Henryk Sienkiewicz: Quo vadis

 

Ne spomnim se sicer dobro, zakaj, a v otroštvu nisem prav posebej maral Sienkiewiczeve V puščavi in goščavi. Desetletja kasneje se bežno spomnim hladne zgodbe in nekega okrutnega prizora v Kartumu. Tudi Quo vadis je ni odnesel bolje.

Sienkiewicz začne z eksplozijo podučevanj, opleta z egiptovskim bisom, tepidariji, nomenklatorji, drskači, hipokavsti, epilatorji in podobnim, kar je tečno. Nomenklatorja ne prepoznam, pa če mi ga namažete na kruh, zato mi je to še kar pilo živce. Šopirjenje je nadležno, a mimogrede pokaže, da se je Sienkiewicz v tematiko izjemno poglobil in da mu najbrž gre zaupati. Leta 1864 je bil internet še v povojih in modemi za dostop najbrž niso dosegali niti 9.800 kbps, zato človeka kar spreleti ob misli, kako so bili včasih ljudje izobraženi.

Zgodba ima prave nastavke in kaj kmalu steče, tako da sem knjigo odložil šele na polovici, ko nisem več prenesel polžjega tempa ter popolnega stereotipiziranja zgodnjih kristjanov in vseh tistih, ki so imeli to smolo, da še niso spregledali.

Skratka, bolj ne kot ja. 

Louise Kennedy: Prestopki

 

Tako.

Prvenec pri šestinpetdesetih.

Nobenega dehtečega cvetja, ki bi preplavilo zrak s svojo omamno sladkostjo, nobenega vonja vrtnic, lilij in jasmina, ki bi se prepletali v čarobnem plesu dišav, samo izčiščena zgodba z brutalno kuliso severnoirskih Težav. Na to sem že malo pozabil.

Kennedy pove zgodbo, kot je treba, ter se na mah uvrsti ob bok Sally Rooney in Anne Enright. To je to. Nimam kaj dodati.

Ryszard Kapuściński: Imperij

 

Afero s Claasom Relotiusom in tednikom Der Spiegel sem leta 2018 spremljal iz prve vrste. Članek o trumpističnih vaških stražah v Arizoni je bil slikovit, vendar mi ni zbujal sumov. 19. decembra je počilo. Der Spiegel je objavil, da je z vsemi nagradami okinčani Relotius velikopotezno ponarejal pogovore, si izmišljeval osebe in dogodke ter ga mimogrede obtožil, da "ni ne poročevalec ne novinar". Obremenjenemu s to mislijo, se mi je bilo težko soočiti s Kapuścińskim, a ko sem pogoltnil izraz "literarno novinarstvo", se mi je odvalil kamen s srca.

Imperij je noro dober. Tridelna zgradba prinaša opise prvih srečanj z imperijem med letoma 1937 in 1967, potovanja med 1969 in 1991 in pogled v prihodnost leta 1992. Kapuściński je skromen, a pronicljiv, drobcene dogodke zna opisati z osebno noto in veličastnim humanizmom. Jasno je, da dolg dvogovor ne more biti nič drugega kot interpretacija nečesa, kar se je dejansko zgodilo, morda pa tudi ne. Pomemben je tok pripovedi in verodostojnost konteksta. Kapuściński je preprosto božanski - tudi v razmišljanju o prihodnosti ruskega sveta ostane prizemljen, a vizionarski. Kaj bi danes rekel o Putinu? Mislim si, da nekaj podobnega kot Adam Michnik v pogovoru z Ireno Grudzińsko-Gross (Delo, 6. 1. 2024).

Kapuściński je en sam. Ampak tukaj sta tudi Ervin Hladnik Milharčič in Branko Soban, ki nista od muh. Obstaja pa tudi gručica neverodostojnih, navijaških lolekov.

Še opozorilo: Branje Kapuścińskega povzroča resno odvisnost in zapleten odtegnitveni sindrom. Kot metadon sem uporabil podkast s prevajalcem Nikom Ježem. Potem sem trpel še zaradi odtegnitve slednjega. 

Claire Fuller: Unsettled Ground

 

Včasih je dovolj, da roman samo pove dobro zgodbo - in res, Claire Fuller zgodbo zna povedati! V hipu me je posrkalo v obup in revščino Jeanie in Juliusa, enainpetdesetletnih dvojčkov, ki jima nenadoma umre mati Dot. Zanimivo, in tu gre zagotovo za naključje, že od prvih strani sem razmišljal o namigih na Donovanovega Juliusa Winsoma, kar je lahko samo pohvala. Tempo zgodbe nikoli ne pojenja, ampak tečen kot sem, ne morem mimo trivialnosti zaključka. Lahko pa si seveda vse skupaj tudi umišljam. Ne bi me začudilo.

Dejstvo ostaja: Unsettled Ground sem prebral skoraj na dah. To se ne zgodi vsak dan in tudi ne vsako leto.

Costa 2021.

Ana Marwan: Lipitsch

Ana Marwan, drugič.

