Sinclair Lewis: To se pri nas ne more zgoditi

Lewisov To se pri nas ne more zgoditi bi moral obvezno pristati na seznamu bralca, ki ga vsaj rahlo zanima družbeno-politični kontekst. In spet se je izkazalo, da imam pri branju večinoma več sreče kot pameti.

Marko Jurak me je v spremni besedi k Glavni cesti dodobra prestrašil:

Tako kot sem zapisal že pred desetimi leti, še tudi danes vidim Lewisove pomanjkljivosti pri umetniškem ustvarjanju zlasti v njegovem nihanju med novinarsko-reportažnim načinom pisanja in med pravo, umetniško polno predstavitvijo življenja, ki ni le pripoved o enkratnem dogodku in ljudeh, ki so vanj vpleteni, temveč tudi o kozmičnih razsežnostih človekovega bivanja.

Prvih sto strani romana sem komaj preživel, ker pač - kot ponavadi - nisem prej o romanu vedel nič. Vsakih par strani sem se spomnil na Juraka, in branje se mi je zdelo res nesmiselno. A nekaj se je kuhalo. Nekaj velikega.

Nenadoma je pred mano vzniknil trumpovsko zavzetje Kapitola z vsemi pritiklinami: Trumpom ali njemu podobnim modelom (predsednik Windrip), čiščenjem ustavnega sodišča, obračunavanjem z mediji in koncentracijskimi taborišči. Leta 1935, prosim lepo.

Dandanašnji je sila težko biti prvi, ki se mu posveti nekaj novega. Pred mano so se na Lewisa leta 2021 spomnili pri Forbesu ter takoj potegnili ustrezne vzporednice z Deklino zgodbo Margaret Atwood in Rothovo Zaroto proti Ameriki, predvsem pa s političnim dogajanjem v ZDA.

Lewis je malo zares Jurakov novinarsko-reportažni Lewis, ki dostavi minuciozno razdelan razpad ameriškega družbenega sistema. Margaret Atwood je to obdelala zgolj v sencah, ki padejo na glavno zgodbo, kar je po svoje še bolj srhljivo, a nič zato. Lewis kljub vsemu zasije v vsej svoji veličini. Liki so zanimivi in presenetljivi, zgodba pa polna iskrivosti, če ne že tudi norčij, ki jih zelo cenim. Recimo Mary Greenhill, ki maščuje smrt svojega moža:

 "To moram kar opraviti, preden se po žensko raznežim," je vzdihnila in strmoglavila proti zaprtemu letalu.

Njen prihod nedvomno ni bil dobrodošel. Tisto jutro se ne Smrt ne Mary Greenhill nista uradno napovedali pri Effinghamu Swanu; ne ena ne druga ni telefonirala in se ni pogajala z razdražljivimi tajniki in ju niso lepo natipkali na razpored velikega gospoda za njegov zadnji dan življenja. V njegovem ducatu pisarn, v njegovem marmornem domu, sejni dvorani in na njegovem nadzorniškem položaju so njegovo nadvse dragoceno ekscelenco varovali z jeklom. Navadni ljudje kot Mary Greenhill se mu niso mogli približati - razen v zraku, kjer tako cesarja kot navadnega človeka držijo samo igračkasta krila in božja milost.

Hua!

Lewis iz neverjetne perspektive leta 1935 pravzaprav govori, kako se vse to lahko zgodi tudi nam, in prepričan sem, da smo v zadnjih nekaj letih kar nekaj elementov tega velikega romana doživeli tudi na trgih in ulicah naših mest. Hvala Lewisu, da romana ne konča v uničujoči orwellovski maniri, ampak da nam pusti vsaj kanček upanja.

Takoj k branju! 

Sinclair Lewis: Glavna cesta

 

Moj najljubši Sinclair je bil do sedaj Sir Clive Sinclair. Ne, ne zaradi Spectruma, ZX80 ali ZX81. Zaradi Sinclairja QL s 128 kB in vseh ekscentričnosti, ki so možakarju padle na pamet.

A tudi Sinclair Lewis ni od muh. V življenju nekatera obžalovanja pridejo pozno, a morda vseeno ob pravem času.

Živo vidim sobico naše krajevne knjižnice v prvem nadstropju Zadružnega doma in dve že na videz dolgočasni imeni, ki sem se ju izogibal kot hudič križa: Pearl S. Buck in Sinclair Lewis. 

