petek, 04. oktober 2019

Arno Geiger: Dobro se imamo

Ko poskušam dva tedna po končanem branju zajeti srž Geigerjevega romana, me spreletavajo prijetni spomini, a nič posebej določnega. Če po spominu brskam še malo dlje, se spomnim smiselnih prehodov med različnimi časi in generacijami, zapletenih likov, od katerih se mi je najbolj priljubila Ingrid, najmanj pa sem razumel Philippa, drobcev, ki osvetlijo avstrijsko zgodovino dvajsetega stoletja, še najbolj pa dveh smrti in pol, pri čemer je polovička Richardovo izginjanje v demenco. Res, prijeten roman, ki ga kvarijo manjše Literine šlamparije ("Graz" in podobno).

nedelja, 22. september 2019

Jon Fosse: Melanholija I

Butasto se mi zdi, da pri tako nenavadnem naslovu, kot je Melanholija I, v Bogatajevi spremni besedi ni niti enkrat omenjen Albrecht Dürer. Povsem nepotreben spodrsljaj, ki bi - če ne drugega - manj pazljivemu bralcu nemara prihranil iskanje drugega dela, Melanholije II. Dürer bi se lepo navezal na notranje precepe, prebliske svetlobe, neprimerno ljubezen do mlade Helene, vse bolj zaslepljujočo duševno bolezen in tragično usodo slikarja Larsa Herteviga.

Triptih, premišljeno postavljen v tri različne čase in tri presenetljive zorne kote, je razmeroma težko, a ne povsem zoprno branje, pri katerem sem se na začetku ujel v močne vrtince obsesivnega ponavljanja in vračanja na izhodišče. Da sem preživel do konca, sem se moral prepričati, da repeticije niso pomembne za zgodbo, temveč samo za odslikavanje občutij, in da zategadelj ni večje škode, če kakšen del samo površno preletim. Melanholija I je zanimiv, dognan roman, ki ga bo težko pozabiti.

nedelja, 08. september 2019

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Bratje Karamazovi

Ne zmorem, nikakor ne zmorem.

Bal sem se poplave likov, ki bi mi zagrenila branje, ampak sploh ni hudo: trije bratje, tri ženske, nekaj spremljevalne ekipe, vsak s štirimi, petimi imeni in izpeljankami - ni pretirane gneče. Junaki imajo kompleksne osebnosti, obnašajo se nepredvidljivo, pripoved pa spremljajo prijetni zasuki in zanimiva pojasnjevanja družbenih fenomenov, denimo starčevstva.

A kaj ko me je že daleč v drugem delu začel grabiti dolgčas in sem se skozi roman vlekel brez zanimanja za karkoli. Branje sem odložil na štiristoti strani. Veliko prepozno.

nedelja, 25. avgust 2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

No, in smo tu: roman, o katerem vedo vsi vse že od lani in ki se edini lahko pomeri z razvpitim Vojnovićevim Čefurji raus.

Priznam, pred branjem sem si pustil odprta vrata za pobeg. Če bi šlo za neznosno zanič izdelek, bi iz spoštovanja do avtoričine osebne zgodbe in občudovanja njenega prisrčnega pristopa v javnih občilih vse skupaj pometel pod preprogo, utihnil in se žrl na samem.

Tukaj je torej moj zapis, kar je verjetno dovolj povedno že samo po sebi.

Preprosta, rahlo niansirana proza, kratki odstavki, učinkovita raba pisem, pridih nostalgije, predvsem pa iskrena, čustvena izpoved - popolna kombinacija. Moral bi imeti kamnito srce, da me občasno ne bi zlomilo.

Bronja Žakelj je na slovensko knjižno sceno stopila skozi velika vrata in z ogromnim literarnim, moralnim ter emotivnim kapitalom. Vprašanje ni, ali je Belo se pere na devetdeset dober roman, ker enostavno in preprosto je; vprašanje je, kaj bo avtoričin naslednji korak. Pred to njeno odločitvijo malce vztrepetam.

Andrei Makine: Francoski testament


Od začetka Francoskega testamenta pa skoraj tja do zadnje četrtine sem cvilil od ugodja kot majhno prase v svežem blatu, se vračal na začetke odlomkov in poskušal Makinove izpiljene, čustveno nabite stavke ne samo še enkrat prebrati, pač pa tudi vdihniti in otipati. Proust, ki ga avtor nekajkrat omeni, je tukaj krepko na delu, ampak seveda zgolj kot podton celotni pripovedi.

Charlotte, avtorjeva babica, je brezhibna, veličastna junakinja, nekje daleč za njo je Paška, moj skriti favorit, čez vse pa je pripovedovalec, ki se proti koncu razkrije kot nadut smrkavec in s svojim pokroviteljskim odnosom rahlo pokvari izvrstne sestavine.

Priporočam.

nedelja, 18. avgust 2019

Ante Tomić: Veliki šoping

Tomića imam rad, ampak Veliki šoping je neizrazita, povprečna in skorajda nepotrebna knjiga. In hrvaška suknja seveda ni suknjič, če smem pripomniti.

Priporočam obvoz.

Ilja Ilf in Jevgenij Petrov: Dvanajst stolov

Ko dobi Hipolit Matvejevič Vorobjaninov od svoje umirajoče tašče namig, da je v enem izmed dragocenih in izgubljenih dvanajstih družinskih stolov skrit zaklad, se mu življenje obrne na glavo, pri tem pa mu izdatno pomaga malopridnež Ostap Bender. Zgodba se morda za odtenek preveč vleče, a to jasno, ker pač gre za dvanajst stolov, vse ostalo pa je na mestu. Humor je pretanjen. Denimo opis študentskega doma v Moskvi:
Kot je običajno usojeno študentskim domovom v Moskvi, je bil dom študentov kemije že zdavnaj naseljen z ljudmi, ki so imeli s kemijo kaj malo opravka. Študentje so se razkropili. Deloma so končali študij in se razšli po službah, deloma so doživeli pri študiju polom. Prav ti so, z vsakim letom starejši, v rdečkasto poslikanem domu tvorili nekaj srednjega med tovarniško skupnostjo in fevdalnim zaselkom. Cele vrste novih študentov so si zaman prizadevale, da bi prodrle v dom. Eks-kemiki so bili nenavadno iznajdljivi in so odbijali vse napade. Naredili so križ čez dom. Pričel je veljati za divjino in je izginil iz vseh načrtov Moskovske uprave mestnih nepremičnin, kot da ga ne bi bilo več. Pa je bil in v njem so prebivali ljudje.
Dvanajst stolov sem bral tudi kot dokumentarec o življenju v nekih drugih časih in na nekem drugem planetu. Stran 120 denimo in opis moskovskih postaj. Bistrih opažanj in ostrih zapisov ne manjka. Ne, ne bi bil rad cenzor, ki je požegnal ta roman.

Priljubil se mi je Polesov, malce pa tudi Liza s krulečim želodcem. Škoda, ker Liza ponikne. Krasen lik.

Hej, in dvakrat se pojavi ime Milana Vidmarja! Nisem vedel, da je bil tako velik šahovski car!

Dvanajst stolov je 95-odstotni bralni užitek. Priporočam.