ponedeljek, 18. april 2022

Jaume Cabré: Sodnik

 

Po razočaranju nad Agnijem in senci nelagodja ob Ivani pred morjem me je sreča pričakala zavita v Beletrinin generični ovitek, ki ne zbuja nobenega upanja. Ampak Jaume Cabré je norec, ki preseneča.

Norcu ni nič svetega. Nisem pristaš telesnega nasilja, a človek, ki bi izjavil, da je Sodnik kriminalka, si zasluži, da mu okoli ušes primažete zvenečo klofuto. Trupelca v Sodniku so zgolj vzvod, ki nas učinkovito potisne v igro moči, krivde, sle in nesposobnosti, lepo umeščene v Katalonijo leta 1799. Jaume Cabré je norec, ki z vsakim čvrstim stavkom, občasno poetiko in norčevskimi medklici bralcu prikliče pred oči Barcelono s konca osemnajstega stoletja. Cabréjevo Barcelono lahko zavohaš, otipaš in objameš, za kar mu - norcu - ni treba nizati verige dokumentarnih drobcev kot Veronika Simoniti. Jaume Cabré je prepričljiv norec.

Poleg pretanjene zabave, ki jo prinaša roman, sem lahko užival tudi v čisto osebnem dojemanju Rafela Massa, ki se mi zdi podoben nekemu znancu, Kataloncu podobnih telesnih mer, starosti in družbene moči. To je bilo smešno za popenit, ampak to vam seveda čisto nič ne pomaga.

Cabré ne razočara prav v nobenem delu; v zgodbo smelo dodaja elemente, ki so noro izven žanra kriminalk, po drugi strani pa je Sodnik morda najveličastnejši antipod Zločina in kazni. (Ja, zavedam se, kaj sem izjavil.) 

Izjemen, izjemen, izjemen roman.

Kot rečeno: Jaume Cabré je norec.

sobota, 2. april 2022

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

 

Kresnik 2020.

Tri lastnosti so, ki odlikujejo roman Ivana pred morjem. Sedanjik, pogumen in odločen. Več kot očitno neznanski trud, ki ga je Veronika Simoniti posvetila podpornim, dokumentarnim drobcem. Svež in premišljen jezik:

Pina Giuseppina moja, zakliče moški. V trenutku, dolgem, kot bi pretekla štiri vojna leta, je slišati samo leno regljanje. V Pini se razpoči silno razočaranje in ji požene kislino po žilah. Razcapanec oddrajsa proti njej in se, ne da bi se menil za odskakujoče živali, skloni, jo dvigne v naročje in objame v svoj vonj po vlagi in daljnih krajih. Potem jo molče odnese naravnost noter, v Ljubino hišo.

Ivana vstane s stola, spusti krpo iz rok in se sesede nazaj.

Roman stoji in pika.

A nekaj me, tečnobo zagovedno, gloda že ves čas: Zakaj se mi je branje nadležno vleklo? Kakšen smisel ima vzporedna zgodba v sedanjosti, če se v njej - razen brkljanja po spominih - nič, ampak prav nič ne zgodi? Je Simoniti v želji po verni umestitvi zgodbe v ustrezen čas šla z dokumentarnostjo čez rob in ponesreči povozila intimo pripovedi?

Čakam naslednji roman, ki bo marsikaj odgovoril.  

petek, 25. marec 2022

Borut Kraševec: Agni

 

Kresnik 2021.

Ob naslovu sem kar malce vztrepetal. Agni? Agnus Dei? Spet en izmed ambicioznih, če že ne pretencioznih slovenskih romanov?

Brez skrbi, v glavnem ne. Presenetljivo - to je slaba novica. 

Zgradba romana je železobetonska, protipotresna in premišljena do zadnje pičice. Kunčica Agni ima v romanu nekaj človeških vzporednic, Kraševec pa nosilno idejo zbanalizira na samice, ki se gonijo, in samce, ki so intelektualno nesposobni onkraj vseh meja. Razumem, da je ta redukcija za žirijo kresnika bila prejkone odločilna, meni pa se zdi podcenjujoča do bralca, še posebej v poglavjih, ki z nepotrebno grobostjo odpirajo vprašanja incesta in kanibalizma. Kraševec bi s svojim znanjem lahko to pomanjkljivost z levo roko odel v literarno bogatejšo pripoved, a se je žal zadovoljil z izrazito omejenimi registri. Ne vem ... roman sam po sebi stoji, zunaj posiljenih analogij pa ga v hipu zmanjka. Škoda.

torek, 22. marec 2022

Peter Krečič: Plečnik

 

Vsakdo nekje globoko v sebi goji spomin na svojega prvega plečnika. Moj je celjski in je učinkovito pomešan z drugimi mestnimi čudesi, pred katerimi smo hribovci spoštljivo obnemeli: semafor, miličnik v belem, vlak, Ljudska posojilnica. Ljubljančanom je bil Plečnik položen v zibko. Plečnik tu pač je, kot zrak in voda. Zadnjič sem štel stebričke na Tromostovju, ker se v njihovem številu bojda skriva potegavščina.  Pred dnevi sem se spomnil, da je Peglezen najbrž Plečnikov, in sem si ga zmogel celo ogledati na internetu. Da bi ga šel obiskat v živo, je preveč zapleteno - zagotovo je od tržnice oddaljen petdeset metrov, kar je nečloveška razdalja za sobotno dopoldne. 