Česnanje bom skrajšal. Sto strani pred koncem Glavne ceste sem na svojih policah že poiskal in si pripravil naslednji Lewisov roman. To je to.

Konec zapisa.

Če pa vas zanima, zakaj, je tukaj še nekaj dolgovezenja. 

Carol se poroči z zdravnikom Willom Kennicottom in se pusti zvleči v Gopher Prairie, literarno vzporednico Lewisovega rodnega Sauk Centre. Temu bi zlahka sledilo preobilje salonskega posedanja in čvekanja, kar je deloma res, a ne moti, ker tako pač je. Lewis zasije v jarki svetlobi satire, zajedljivosti do vseh napak ameriške družbe tam okoli prve svetovne vojne, predvsem pa z izdelanimi liki in vsakovrstnimi presenečenji, ki jim ni konca.

Splača se pomisliti tudi na Lawrencev roman Ljubimec lady Chatterley, ki je izšel nekaj let kasneje, in pomisliti, kako je moral biti škandalozen. Lewis se je dal marsikomu v zobe, Lawrence pa je bil atomska bomba nepredstavljivih razsežnosti.

Zelo sem užival. Morda samo zato, ker sem čudak.

David Herbert Lawrence: Ljubimec lady Chatterley

 

Samo preverjam: saj smo vsi vedeli, da D. H. Lawrence (1885 - 1930) in E. T. Lawrence, znan kot Lawrence Arabski (1888 - 1935), nista ena in ista oseba? Ker če bi se našel kdo, ki bi to mislil, bi bilo to skrajno nerodno, kajne?

Če bi roman, ki ga je napisal David Herbert, počasi olupil in najprej odstranil za tiste čase pretresljive opise spolnosti, potem postrgal stran malce sumljiva razglabljanja o razmerjih v družbi in preveril ostanek, bi v resnici ugledal izredno spodoben izdelek. Ljubimec lady Chatterley je en tak popoln paket. Connie je nekaj posebnega, svoje razmerje s Cliffordom izredno dobro stopnjuje, gozdar je zapleten človek in zgodba ima ustrezen lok. Vrhunec sem našel v odpuljenem pogovoru med Mellorsom in Conniejinim očetom, kot rezervo pa imam še sceno med Boltonovo in pootročenim Cliffordom. 

Dobro sem se imel med branjem. Kaj bi si lahko še želel?

Eyvind Johnson: Čas njegove milosti

Presenetljivo, zame je bila največja dodana vrednost romana v nečem, česar Johnson sploh ni omenil - Slovanov, namreč. V izrazito natrgani mreži mojega zgodovinskega znanja so bili Langobardi sirote, ki komajda še visijo na pozabljeni nitkici ob robu. Čas njegove milosti je nekatera osamela znanja čudežno povezal v smiselno celoto. Celotico, če smo iskreni.

"Vihar na Jadranskem morju proti koncu posta v letu 775 je v več pogledih vreden spomina. Kakor se bo pokazalo, posledice niso bile majhne.

Lahko bi se reklo, da je s svojimi lemeži zaoral globoke in trajne brazde - mogoče ne toliko v morsko gladino, v Neptunovo polje, kakor marsikomu v miselnost in življenje."

Takole Johnson, rojen kot Olof Edvin Verner Jonsson, božajoče odpre roman in dosledno nadaljuje do konca. Razen da malce potarnam, da je Karel Veliki predstavljen za odtenek ali dva preveč brezmadežno popoln, nimam pripomb. Nasprotno, navduševalo me je menjavanje zornih kotov, pripovednih tehnik in celo potuhnjen humor. Dogodivščina z nožem, ki "ponesreči zdrsne", in poštena refleksija, ki sledi iz tega - to je resnično nepozabno.

Naj tvegam nevarno izjavo: če bi v vsem življenju moral prebrati samo en zgodovinski roman, potem bi bil to Čas njegove milosti. Najbrž.

 

Stephen King: 22. 11. 1963

Sodelavka, velika ljubiteljica Stephena Kinga, mi je, če natančno razmislim, pravzaprav priporočala obvoz. A kot je v navadi pri pomilovanja vrednih ljudeh, ki sprašujejo za nasvet s figo v žepu, sem jo lahkomiselno preslišal. 

