ki smo ga vsi prebrali samo eno šestino, gorišče prestavil na obsedeno seciranje samega sebe, Cusk pa je šla še korak dlje in glavno junakinjo osvetljuje samo skozi pripovedi obrobnih likov. Odlična zamisel, a te pripovedi hitro postanejo prevladujoče, o osrednji osebnosti pa ne izvemo skoraj nič ali pa se moramo zadovoljiti samo z nekaj splošnimi moralnimi opažanji.

Izredno prijetno branje, bojim pa se, da je hitrost branja premosorazmerna s hitrostjo pozabe. Prvi del trilogije je zame tudi zadnji. Knausgård se škodoželjno nasmiha.

Boris Dežulović: Tko je taj čovjek?

 

Svoj čas sem med hrvaškimi novinarji oboževal Tanjo Torbarino v tedniku Danas. Ženska je o Branku Mikuliću, ki je bil vse, tudi predsednik zvezne vlade, mirno siknila: "Jesen je, lišće otpada, a i Mikulić mi izgleda pomalo žut."

Zapis ni o Tanji Torbarini, a sem tole enkrat moral dati iz sebe. Paše!

V Sloveniji smo se pred letom devetdeset pasli na Mladini, Tribuni, ČKZ, Novi reviji in Katedri, a smo vseeno z zavistjo poškilili proti Slobodni Dalmaciji in Feral Tribunu, kjer je neki norec z izrazitim humorjem kritiziral vojno politiko, korupcijo in nacionalizme. Norec je tako trmast, da se zavržnega sovraštva do temeljnih državniških vrednot ni otresel vse do današnjega dne: Boris Dežulović, kolumnist in Ervinov prijatelj. Obožujem oba.

Težavo imam z nekim drugim Borisom Dežulovićem, pisateljem. Iz spopada s Christkindom sem že nekajkrat pobegnil kot pretepeno, cvileče ščene z repom med nogami. Prijetno izkušnjo sem z veseljem ponovil tudi s Tko je taj čovjek?

Pisatelj Boris Dežulović v romanih iz sebe iztisne stokrat več, kot je v resnici potrebno. Nič ni prepuščeno naključjem: popiše vsako hišno številko, vsak kamen, ki vodi do nje, vse vonjave vetra, ki piha okoli njenih vogalov, vse ideje, ki so se rodile na tem naslovu, in vse poti, ki so iz njih sledile.

Dekadentna životinjska umjetnost?! Sutradan sam s Ottom i Annom prošetao Maxvorstadtom, preko palače Pringsheimovih do Stare pinakoteke, Otto je pričao kako je tu kao mladić kopirao stare njemačke majstore i plakao pred čuvenim kristolikim autoportretom Albrechta Dürera, a ja sam se zabavljao razmišljajući kako je na istom mjestu, pred platnima Lucasa Cranacha Starijeg - Spenglerovim faustovskim portretnim psihologom koji se na „rijetkim aktovima pokazivao savršeno nesposobnim izraz svog stvaralaštva staviti u neposredno prisutnu tjelesnost" u Münchenu prije desetak godina meditirao i jedan ovdje posve nepoznati Francuz, Marcel Duchamp se zvao, skicirajući svoju „dekadentnu životinjsku" Nevjestu skinutu do gola. Pa svoju meditaciju prije nekoliko godina, ovdje još uvijek nisu imali pojma o tome, završio popišavši se na cjelokupni tradicionalni heil'ge Kunst svojom Fontanom.

Duchampov pisoar stari bi Spengler dočekao kao savršeni primjer „filozofije probave", jednu od onih njegovih „bestidnih lakrdija s idiotskim, plakatnim efektom" - običnu svakodnevnu malu nuždu nakon koje Profesorova ideja umjetnosti kao sudbinske nužde više nikad neće biti ista dok bi ga Anna, sve križajući se i lamentirajući nad poludjelim svijetom, nazvala Schillerovim povraćanjem poroka" i krajnjim vremenom da „kreposti sjednu za stol". A Otto bi se rezignirano, kao onda kad smo zajedno gledali Kandinskog, upitao tko je ugasio svjetlo.

Preveč intenzivna izkušnja zame. Ve se, kdo je pri tem na škodi.

Jane Austen: Emma

 

Ko sem končno dojel veličastnost Prevzetnosti in pristranosti, mi napuh ni dal več miru. "Sedaj lahko prebereš vse, kar je napisala Austen," sem si mislil. Prisrčno, ampak napačno.

Emma Woodhouse je pametna, lepa in nadležna kot herpes, vse z namenom, ki mi je jasen, a ko sem se zataknil na 112. strani, se iz močvare nisem več izvlekel.

