nedelja, 01. december 2019

Margaret Atwood: The Testaments

Leto 2019 sta v Sloveniji zaznamovali dve knjigi: Belo se pere na devetdeset in The Testaments, dobitnica bookerjeve polovičke. In pika.

Margaret Atwood ima dve težavi, ki se imenujeta MGM/Hulu/HBO in - tole vas bo presenetilo - Margaret Atwood.

Deklina zgodba je štiriintrideset let po izidu romana v pretresljivi ekranizaciji med nas planila letos na HBO-ju, in bilo mi je kar težko. Vsesplošno moreče vzdušje, izredno jasne vzporednice z mnogimi današnjimi družbenimi pojavi in kar krepka doza nasilja so mi dali vetra. Kaj kmalu serije nisem več gledal po sedmi uri zvečer - dojenček pač, ki ga hitro mučijo nočne more.

Tako roman kot serija sta osupljiva, a tu gre za različni vesolji. Serija - če ne zaradi drugega, pa zaradi globalnega dosega - spremeni optiko romana, in to je prva težava Margaret Atwood. Presneto težko je napisati nadaljevanje in zaključek.

Druga težava Margaret Atwood je, kot rečeno, avtorica sama.

Ko pobrskam po naši knjižnici, mimogrede najdem sedem njenih angleških naslovov in enega slovenskega, a sem zagotovo še kakšnega zgrešil, verjetno pa se je kaj zavleklo k nam tudi preko kindla. Atwood me nikoli ne razočara. The Edible Woman je bila 8/10, vsi ostali romani pa 9/10. Noben ni bil čista desetka, pa vseeno lahko rečem, da je Atwoodova zaradi svoje dosledne kakovosti pri meni na prvem mestu.

Atwoodova me zatorej iz te startne pozicije z The Testaments ni mogla ne presenetiti ne razočarati. Skulirano je na Goričkem zgodbo zagnala, jo prestavila v drugo prestavo in se v drugi prestavi pripeljala vse do Pirana. To sem ji poskušal zameriti, pa nisem zmogel, ker ona pač obvlada: različni glasovi, zapisniki zaslišanj, dnevnik, element presenečenja in vse te zadeve. The Testaments lepo zašpilijo zgodbo o Gilead, pri čemer sem od navdušenja zavriskal šele čisto na koncu, pri The Thirteenth Symposium.

The Testaments so nujna pritiklina Deklini zgodbi, zato spadajo med obvezno branje, a ne bodite razočarani nad obupno pusto zgodbo in nezahtevnimi liki. Uživajte v obrtniških spretnostih Margaret Atwood. Včasih je to dovolj.

petek, 01. november 2019

Terézia Mora: Vsak dan

Morin Vsak dan lahko okronam kot knjigo, ki je z mano prepotovala največ: osem poletov in eno daljšo vožnjo, tam okoli 37.000 kilometrov, a branja kljub omejeni zabavi ekonomskega razreda nisem dokončal. Napaka, škoda, karkoli že. Tako pač je.

Maxine Hong Kingston: Bojevnica

Bojevnica je eden izmed tistih romanov, ki jih nekako prebereš, ker v vsakem trenutku ponujajo vsaj trohico zanimivega, pa četudi jo je iskati v stepi misticizma. Nisem zehal, nisem trpel, nisem užival. Ne vem pa, ali je v tem smisel branja. Upam, da ne.

petek, 04. oktober 2019

Arno Geiger: Dobro se imamo

Ko poskušam dva tedna po končanem branju zajeti srž Geigerjevega romana, me spreletavajo prijetni spomini, a nič posebej določnega. Če po spominu brskam še malo dlje, se spomnim smiselnih prehodov med različnimi časi in generacijami, zapletenih likov, od katerih se mi je najbolj priljubila Ingrid, najmanj pa sem razumel Philippa, drobcev, ki osvetlijo avstrijsko zgodovino dvajsetega stoletja, še najbolj pa dveh smrti in pol, pri čemer je polovička Richardovo izginjanje v demenco. Res, prijeten roman, ki ga kvarijo manjše Literine šlamparije ("Graz" in podobno).

nedelja, 22. september 2019

Jon Fosse: Melanholija I

Butasto se mi zdi, da pri tako nenavadnem naslovu, kot je Melanholija I, v Bogatajevi spremni besedi ni niti enkrat omenjen Albrecht Dürer. Povsem nepotreben spodrsljaj, ki bi - če ne drugega - manj pazljivemu bralcu nemara prihranil iskanje drugega dela, Melanholije II. Dürer bi se lepo navezal na notranje precepe, prebliske svetlobe, neprimerno ljubezen do mlade Helene, vse bolj zaslepljujočo duševno bolezen in tragično usodo slikarja Larsa Herteviga.

Triptih, premišljeno postavljen v tri različne čase in tri presenetljive zorne kote, je razmeroma težko, a ne povsem zoprno branje, pri katerem sem se na začetku ujel v močne vrtince obsesivnega ponavljanja in vračanja na izhodišče. Da sem preživel do konca, sem se moral prepričati, da repeticije niso pomembne za zgodbo, temveč samo za odslikavanje občutij, in da zategadelj ni večje škode, če kakšen del samo površno preletim. Melanholija I je zanimiv, dognan roman, ki ga bo težko pozabiti.

nedelja, 08. september 2019

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Bratje Karamazovi

Ne zmorem, nikakor ne zmorem.

Bal sem se poplave likov, ki bi mi zagrenila branje, ampak sploh ni hudo: trije bratje, tri ženske, nekaj spremljevalne ekipe, vsak s štirimi, petimi imeni in izpeljankami - ni pretirane gneče. Junaki imajo kompleksne osebnosti, obnašajo se nepredvidljivo, pripoved pa spremljajo prijetni zasuki in zanimiva pojasnjevanja družbenih fenomenov, denimo starčevstva.

A kaj ko me je že daleč v drugem delu začel grabiti dolgčas in sem se skozi roman vlekel brez zanimanja za karkoli. Branje sem odložil na štiristoti strani. Veliko prepozno.

nedelja, 25. avgust 2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

No, in smo tu: roman, o katerem vedo vsi vse že od lani in ki se edini lahko pomeri z razvpitim Vojnovićevim Čefurji raus.

Priznam, pred branjem sem si pustil odprta vrata za pobeg. Če bi šlo za neznosno zanič izdelek, bi iz spoštovanja do avtoričine osebne zgodbe in občudovanja njenega prisrčnega pristopa v javnih občilih vse skupaj pometel pod preprogo, utihnil in se žrl na samem.

Tukaj je torej moj zapis, kar je verjetno dovolj povedno že samo po sebi.

Preprosta, rahlo niansirana proza, kratki odstavki, učinkovita raba pisem, pridih nostalgije, predvsem pa iskrena, čustvena izpoved - popolna kombinacija. Moral bi imeti kamnito srce, da me občasno ne bi zlomilo.

Bronja Žakelj je na slovensko knjižno sceno stopila skozi velika vrata in z ogromnim literarnim, moralnim ter emotivnim kapitalom. Vprašanje ni, ali je Belo se pere na devetdeset dober roman, ker enostavno in preprosto je; vprašanje je, kaj bo avtoričin naslednji korak. Pred to njeno odločitvijo malce vztrepetam.