Slavko Pregl: Geniji v kratkih hlačah

 

Ah, Geniji v kratkih hlačah! Knjigo sem prebral že stokrat, kar je slaba, znucana hiperbola, katere največja težava ni znucanost, pač pa to, da žal ni hiperbola. 

Geniji izidejo leta 1978. Nekdo je takrat še popolnoma na oblasti in živ. Nekdo drug, ki je živ in zdrav tudi danes, je že tri leta član Zveze komunistov. Vladajo mucki, kot so Stane Dolanc, Anton Vratuša in France Popit, ki so ravno dobro pohrustali in prebavili Staneta Kavčiča. Od nekod se vzame Pregl, ki v mladinskem romanu mirno zapiše, da je socializem mrtev, mucki pa mu mrtvo hladno to natisnejo. A tu sploh ni kleč, pove pa veliko o Preglu.

Če bi bil izobrazbeno in intelektualno usposobljen pisati tehtna, utemeljena kritiška besedila v vodilnem slovenskem dnevniku, s prizanesljivo fotografijo, ki bi delala krivico resničnosti, bi verjetno gradil okoli izraza "formativna književnost". Ker stavka s tem izrazom nisem sposoben pripeljati do pike, naj samo navržem, da sem zgrožen nad količino izrazja iz Genijev, ki se še vedno vleče v mojem jezikovnem registru, če lahko tako poimenujem tistih nekaj besed, ki jih redno uporabljam. "Ti in tvoja žlahta", "moja pot v šolo", "ne bi rad v cvetu let umrl za sladkorno", "oho, pikapolonkarbid" - tragično, res tragično. 

Pregl živo naslika paglavce, ki se s srcem lotijo šolskega časopisa, ob boku te zgodbe pa korakata odraščanje in mozoljasta negotovost. Geniji so večni, četudi za današnjo mladež že potrebujejo kakšno opombo pod črto, recimo da ciklostil ni prevladujoča androidna aplikacija za filtre, razen če gre za globoko črne in modre odtenke, ki so spravljali čistilke in mame na rob obupa. V današnji prebujenski občutljivosti je nemara kakšen Genij skorajda mejno seksističen, a pst, pst, tega nikarte govorit naokol.

Moj najljubši lik je Meri. Preglov fen, ki ne ve, kdo je Meri, je Preglov fen, ki bo sedaj počasi šel Genije brat še enkrat. Se razumemo?

Dovolj dolg vatel za Pregla je samo Kästner, in bolj iskrenega komplimenta res ne znam izustiti.

Geniji so Preglov vrhunec. Dajte človeku že enkrat to veliko Prešernovo!

Alenka Auersperger: Glas drugega

 

Januarja letos je umrla Ivica Žnidaršič, dolgoletna predsednica Društva izgnancev. Njeno ime poznamo vsi potomci ukradenih otrok. Ivica Žnidaršič se pojavi že na strani osem.

Pred Glasom drugega je najprej treba prebrati Česar mi starši niso povedali. Najbrž bi šlo tudi brez tega, a ne bi bilo isto. Alenka Auersperger mi je že takrat prirasla k srcu zaradi literarnega, skorajda lahkotnega in mestoma sarkastičnega obdelovanja tematike, ki je v svojem jedru globoko tragična. Auersperger se vprašanj nemške manjšine v Sloveniji, nemške narodne skupnosti, avstrijskih staroselcev, Volksdeutscherjev in vseh možnih izpeljank prej navedenih besednih zvez ter obžalovanja vredne usode Kočevarjev loti z redko gorečnostjo in doslednostjo, ki jo dandanašnji najdemo samo še pri Matevžu Krivicu.

Priznam, nemška manjšina se mi na prvo žogo zdi obrobna težava, me pa zanimajo nekatera druga vprašanja, denimo narodnostna sestava Slovenije skozi stoletja, narod do leta 1848 in po njem, ezuli, optanti in fojbe, srhljive pa se mi zdijo mitologije, ki jih sebično podžiga dnevna politika. Glas drugega je prišel kot naročen.

Auersperger velja prisluhniti, kako z lasersko natančnostjo secira dejstva, izjave, sosledja, podatke in vsa možna ozadja. Kakšno iztočnico tudi vljudno spregleda, denimo veličastno osebnost Karin Kneissl, kar avtorici štejem v dobro.

Čakam naslednjo knjigo. Nič drugega ne morem reči.

Josip Jurčič: Jurij Kozjak

Povest ni roman in Jurij Kozjak ni Deseti brat. Če bi si to priznal pred ponovnim branjem po mnogih desetletjih, bi mi bilo lažje, tako pa sem stokal nad narodnobudniškim tonom, preprosto zgodbo, poenostavljenimi junaki in enim samim sporočilom. Naročil sem ričet, pričakoval sem Wagyu A5 tataki z dimljenim gelom ponzu. Takšni razkoraki sicer niso posebej dobri, a jih je z malce trmoglavljenja moč preživeti.

