Pavol Rankov: Zgodilo se je prvega septembra (ali pa kdaj drugič)

 

Totalno zanič. Zgodba še gre, čeprav na silo, slog pa je v maniri zapisnikov občinskega komiteja Zveze komunistov.

Evropska unija je temu brezupnemu pisarjenju leta 2009 podelila nagrado za književnost. Moj ljubi bog. 

Vladimir Nabokov: Ada ali strast

 

Končno. Moj izvod romana ima posvetilo, ki je datirano 19. 6. 1987. Šestintrideset let sem potreboval, da sem se prebil skozi nepredirno goščo na začetku. Ni vrag, če ni te neberljive zmešnjave ravno za šestintrideset strani.

Na 37. strani se začne prebavljivi Nabokov: igre besed, zastranitve, domislice, norčije, aluzije in kar je še teh stvari, ki lahko branje naredijo zabavno ali do konca priskutno. Večinoma sem užival, četudi je šlo počasi. Marsičesa sploh ni moč razumeti, prenekateri trik gre mimo povsem spregledan, nekaj ključnih stvari pa sem sramotno dojel šele med branjem spremne besede. Nije žvaka za seljaka, kajneda.

Ključno za branje pa je, da se prepustiš in - kar sploh ni zanemarljivo - ne ponoriš ob misli, da gre pogosto za razmeroma eksplicitna opisovanja spolnosti dvanajstletnice. 

Za pokušino nekaj, kar sicer ne govori o Adi, pove pa marsikaj o naraciji in besu, ki zna pograbiti sodobnega bralca:

Ta nenavadni uživač je začel gojiti do Ade isto tendresse, kakršno je vedno čutil do Vana, pri čemer je na zunaj kazal ravno dovolj vneme, da je pri budno opazujočih bedakih zbudil sum, kako stari Demon "spi s svojo nečakinjo" (v resnici pa je imel vse več in več opraviti s španskimi deklicami, ki so bile iz leta v leto mlajše, dokler ni ob koncu stoletja, ko je imel šestdeset let in si je barval lase z nočno modrino, priklenila njegove strasti neka težavna desetletna nimfica).

Prebujenstvo bi se ob Nabokovu kaj hitro lahko spomnilo na grmade, kar bi bilo škoda. 

Nicole Perlroth: This Is How They Tell Me the World Ends

 

Edini podkast, ki ga redno poslušam, je Darknet Diaries. Jack Rhysider je zadnje tedne sicer nekaj utrujen, a upam, da se bo izmazal. 

V 98. delu je bila gostja Nicole Perlroth, bivša novinarka New York Timesa, kjer je pisala o informacijski varnosti. 

Zeh, zeh?

Ne.

Nicole Perlroth je stotine pogovorov s hekerji in drugimi strokovnjaki prelila v skoraj romaneskno pripoved o ranljivostih ničtega dne, ki nas lahko lepega sončnega popoldneva zbrišejo z obličja planeta ali pa zgolj zaustavijo življenje. Za nekoga je branje lahko zgolj spomin in vpogled v ozadje virusov Stuxnet, NotPetya, WannaCry, še bolj pa v trgovino z ranljivostmi ničtega dne in njenimi posledicami, za nekoga drugega pa prvi koraki do spoznanja, da je vrag že zdavnaj vzel šalo. 

Spomnim se odraslih, izobraženih ljudi, ki ne najdejo treh razlik med testom odpornosti in povprečno nutrijo, pa so z veseljem sprejeli vodenje službe korporativne varnosti, pekla na Zemlji, če se ti malce sanja o rečeh.

Branje odsvetujem vsem paranoikom, ostali pa bi znali biti zadovoljni kljub medlemu koncu, kakšnemu "telefonovemu trdemu disku" (stran 240) in napačno zapisanemu VMware.

Pearl Sydenstricker Buck: Dobra zemlja

Ne.

Jezik in slog: časnikarska patetika. Zgodba: pravzaprav dobra. Pod črto: ne.

