četrtek, 13. junij 2024

Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie

 

Ob Zlatih letih gospodične Jean Brodie se ni moč zlahka vkopati na eno ali drugo stran. Najbolj očitna past, v katero bi se lahko zvrnil, je v težavnem odnosu nadomestne učiteljice z desetletnicami in njenem občudovanju fašizma. Slednje dojemam kot poceni, a učinkovito metanje peska v bralčeve oči, in sem potihem zadovoljen.

Druga past so časovni preskoki in neprizanesljivo razlaganje, kaj bo z deklicami kasneje v življenju. Spark je tu tvegala, da kakšnega bralca tudi izgubi, a je nalogo opravila z odliko.

Še bolje ji je uspelo s kompleksnostjo lika Jean Brodie in zastranitvami, ki razburkajo tako domišljijo učenk kot tudi nas sto let kasneje. Na trenutke sem bil sicer zbegan, ker mi ni bilo jasno, kaj Spark pravzaprav hoče doseči, a ko se nekaj tednov po branju prah poleže in se delčki sestavijo, tako kot se morajo, pridem do zanimivega zaključka, da bi bilo morda vredno roman prebrati še enkrat. Presenetljivo spoznanje, moram reči.

petek, 7. junij 2024

Serhij Žadan: Vorošilovgrad

 

Serhija Žadana mi je priporočil nekdo iz Harkiva. (Seveda, razlika med "i" in "o" je v nekem smislu že politična opredelitev. Takšni časi so zdaj.)

Žadan je od Majdana do danes na pravi strani. To moram izreči, ker me peče slaba vest zaradi kančka nelagodja ob Vorošilovgradu.

Kritiki se ponavadi gredo primerjave z Welshevim Trainspottingom in imajo prav. Welshev način pripovedi se presenetljivo dobro zlije s postsovjetsko Ukrajino in njenim težavnim delom, Vorošilovgradom, ki je pravzaprav Lugansk. Proza je primerna in morda bi se lahko celo zaletel z izjavo, da je Žadan boljši od Welsha, kar pa ne pomeni veliko. Trainspotting na moji izbirčni dušici ni pustil nobenih sledov.

Zanimivo pot pripovedovalca Hermana, kopice obskurnih likov in peripetij okoli nesrečne bencinske črpalke hitro zastre ogromna težava: linearnost. Nizanje dogodkov kot žebranje rožnega venca je sicer dobro izvedeno, manjka pa ustrezno osrednje gonilo. V tem smislu je Žadan res podoben Welshu, oba pa Cervantesu. Lahko vam je to všeč, lahko pa vam tudi ni.

Vorošilovgrad vsekakor ni moj zadnji Žadan.  

sreda, 1. maj 2024

Paul Lynch: Prophet Song

 


Skoraj eno leto sem iskal svojega dobrega starega kindla, četudi ne prav preveč zagnano. Natančno sem se spomnil, kje je bil pred selitvijo, kar je bil dokaj nekoristen spomin, in dokaj dobro, kje bi moral biti po novem. Ni ga bilo. Brez prave volje sem vsake nekaj mesecev brkljal malo tu, malo malo tam. Po enem letu je hudič vzniknil točno tam, kjer bi moral biti že od vsega začetka. Razveselil sem se in se lotil bookerja 2023. Veselje je bilo kratke sape. Tako je to v življenju.

Lynch se je lotil distopične podobe Irske, ki zapade v totalitarizem in državljansko vojno, v središče pa je postavil Eilish, ki v vrtincu norosti poskuša rešiti svojo družino. Lynch poskuša povedati, kaj se zgodi, ko se prvi svet znajde v novicah, rezerviranih za tretji svet:

They are calling it an insurgency on the international news, Molly says, but if you want to give war its proper name, call it entertainment, we are now TV for the rest of the world.

Sama proza je pravzaprav zanimiva in le občasno me je spreletelo, da je tam, kjer gre za notranje monologe, izumetničena in pretirana. To še oprostim, ne morem pa spregledati, da se Lynch namesto s prefinjenosto neizrečenega v Atwoodini Deklini zgodbi ali iskrenim obupom McCarthyjeve Ceste poskuša izvleči z golo brutalnostjo.

Prophet Song je booker enodnevnica.

nedelja, 7. april 2024

Monique Truong: Knjiga soli

 

Gertrude Stein, Alice Toklas, njun vietnamski kuhar Binh in obilo poetične proze. Žal ne recept za uspeh, pač pa za enega tistih romanov, kjer med ponavljanjem enih in istih manter nisem mogel drugače, kot da bodisi z mislimi odtavam nekam daleč stran bodisi znorim od - sicer mojstrsko zapisanega - dolgčasa. 

ponedeljek, 1. april 2024

Herman Hesse: Demian

 

Nihče mi ni zvijal roke, da naj berem Hesseja. Zakaj ga ne bi?

