Vladimir Sorokin: Opričnikov dan

 

Bežno poznam nekoga, ki je Opričnikov dan prebral do polovice, ne da bi vedel, da si Sorokin opričnikov ni izmislil na suho v navalu domišljije, ampak jih je izumil ruski car Ivan IV. Grozni. Pravi mucki so bili, opričniki, ena taka politična policija brez omejitev, namenjena terorju in zatiranju aristokracije, ki bi se znala upreti vladarju. Nevednežu ne bi rad očital nevednosti, ampak predvsem to, da se svoje nevednosti niti ne zaveda. S takšnimi ljudmi ni dobro imeti opravka.

Opričnikov dan, izdan leta 2006, je postavljen v daljno leto 2028, v katerem Rusiji, obdani z zidom, vlada neskončno moder in vsemogočen vladar, zanj pa vse sorte svinjarij izvajajo opričniki. Jasno je, da gre za povsem izmišljeno in nemogočo različico resničnosti, a je zadeva kljub vsemu zabavna. Sorokin je kar precej zajedljiv, vladarja obdarja s hvalisanjem, obregne se ob nesrečo, ki jo ima Rusija z vladarico, spotakne se ob sprijenega zeta, predvsem pa se z vsemi sredstvi roga alfa-samcem opričnikom, in to resno. Nekaterih podob iz savne si raje ne bi spet priklical v spomin, takšno kritiko zganja. 

Zgodba je tako šibka, da bi v resnici težko prisegel, da res obstaja, a sta sarkazem in literarno mojstrstvo, kot ga najdemo denimo pri Vodolazkinu, na takšni ravni, da sem skorajda krulil od zadovoljstva.

Sorokin je izrazil rahel dvom v upravičenost posebne vojaške operacije v Ukrajini, zato od leta 2022 za vsak slučaj živi v Berlinu. Najbrž domneva, da opričniška roka tja ne seže. Trenutek ... sedaj že mešam resničnost in roman ... kako že?!?!

Kakorkoli: veselim se Sorokinovega Ledu.

Chinua Achebe: Razpad

 

Zavihek na ovitku pravi: "Razpad je najuspešnejše nigerijsko literarno delo 20. stoletja." Zavihek ima prav, sem preveril. 

Saj ne da se hvalim, ampak za Achebeja še nisem slišal, znam pa brez googla zapisati Chimamanda Ngozi Adichie, ki se je v 21. stoletju upravičeno izstrelila med svetovne zvezde. S takimi rečmi se rad tolažim v svojem nevednem životarjenju.

Razpad se mi je takoj priljubil zaradi neposredne in zelo stvarne ironije. Okonokvo, glavni junak, je veličasten, četudi bralec nenehno sumi, da se Achebe morda ob njem na skrivaj muza. Scena je popolna, ob tem pa celo skoraj poučna in dokumentarna. Zgodba šine v ravni črti in ima vseskozi smisel. Že to bi bilo dovolj, da postavim Achebeja med svoja priporočila, a za popoln paket se potem pripelje še zadnji stavek, ob katerem lahko samo še obmolknem in se poklonim mojstru. 

Vesna Lemaić: Obraz

Vesna Lemaić me je kupila z neko izjavo o izčiščenosti ali odvzemanju, verjetno v pogovoru z Igorjem Bratožem. Na glavo sem se vrgel v roman, a je navdušenje hitro odjenjalo. Zdi se mi, da nisem prav zahteven: daj mi bodisi zanimive like bodisi dostojno zgodbo, lahko pa se rešiš tudi samo s slogom pisanja. Eno od treh - res hočem preveč?

Izčiščenost sem dobil v popolnosti, pripoved je okleščena na minimalno funkcionalnost, kar je bila verjetno ustrezna odločitev. Zmotijo kopice slengizmov, ki jih v dvogovorih sprejmem, ne pa nujno povsod naokoli. Ves čas sem trepetal, ali bom naletel na cringe ali na krindž, take reči. Razumem potrebo po občasni vulgarnosti med populacijo, ki se vlači po skvotu, a obstaja velika razlika med Bukowskim in nepotrebnimi izpadi. Zgodba je v okviru temačnih romanov najbrž primerna, a nezahtevna. Prebral sem do konca, kar je tudi že nekaj.

Če bi svet poslušal godrnjajoče starce, ne bi bil natisnjen noben nov roman. 

Rachel Cusk: Obris

 

Zapis Irene Štaudohar me je spomnil na nekaj, kar sem odlagal že več kot deset let: Rachel Cusk. 

Ker za razliko od Štaudohar mojih zapisov ne bere skoraj nihče, si lahko privoščim drzno poenostavitev. Knausgård je s skribomanskim projektom, ki smo ga vsi prebrali samo eno šestino, gorišče prestavil na obsedeno seciranje samega sebe, Cusk pa je šla še korak dlje in glavno junakinjo osvetljuje samo skozi pripovedi obrobnih likov. Odlična zamisel, a te pripovedi hitro postanejo prevladujoče, o osrednji osebnosti pa ne izvemo skoraj nič ali pa se moramo zadovoljiti samo z nekaj splošnimi moralnimi opažanji.

Izredno prijetno branje, bojim pa se, da je hitrost branja premosorazmerna s hitrostjo pozabe. Prvi del trilogije je zame tudi zadnji. Knausgård se škodoželjno nasmiha.