Prebral pa sem do konca. Tudi to je že nekaj.

Pearl S. Buck gre nazaj na črno listo.

Erica Jong: Strah pred letenjem

 

Kaj pa tole, a? Kaj pa tole?

Roko na srce: pričakoval sem popreproščeno pornografijo in samoumeven, a sploh ne ogorčen odstop. Kako sem se zmotil. (One Direction s Story of My Life nadležno fušajo v ozadju.)

Strah pred letenjem je, če ga zvedemo na gole osnove, prijetno tekoča zgodba, ki jo poživi živahno sovraštvo do vseh psihoanalitikov tega sveta. Že to bi bilo dovolj za zmerno zadovoljstvo, a je Jong premeteno izpostavila srž zgodbe: feminizem po izbruhu spolne revolucije in iskanje svojega bistva. Seveda to ni Sartrov Bit in nič in seveda je besedilo eksplicitno kot le kaj, a vendarle v pravilnih odmerkih in tako skrajno premišljeno, da je bralca v letu 1972 zadelo neposredno v čelni reženj. 

In? Kaj bi si lahko še želel? Malce bolj ambiciozno prozo morda? Da bi se mi zbudilo kakšno pristno čustvo? Zakaj ne bi bilo dovolj samo voajersko hahljanje nad prijetno opisanim tokom dogodkov in pretresov?

Kar je presenetljivo (poleg dejstva, da je Strah pred letenjem moč z zmernim užitkom prebrati tudi petdeset let po izidu), je, da bojda ne gre za avtobiografski roman. Suzanna Daou, avtoričina sestra, se je leta 2008 javnosti predstavila kot neprostovoljen model za glavno junakinjo Isadoro Wing, in pri tem ustrezno popenila. Erica Jong jo je tolstojevsko zavrnila, rekoč, da ima vsaka pametna družina svojega norega družinskega člana. Primeren zaključek. 

Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem

 

Drobcena knjiga, minimalistična in neopazna proza, brutalna sporočila: Édouard Louis.

Nikoli slišal.

Édouard Louis, torej, rojen leta 1992 kot Eddy Bellegueule (Eddy "lep obraz") se v avtobiografskem romanu, ki ga kritiki mahoma uvrstijo v stvarno literaturo, loti odraščanja v zakotnem Hallencourtu, revščine, medvrstniškega nasilja, rasizma in soočanja z lastno istospolno usmerjenostjo. Brutalno iskreno, morda na trenutke že preveč, a vsekakor učinkovito. Louis me je pustil viseti v zraku, in to je občutek, ki ga ne maram prav izrazito.

Vem samo, da se njegove Zgodovine nasilja zagotovo ne dotaknem, kaj drugega pa ... ja, prosim.

Preberite članek v The New York Times Magazine, če imate malce več časa in udoben kavč. Kup zanimivosti: slika domovanja v Hallencourtu, prvo srečanje s Tashem Awom, presenetljiv odziv staršev na prvenec, ozadje in posledice Zgodovine nasilja ... Članek priporočam skorajda bolj kot roman, a eno brez drugega seveda ne gre.

Burhan Sönmez: Istanbul Istanbul

 

Nekega sončnega jutra se zbudiš in si rečeš: napisal bom velik roman. Ne tišči te tisoč zgodb, ki morajo biti povedane, pri roki pa imaš zgodbo vseh zgodb, recimo kurdske politične jetnike v Turčiji. V velikem romanu je tudi struktura velika, zatorej deset pripovedi. (Hahaha! Dekameron!) Finneganovo bedenje je malce pretirano, Ulikses pa je tudi že bil napisan - kaj zdaj? Pripovedi morajo biti čimbolj zamegljene, po možnosti naj prehajajo iz zabrisane resničnosti v metafiziko, in seveda nazaj. Karkoli manj ne bi bila umetnost. 

Istanbul Istanbul, bejbi.

Skorajda povsem neprebavljivo.