V mojih skrajno neverodostojnih spominskih celicah obstaja uradna zabeležka, da je Iztok Mlakar v zajedljivi pesmi Full Cool prepeval tudi o tem, da "smo mi Hesseja že zdavnej prebral". Očitno se motim in očitno se ne nanaša name. Spomnim se romantičnega Petra Camenzinda, verjetno tudi Siddharte, v Stepnega volka sem se najbrž neuspešno zaletaval. Igre steklenih biserov se nisem niti pritaknil, pa bi se je moral že zdavnaj.

Demian, ki ga je Hesse spisal v borih treh tednih, ni prav zelo vznemirljivo čtivo. Lahko da je ob izidu leta 1919 s svojim jungovstvom in Abraksasom vznemiril kakšno rahločutno dušico, zagotovo pa potomci bumerjev in kasnejše generacije teh zadev ne dojemajo kot kataklizmo. Zanimiv zna biti protagonistov odnos do Demiana in njegovo iskanje identitete, in to je pravzaprav to, zaradi česar je Hesse literarno še vedno pomemben in sodoben, kar pa morda vseeno ni dovolj za priporočilo.

sreda, 27. december 2023

Mark Mazower: Hitlerjev imperij

 


Ne morem dovolj poudariti, kako obsežno je tole Mazowerjevo delo. 851 strani morda ne zveni prav posebej veliko, ko pa upoštevaš globino in širino téme, hitro postane jasno, da ne gre za knjigo za postrani. Kot vselej se mi je to posvetilo dokaj pozno, v zadnji petini branja.

Mazower se osredotoči na Hitlerjeve imperialistične težnje, ki še zdaleč niso bile tako boleče natančno določene in sistematične, kot pravijo legende. Nacistično vodstvo se skozi odstiranje dogodkov in vzrokov prikaže kot trop nesposobnih, nepremišljenih in stremuških tepcev, ki niso zamudili nobene priložnosti za obračunavanje med seboj, pri tem pa so se le redko zavedeli, kaj vse so storili narobe. Zaslepljeni, slabo izobraženi totaltaristi, ki se prigrebejo do oblasti, so žal smrtonosni. Evropa in svet sta to drago plačala, a nekateri več, drugi manj, kot lepo pokaže Mazower.

Marsičesa se nisem zavedal dobro, recimo razlike med nemško "obravnavo" Češke in Poljske, pa denimo izvora vlasovcev, ki so bili v mojem spominu samo beseda, in vzrokov za nacionalistična gibanja v Ukrajini. 

Hitlerjev imperij zna priti prav, ko zaslišite politikantska poenostavljanja o paktu Ribbentrop-Molotov ali kakšno običajno pametovanje o drugi svetovni vojni. Mazower ponudi ustrezno razlago ali pa zgolj dober kilogram čtiva, s katerim lahko sogovornika učinkovito treščite po betici. Ob kompleksnosti téme resnično ne vem, kaj je bolj smiselno.

ponedeljek, 18. december 2023

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

 


Najprej je bila vročična zaljubljenost. Vsaka beseda v tem romanu je bila na pravem mestu in zaradi šišenske kulise sem medlel od vzhičenosti. Božansko.

Zaljubljenost je počasi izzvenela, a ne vem, kdaj točno sem se tega resnično zavedel. Nemara ob metodični razlagi, kaj je to četvorka. Če ne pri četvorki, pa zagotovo pri drezini. Ali pa pri Hinku Smrekarju, ki se pojavi in izgine na morišču. Hušk: pride in ga ni več. Morda pri nenehnih ponavljanjih, ki so bila nemara mišljena kot mantre ("Na jami 8", "Še premalo jih pobijemo" in tudi naslovna "Ne bom se več drsal na bajerju"). Roatta, Robotti, Roatta, Robotti. Janez Vajkard Valvasor gor, Janez Vajkard Valvasor dol. 

Sledil je manjši plaz razočaranj. Ivan Knez je povsem bledičen in neizrazit. Kralj zamudi prenekatero priložnost, da bi v zgodbo vpeljal kakšno čustvo, ki bi bilo za pol stopničke bolj kompleksno od ošlatavanja v kleti ali prisiljenega ljubosumja do tenenteja. 

Užitek v branju je dostikrat tudi v odkrivanju novih in presenetljivih romanesknih plasti. Tukaj žal ne, ker jih ni. So sicer poskusi, drzni preskoki iz odličnih opisov časa in okolja v nevarne vode zupanovskega Menueta, kar se v nobenem scenariju ne more končati dobro. 

Težko si razložim, kaj natančno je ubilo ta roman, a sumim, da najbrž ambicija. Zelo mi je žal.

Zadnjič sem sedel na kavi s prijateljem. V petih, desetih stavkih mi je povedal družinsko zgodbo o herojinji Antoniji Kucler. Zadelo me je bolj kot tale kresnik. V tem je ta težava.