22. 11. 1963 za začetek ni kingovska srhljivka, pač pa roman z izredno spodobno podprtimi zgodovinskimi temelji.  Polovica Kingovih navdušencev se je verjetno izkrcala pri priči, in verjamem, da tega niso obžalovali. Samo ob dveh daljših prizorih sem zadrževal dih in se malce kocinil. Dovolj, da je King dokazal, iz kakšnega testa je v svojem najosnovnejšem bistvu. 

Prva težava romana je obupna, neskončna puščava med Dunningom in Kennedyjem. Opazovanje Lee Harveya Oswalda je tako duhamorno, da preživijo samo najbolj trdovratni bralci. Stotine in stotine strani. Druga težava so nekatere filmske scene, obtežene s solzavostjo in posiljenimi triumfi. 

Najbrž že vidite, kam ta zapis vodi.

Ampak, prijatelji moji, ne. Vse ostalo, predvsem pa premišljeno potovanje skozi čas ter pronicljivo spopadanje z vzroki in posledicami naredijo iz 22. 11. 1963 odličen roman. O kakšni liričnosti, da smo si na jasnem, seveda ne more biti govora in tukaj ne gre za Marcela Prousta, a vseeno: roman je preprosto sijajen. Najbrž je bila kriva viroza, ki me tolče že šest dni, da sem si dvakrat, trikrat moral na skrivaj brisati solze. Od zaključka, in s tem mislim zadnjih petdeset, sto strani, sem pričakoval marsikaj, a ne tega, kar sem na koncu dobil. Zaključek je popoln. Zanimivo, da ga ne pokvari niti sladkorna pena zadnjega prizora. Včasih očitno človek rabi tudi to. Za šibkost in smrkanje krivim bolezen, a se hkrati zavedam, da po krivici. 

Harry Martinson: V Indijo Koromandijo

 

Nič kaj obetaven začetek iz cigararske delavnice se hipoma prelevi v himno klateštva. Splača se prebrati Martinsonov življenjepis, to vam zagotavljam. Še bolj pa vam zagotavljam, da boste naredili kardinalno napako, če boste preskočili spremno besedo Janka Modra. Tako se piše! Nisem mu dorasel, zato bom sedaj vljudno utihnil.

Annie Ernaux: Leta

 

Ne pustite se pretentati: v neskončnih prostranstvih obujanja preteklega časa ne gre za oživljanje skupnih spominov kar tako. Ernaux nam to spotoma razloži vsaj dvakrat:

Oblika njene knjige tako ne more nastati drugače kot v potopitvi v prizore njenega spomina, s katerimi natančno opisuje značilne znake obdobja, leta, katerega del so, z večjo ali manjšo gotovostjo - postopoma jih poveže z drugimi, prizadeva si spet zaslišati besede ljudi, komentarje o dogodkih in predmetih iz množice pogovorov, ta šum, ki je večen vir vedno znova oblikovanih izrazov tega, kar smo in kar bomo postali, mislili, verjeli, česar se bomo bali in kar bomo upali.

Če odmislim, da bi gornji vstavek lahko bil del literarne recenzije, ne pa romana samega, in da Ernaux morda celo izdatno trola, je to pravzaprav to, kar moramo o romanu vedeti, da bi ga lahko cenili.

Naš, slovenski čas, še posebej pa čas nekoga, ki je rasel gor na podeželju, se s svetom perrierja, de Gaulla, Pompidouja, Mitteranda in alžirske krize ne prekrije popolnoma, kar je odlično, ker lahko uživamo tudi v pogledu skozi prizmo razlik. A to je obstransko. Pomembni so vstavki iz avtoričinega življenja, fotografija, odsev spomina ... Bolj ko so redko posejani, večji je njihov učinek. Pripoved v množini romanu pristoji kot ekstravaganten klobuk Josipi Lisac.

Konec pa ... konec: "Rešiti delce časa, v katerem ne bomo nikoli več." Tako se konča roman. (Razdelite se v skupine in razpravljajte 15 minut o razliki med Ernaux in Vojnovićem.)

Annie Ernaux je leta 2022 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Tole mi ne gre gladko z jezika, ampak se bom potrudil: upravičeno.