Zanimivo bi bilo spet prebrati Murnikovega Lepega janičarja ali pa za trenutek pomisliti, kakšen bi bil Jurij Kozjak, če nikoli ne bi bilo leta 1848. Res, kakšen bi bil? In kakšen bi bil ta svet?

Ia Genberg: Podrobnosti

 

Podrobnosti so potegavščina, majhen vrtinec sredi reke, na videz povsem neškodljiv v svojem opisovanju življenja z Johanno, Niki, Alejandrom in Birgitte. Vrtinec, ki ga z zanimanjem pogledaš in se ob njem sprašuješ, ali podrobnosti o teh mimobežnih osebah in času pred prelomom tisočletja sploh kaj povedo o avtorici, naslednji trenutek pa te drži za goltanec in te s sabo potegne na dno, da ne moreš dihati in pomisliš samo še, da bi se morda v obupu razjokal, ker ti nič bolj pametnega na pade na pamet. Tristo kosmatih! Popolno!

Ray Bradbury: Fahrenheit 451

 

Če mislite, da je Fahrenheit 451 v bistvu razočaranje, potem preberite tale zapis. 

Charles Dickens: Pickwickovci

Bil sem v precepu. Nekdo je pred leti navrgel, da so Pickwickovci njegova najljubša knjiga, h kateri se vedno znova vrača. To me je počasi glodalo. Imam častni doktorat iz izogibanja Dickensu in zaradi popolne predanosti temu vzvišenemu poslanstvu nisem vedel niti, da Pickwickovci obstajajo. 

Uvodne strani niso obetale bogve kaj, prej zmedo in pleteničenje kot kaj posebej sproščujočega. Bral sem tri, štiri strani na dan, povsem brez žara. V medicini obstaja izraz drugo mnenje. Poiskal sem ga pri prijatelju, ki se je pridušal, da vse skupaj vleče na Don Kihota in da se nima smisla mučiti. Drugo mnenje ima višji namen: da ga z največjim strinjanjem poslušamo in potem zanemarimo. Še dobro, da sem ga, še dobro.

Kot lepo piše na zavihku izdaje iz leta 1962, je Pickwickovce "na novo prevedla pisateljica Mira Miheličeva", in branje v slovenščini je prav posebna ugodnost. "Lavdon", denimo, "lavdon"! Fikslavdon, če to ni lepo.

Prvi Dickensov roman, ki je prvotno izhajal kot podlistek, je moč brati tudi kot dokumentarno čtivo o življenju v viktorijanski Angliji, pri čemer mi ni bilo jasno, ali se avtor z omembo kakšne blagovne znamke norčuje ali morda celo vplivniško monetizira.

Pickwickovci so, kot se izkaže po sto straneh, odlična zabava. Veseljaška druščina, ki se potika naokoli, se vseskozi zapleta v najbolj neverjetne prigode, med katere Dickens kot Šeherezada doda še nepovezane zgodbice. Celotna nit pripovedi je odlično povezana in prepletena, ob hahljanju in nepozabnih šalah pa se že rišejo težje téme, po katerih poznamo Dickensa tudi tisti, ki od njega bežimo kot hudič pred križem.

Ob koncu še vprašanje: če bi se nekdo našel v nekaterih značajskih lastnostih gospoda Pickwicka, bi bilo to dobro ali slabo? Za pr'jatla sprašujem, kakopak. 

P. S. Kot se je kaj hitro izkazalo po objavi gornjih marnj, sem Dickensa vendarle že bral, in sicer Davida Copperfielda. Takšen cepec sem pač. 

László Krasznahorkai: Satanov tango

Krasznahorkai je že optično kar izziv. Poglavja so monolitni stolpci besedila, po katerih plezamo v enem zamahu, brez polic, na katerih bi se lahko za trenutek oddahnili. Ko so se mi od strahospoštovanja nehala šibiti kolena, sem to počasi začel ceniti. Ozračje romana je sicer turobno, vendar ne manjka obešenjaških šal in pijanske razposajenosti, ki razelektrijo ozračje. 

Zgodba leti na krilih skrivnosti, manipulacij in domišljije, ki ji Krasznahorkai pusti prosto pot - in to ravno toliko, da sicer zazijamo od čudenja, a zadevo kljub temu kupimo. 

Krasznahorkai navdušuje z marsičim, denimo s Schmidtovko, ki zdaj vznikne kot nedosegljiva fatalka, a se hip zatem pod jarko svetlobo razblini v zamaščeno, izgubljeno revico. Ali pa z do konca zanemarjenim doktorjem, pogreznjenim v svoj naslonjač, kar ni ovira, da nam ne bi prirasel k srcu.

Ni mi žal.