sobota, 19. oktober 2013

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela


Za Vojnovićem se vselej dviguje prah. Dober konj, pač. S Čefurji je bilo kot z nogometom: vsi so o romanu vedeli vse, stilistične razprave so spadale med obvezne like ob radlerjih, povprečen mimoidoči pa je že iz naslova zlahka izluščil za manjšo disertacijo socioloških dejstev.

Jugoslavija, moja dežela je drugačna, a se okoli nje vseeno po nepotrebnem bíjejo bitke za politične točke. Malce je za to spet kriv naslov, ki je - če dobro razmislim - v resnici infantilen in na prvo žogo. Politična tretja liga je kajpak takoj skočila pokonci in se spraševala, "ali izbrana knjiga spodbuja domovinsko zavest, zavest o državni pripadnosti in narodni identiteti ter vedenje o zgodovini Slovenije in njeni kulturi". Popolno nerazumevanje romana pripisujem nerodnemu dejstvu, da je knjiga natisnjena pretežno z malimi tiskanimi črkami, ki lahko manj veščemu bralcu delujejo dokaj zagonetno in zbujajo precejšnjo sumničavost.

Če česa v romanu ni v obilju, je to dogajanja. Vladan v Google vtipka ime svojega rajnkega očeta Nedeljka Borojevića, a namesto zadetkov o njegovi smrti najde zapise o najtemačnejših vojnih zločinih. Poda se na psihološko in fizično pot raziskovanja svojega otroštva, odnosa med materjo in očetom, predvsem pa poskuša skozi to prizmo osvetliti razloge, zaradi katerih je duh Jugoslavije šel k vragu. Slutim, kaj je bilo Vojnovićevo vodilo: narativna preprostost, ob njej pa velika psihološka analiza vsakdanjih zgodb iz začetka devetdesetih let.

Izjemnost Čefurjev je bila v pretanjeni mešanici navidezno lahkotnega govorca in tragičnega iskanja identitete, v Jugoslaviji pa se govorec sprevrže v klasičnega slovenskega literarnega jamrača, povsem nedoraslega epohalni témi.

Vojnoviću je z Jugoslavijo deloma spodletelo, a vseeno ostaja ob Borutu Golobu in Slavku Preglu med tremi slovenskimi avtorji, za katere brez občutkov krivde odkorakam v knjigarno in odprem denarnico.


Ni komentarjev:

Objava komentarja