A kdo je bil Plečnik? Je bil res mojster svetovnega kova? Če vzdihujem ob mojstrovini Zahe Hadid v Azerbajdžanu, bi moral z enakim navdušenjem gledati na Žale?

Peter Krečič poda marsikateri odgovor. Užival sem. 

Biografija osvetli neverjetno opotekajoče se prve arhitekturne korake mladega Jožeta in ponudi bogato dokumentarno ozadje. Kakšen navedek pove več kot stotine drobno popisanih strani, recimo njegov nagovor študentom:

Prva dolžnost človeka je, da ostane pošten! To velja tako za vsakdanje življenje kot za delo v našem poklicu. Da boste bolje razumeli: če vam bo kdo dal delati svinjak - pa mu ga boste napravili in storili boste nekaj iz tega. Če pa vam bo hotel kdo dati delati javno hišo, ga boste zavrnili. In ko vam bo hotel kdo dati sobo za hišnico v klet, ga boste napotili k drugemu, ki to lahko stori. Tako ljudi vzgojiti, je pravi namen šole in naše tehnike.

Če iščete suspenz, se splača potrpeti. Ena beseda: Emilija.

Krečič kar pogosto zapade v podrobne in dolgovezne opise, kot je denimo tale:

Vse mostne ploščadi in stopnišča so dobile balustrade z masivnimi stebrički, nad njimi preklade, ritmizirane z glavami na stikih preklad in z visokimi svetilkami na enormno povečanih zgodnjerenesančnih balustrih, ki na ključnih mestih na ograjah ustvarjajo vtis plamenov. 

Besede večinoma poznam, splošen smisel tudi, na koncu pa razumem samo: ხიდის ყველა სართული და კიბეები აღჭურვილია ბალუსტრადებით მასიური სვეტებით, მათ ზევით არის ბალუსტრადები, რომლებიც ჰარმონიაშია თაიგულების სახსრების მოსასხამებთან და მაღალი ნათურები მასიურად გაბერილ რენესანსის სვეტებზე, რომლებიც ბალუსტრადის მთავარ ადგილებში ქმნიან. შთაბეჭდილება. ალი.

Zame gruzijščina (a niso te črke čudovite?!?), za nekoga drugega najbrž ustrezna podpora razumevanju Plečnikovega dela.

Odlično branje.

četrtek, 17. marec 2022

Sten Nadolny: Bog predrznosti

 

Bog predrznosti je presenetljivo sveža zezancija, v kateri se Hermes s celo rajdo starih grških bogov zaplete v rabote sodobnega človeka. Brez heca, Nadolny na trenutke igra v prvi ligi, kjer je dvojec Pratchett-Gaiman z Dobrimi znamenji, in edino, kar lahko pokoplje bralca, je slabo poznavanje grške mitologije. Takšnim sirotam se bo zgodba zdela rahlo zmedena in morebiti celo brezciljna, zato bodo knjigo odložili, ob kasnejšem listanju po njej pa jim bo žal. Smilim se samemu sebi.

ponedeljek, 14. marec 2022

Pawel Huelle: Castorp

 

Hans Castorp in njegovi prvi dnevi na študiju v Gdansku so v Huellejevem romanu čisto spodobno predstavljeni, potem pa se zgodba v drznih žabjih poskokih oddalji v psihoanalitične, detektivske in še prenekatere druge absurde. Bistveno preveč za moje uboge živčke. Odsvetujem.

nedelja, 13. februar 2022

Italo Svevo: Senilnost

 
Veste, kakšen je dober knjižni bloger? Verodostojen in zaupanja vreden.

Bi zaupali človeku, ki se mu je pred nekaj dnevi posvetilo, da Italo Calvino in Italo Svevo nista ena in ista oseba? Kaj bi si mislili o njem, če bi vedeli, da je med branjem Senilnosti ves čas razmišljal o podobnosti z Dostojevskim, ker imata knjigi podobno velikost črk in razmik?

Takemu človeku preostane samo še norčevanje iz samega sebe. Pri tem imam srečo, materiala je namreč na pretek.

Italo Svevo, torej nekdo, ki ni napisal romana Če neke zimske noči popotnik, je bil modernist, dober prijatelj Jamesa Joyca, a se ga v literarnem smislu to prijateljstvo ni kaj prida prijelo. Senilnost krmari med Emiliem Brentanijem, lahkoživko Angiolino in Brentanijevo sestro Amalio, revico, ki jo življenje požene v blaznost. Razumem, da je Svevo v Senilnosti s prenekaterim avtobiografskim drobcem razgalil svoje demone in sladokuscem omogočil vpogled globoko v svojo dušo, meni, manj veščemu bralcu pa je roman z izpraznjenostjo in osupljivo, duhamorno premočrtnostjo zamoril nekaj večerov. Malce sem bil Razkolnikov.