Na naslov izvirnika Der Kreis des Weberknechts spomnita tako naslovnica kot ena sama špura, po kateri šiba naš dragi Lipitsch. Šiba, in to spektakularno. Marwan obvlada otvoritve, kar sem občudoval že pri Zabubljeni, ampak tokrat to traja in traja. A niso samo otvoritve, ki jemljejo dih, osupnil sem tudi nad neizmerno ironijo, s katero se avtorica loteva svojega junaka, in nad energijo, ki roman vleče naprej.

Nočem delati primerjav, ampak če bi Lipitscha postavil ob bok nekemu drugemu romanu, ki ga pogosto opevam, je Marwan še za seženj ali dva v prednosti. Resnično izjemen izdelek, ki ga ne pokvari niti razmeroma dolg in bistveno preveč ambiciozen zaključek. Ambiciozni zaključki so mi všeč, a res bi bilo bolje, če bi se Marwan izognila Nietzscheju in podobnim čerem, ki kar precej iztirijo pripoved. Kakšno zapleteno zadevo je včasih moč bralcu pokrmiti tudi na rahlo zahrbten način. Proti temu ne bi protestiral.

Ampak, da ne bo dvoma, skupna ocena: odlično! 

Dušan Čater: Dežela ZOO

 

Ker sem bivši smrkavec, ki je vsak večer hodil po mleko čez Batlnov most, sem se romana, ki se dogaja na Ljubnem, seveda iskreno razveselil. Dobil sem roman, ki se dogaja "v" Ljubnem ob Savinji, kar sicer lahko oprostim, ne morem pa pozabiti. Čaterju ni moč očitati, da se v splavarstvo ni poglobil, še bolj očitno pa je, da mu je bližje Celje z vsemi odtenki, začenši s Kondijem. 

Na prvi pogled z romanom ni nič narobe, zgodba je trdna, a povsem predvidljiva že od prvih strani. Liki se niti ne malo ne zganejo s svojih prvotno dodeljenih pozicij, poskusi s plezanjem po drevesih pa so povsem brez učinka. Čater ubere zanimiv kmetsko-robavsast ton, ki bi morda še celo šel skozi, če ga ne bi podmazal z nepotrebnimi ponavljanji in morda tudi z željo, biti všečen.

Ne vem, no, tole mi ni bilo všeč.

Lahko pa Čater pobere tudi kresnika, kdo bi vedel. 

Han Kang: Vegetarijanka

 

V spomin se mi je vtisnila novička z zadnje strani Dela. Han Seung Von, oče letošnje nobelovke Han Kang, je želel nagrajenki prirediti tiskovno konferenco in praznovanje. Hčerka je najprej obljubila, da se bo potrudila, potem pa si je premislila.

»Prosim te, nikar ne proslavljaj, vse dokler smo priče tako tragičnega dogajanja,« mu je dejala. »Švedska akademija mi te nagrade ni podelila zato, da bi se veselili, temveč zato, da bi se v prihodnje vsega še bolj jasno zavedali.«

»Ko sem slišal te njene besede, sem bil globoko pretresen,« je dejal njen oče. Ko je prejšnji četrtek okoli osme ure zvečer zazvonil njen telefon in ji je član Nobelovega komiteja sporočil, da je dobitnica nagrade, je Han Kang večerjala s svojim sinom. Malce pozneje je telefon znova zazvonil. Švedi so hoteli vedeti, kako se počuti. »Zelo sem presenečena in počaščena,« je dejala s prijaznim glasom. »Hvala za podporo … danes zvečer bom pila čaj in proslavljala v tišini.«

Težko bi kaj dodal. Raje sem se lotil branja.

Skozi prve strani me je spremljal čudovit déjà vu. Zakaj za vraga? Skorajda edina prednost bloga je, da zlahka preverim, kaj sem prebral. Brez sledu o Han Kang. Google levo, google desno - nič. Kindle? Prebrana The Vegetarian. Sodeč po računu, sem knjigo kupil julija 2016, takoj po izidu, in pozabil zapisati vsaj kakšno drobceno jamranje.

Bral sem torej drugič.

Saj ne rečem, tridelna zgradba zgodbe je narejena pošteno, zamenjava zornih kotov je prepričljiva, počasno drsenje v blaznost je dodelano, kaj več pa že težko napraskam skupaj. Vem, da je roman uspešnica, tako kot sem mi tudi rahlo svita, zakaj zna biti komu všeč - meni pač ne. Na Vegetarijanko ne morem gledati drugače kot na zanimiv poskus obračuna z notranjimi demoni. Uspešen poskus? Mhhhehnnen ...

Kratka obrazložitev Nobelove nagrade pravi: "V svojem opusu se sooča z zgodovinskimi travmami in nevidnimi pravili ter v vsakem svojem delu razkriva krhkost človeškega življenja. Ima edinstveno zavedanje o povezavah med telesom in dušo, živimi in mrtvimi, v svojem poetičnem in eksperimentalnem slogu pa je postala inovatorka sodobne proze." 

Morda Han Kang nagrada pritiče bolj zaradi Human Acts kot zaradi Vegetarijanke.