Oprosti, Jane Austen, ne zmorem.

Elias Canetti: Slepitev

 

V razdelku "O sebi" se kot pav šopirim z izjavo, da je življenje prekratko, da bi bral slabe knjige. Zaslužim si klofuto, da me povrne na tovarniške nastavitve, res si jo zaslužim.

Canetti ni nič kriv. Kriv sem sam. 

Začetek Slepitve je obetaven in odpuljeni, genialni sinolog Kien, ki živi za svojo ogromno knjižnico, mi je takoj zlezel pod kožo. V prvem poglavju se zdi, da se je zgodilo že vse, kar se je lahko zgodilo, a je to samo piš vetrca, ki veje skozi rahlo priprta vrata v pekel. Kien se lahkomiselno poroči s svojo gospodinjo, pogoltno, zlobno veščo, in ples blaznosti se začne.

Najprej sem bral navdušeno, potem je zadeva postala neugodna, malo zatem me je nehalo zanimati, in sem žvečil stran na dan, morda dve, in tako tedne in tedne, malo skočil k Jane Austen, pa k Dežuloviću, prišel nazaj, spet glodal roman v upanju, da bo šlo na bolje, in spet in spet.

Izguba časa. Res je škoda vztrajati, če ne zmoreš. Nismo vsi za vse, nekateri pa smo še posebej nenadarjeni za zahtevnejša besedila. 

Annie Ernaux: Tri besedila

Knjigo mi je priporočila mama.

Annie Ernaux sem že z navdušenjem spoznaval. Tri besedila so natančno takšna, kot sem pričakoval: polna tihe introspekcije, ponižnosti, osupljive iskrenosti in drobnih priznanj. Besedila so bila končana v letih 1983, 1987 in 1996, zato seveda nimajo enake perspektive, imajo pa nekaj skupnega: sram.

Annie Ernaux ni lahko brati, pa ne zaradi jezika. Vsak trenutek branja ponuja možnost, da v besedi, stavku, strani, utrinku najdeš samega sebe.

Slavko Pregl: Geniji v kratkih hlačah

 

Ah, Geniji v kratkih hlačah! Knjigo sem prebral že stokrat, kar je slaba, znucana hiperbola, katere največja težava ni znucanost, pač pa to, da žal ni hiperbola. 

Geniji izidejo leta 1978. Nekdo je takrat še popolnoma na oblasti in živ. Nekdo drug, ki je živ in zdrav tudi danes, je že tri leta član Zveze komunistov. Vladajo mucki, kot so Stane Dolanc, Anton Vratuša in France Popit, ki so ravno dobro pohrustali in prebavili Staneta Kavčiča. Od nekod se vzame Pregl, ki v mladinskem romanu mirno zapiše, da je socializem mrtev, mucki pa mu mrtvo hladno to natisnejo. A tu sploh ni kleč, pove pa veliko o Preglu.

Če bi bil izobrazbeno in intelektualno usposobljen pisati tehtna, utemeljena kritiška besedila v vodilnem slovenskem dnevniku, s prizanesljivo fotografijo, ki bi delala krivico resničnosti, bi verjetno gradil okoli izraza "formativna književnost". Ker stavka s tem izrazom nisem sposoben pripeljati do pike, naj samo navržem, da sem zgrožen nad količino izrazja iz Genijev, ki se še vedno valja v mojem jezikovnem registru, če lahko tako poimenujem tistih nekaj besed, ki jih redno uporabljam. "Ti in tvoja žlahta", "moja pot v šolo", "ne bi rad v cvetu let umrl za sladkorno", "oho, pikapolonkarbid" - tragično, res tragično. 

Pregl živo naslika paglavce, ki se s srcem lotijo šolskega časopisa, ob boku te zgodbe pa korakata odraščanje in mozoljasta negotovost. Geniji so večni, četudi za današnjo mladež že potrebujejo kakšno opombo pod črto, recimo da ciklostil ni prevladujoča androidna aplikacija za filtre, razen če gre za črne in globoko modre odtenke, ki so spravljali čistilke in mame na rob obupa. V današnji prebujenski občutljivosti je nemara kakšen Genij skorajda mejno seksističen, a pst, pst, tega nikarte govorit naokol.

Moj najljubši lik je Meri. Preglov fen, ki ne ve, kdo je Meri, je Preglov fen, ki bo sedaj počasi šel Genije brat še enkrat. Se razumemo?

Dovolj dolg vatel za v živo sicer presneto dolgega Pregla je samo Kästner, in bolj iskrenega komplimenta res ne znam izustiti.

Geniji so Preglov vrhunec. Dajte človeku že enkrat to veliko Prešernovo!