Boris Dežulović: Tko je taj čovjek?

 

Svoj čas sem med hrvaškimi novinarji oboževal Tanjo Torbarino v tedniku Danas. Ženska je o Branku Mikuliću, ki je bil vse, tudi predsednik zvezne vlade, mirno siknila: "Jesen je, lišće otpada, a i Mikulić mi izgleda pomalo žut."

Zapis ni o Tanji Torbarini, a sem tole enkrat moral dati iz sebe. Paše!

V Sloveniji smo se pred letom devetdeset pasli na Mladini, Tribuni, ČKZ, Novi reviji in Katedri, a smo vseeno z zavistjo poškilili proti Slobodni Dalmaciji in Feral Tribunu, kjer je neki norec z izrazitim humorjem kritiziral vojno politiko, korupcijo in nacionalizme. Norec je tako trmast, da se zavržnega sovraštva do temeljnih državniških vrednot ni otresel vse do današnjega dne: Boris Dežulović, kolumnist in Ervinov prijatelj. Obožujem oba.

Težavo imam z nekim drugim Borisom Dežulovićem, pisateljem. Iz spopada s Christkindom sem že nekajkrat pobegnil kot pretepeno, cvileče ščene z repom med nogami. Prijetno izkušnjo sem z veseljem ponovil tudi s Tko je taj čovjek?

Pisatelj Boris Dežulović v romanih iz sebe iztisne stokrat več, kot je v resnici potrebno. Nič ni prepuščeno naključjem: popiše vsako hišno številko, vsak kamen, ki vodi do nje, vse vonjave vetra, ki piha okoli njenih vogalov, vse ideje, ki so se rodile na tem naslovu, in vse poti, ki so iz njih sledile.

Dekadentna životinjska umjetnost?! Sutradan sam s Ottom i Annom prošetao Maxvorstadtom, preko palače Pringsheimovih do Stare pinakoteke, Otto je pričao kako je tu kao mladić kopirao stare njemačke majstore i plakao pred čuvenim kristolikim autoportretom Albrechta Dürera, a ja sam se zabavljao razmišljajući kako je na istom mjestu, pred platnima Lucasa Cranacha Starijeg - Spenglerovim faustovskim portretnim psihologom koji se na „rijetkim aktovima pokazivao savršeno nesposobnim izraz svog stvaralaštva staviti u neposredno prisutnu tjelesnost" u Münchenu prije desetak godina meditirao i jedan ovdje posve nepoznati Francuz, Marcel Duchamp se zvao, skicirajući svoju „dekadentnu životinjsku" Nevjestu skinutu do gola. Pa svoju meditaciju prije nekoliko godina, ovdje još uvijek nisu imali pojma o tome, završio popišavši se na cjelokupni tradicionalni heil'ge Kunst svojom Fontanom.

Duchampov pisoar stari bi Spengler dočekao kao savršeni primjer „filozofije probave", jednu od onih njegovih „bestidnih lakrdija s idiotskim, plakatnim efektom" - običnu svakodnevnu malu nuždu nakon koje Profesorova ideja umjetnosti kao sudbinske nužde više nikad neće biti ista dok bi ga Anna, sve križajući se i lamentirajući nad poludjelim svijetom, nazvala Schillerovim povraćanjem poroka" i krajnjim vremenom da „kreposti sjednu za stol". A Otto bi se rezignirano, kao onda kad smo zajedno gledali Kandinskog, upitao tko je ugasio svjetlo.

Preveč intenzivna izkušnja zame. Ve se, kdo je pri tem na škodi.

Jane Austen: Emma

 

Ko sem končno dojel veličastnost Prevzetnosti in pristranosti, mi napuh ni dal več miru. "Sedaj lahko prebereš vse, kar je napisala Austen," sem si mislil. Prisrčno, ampak napačno.

Emma Woodhouse je pametna, lepa in nadležna kot herpes, vse z namenom, ki mi je jasen, a ko sem se zataknil na 112. strani, se iz močvare nisem več izvlekel.

Oprosti, Jane Austen, ne zmorem.

Elias Canetti: Slepitev

 

V razdelku "O sebi" se kot pav šopirim z izjavo, da je življenje prekratko, da bi bral slabe knjige. Zaslužim si klofuto, da me povrne na tovarniške nastavitve, res si jo zaslužim.

Canetti ni nič kriv. Kriv sem sam. 

Začetek Slepitve je obetaven in odpuljeni, genialni sinolog Kien, ki živi za svojo ogromno knjižnico, mi je takoj zlezel pod kožo. V prvem poglavju se zdi, da se je zgodilo že vse, kar se je lahko zgodilo, a je to samo piš vetrca, ki veje skozi rahlo priprta vrata v pekel. Kien se lahkomiselno poroči s svojo gospodinjo, pogoltno, zlobno veščo, in ples blaznosti se začne.

Najprej sem bral navdušeno, potem je zadeva postala neugodna, malo zatem me je nehalo zanimati, in sem žvečil stran na dan, morda dve, in tako tedne in tedne, malo skočil k Jane Austen, pa k Dežuloviću, prišel nazaj, spet glodal roman v upanju, da bo šlo na bolje, in spet in spet.

Izguba časa. Res je škoda vztrajati, če ne zmoreš. Nismo vsi za vse, nekateri pa smo še posebej nenadarjeni za zahtevnejša besedila.