četrtek, 19. avgust 2021

Oleg Križanovskij: Črnogledi humorist za rešetkami

Prijateljev najstniški sin bojda večino časa visi na računalniku, če pa že bere, bere eno samo knjigo: Olega Križanovskega. Bi si lahko želel boljše vabe? Izziv sprejet. 

Ne vem sicer, ali sem izbral pravo knjigo, ampak tale Za rešetkami je dobra. Nas, ki smo v ravno pravih letih, bo nemara spomnila na državo, ki je bila malce večja kot danes, in na vso pestrost narodov v njej. Križanovskij brez zagrenjenosti niza spomine na lepe in grde dni, še posebej pa na krivice in zlobnosti, ki jih je bila zmožna rajnka Jugoslavija. Tovarištvo, človeškost in prijateljstvo, ki vzniknejo v najbolj obupnih razmerah, so téme, ki jih Križanovskij obdela najbolje. Dobro, res. Kako pa Črnogledega humorista dojema bitje, rojeno po letu 2000, se mi niti približno ne sanja. Kot Robinsona Crusoja nemara?

Dubravka Ugrešić: Lisica

 


Pompozno bom citiral samega sebe in svojo veličastno izjavo na Knjižnih moljih:

Od Ugrešićkine Baba Jaga je snijela jaje sem se ločil z mešanimi občutki. Bojda je roman del zbirke Miti (kontraindikacija, kar se mene tiče). Trije povsem različni deli se očitno in namenoma povsem tepejo med sabo, prinašajo pa sporočilo o staranju, odnosih in mitu Jage Babe. Užival sem v prvem delu, ki opisuje razmerje hčerke in matere, ki se sooča z demenco - res vrhunsko. Drugi del je dokaj povprečen in na silo stisnjen v mitološke okvire, ki jih Ugrešićka v zadnjem delu tudi teoretično podkrepi in pojasni. Pretenciozno brez potrebe.

Enako je bilo z Lisico. Prva dva dela se ukvarjata z miti, nastankom zgodb, rahlo literarno teorijo (kolikor sem jo seveda sploh sposoben prepoznati) in nakladanjem tjavendan. Čeprav se zdijo sestavine zločinsko zanič, sem užival in zadovoljno predel. Đavolov vrt standarde izrazito zniža, o preostanku pa ni vredno izgubljati besed.

Dubravka Ugrešić je morebiti precenjena. 

Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil mamo

 

Jovanovićevi knjigi, ki jo Beletrina označi kot hibrid eseja, avtobiografije in memoarjev, se je bilo pred dvema, tremi leti nemogoče izogniti, kar je svojevrstno prekletstvo. Časopisi so v ocenah, opisih, podlistkih, intervjujih in vsesplošni histeriji iz knjige izluščili toliko podrobnosti o Jovanovićevi mami, da je branje v tem oziru razočaranje, ker ne prinaša nič novega. Vse ostalo pa stoji trdno kot kamen, skala, kost. 

V na oko naključnem zaporedju Jovanovič naniza vinjete, anekdote, pisma prijateljem, prebliske spominov in preproste refleksije. Bral sem bliskovito,  par strani tudi na hitro prelistal in užival v odkritosrčnih spominjanjih, včasih tudi še komajda sprejemljivih eksplicitnih opisih posteljnih podvigov, še najbolj pa v opisih velikih ljudi: Tarasa Kermaunerja, Petra Božiča, Vitomila Zupana, Svetlane Makarovič, Emila Filipčiča, Dominika Smoleta in tako naprej. Saj razumete.

Če mislite, da si je Jovanović z Na svoja leta sem vzljubil svojo mamo poskušal glavo okinčati z avreolo, se motite. Poslušajte tale odsek iz Fantovščine, ki ga ni omenila živa duša z Dela ali Dnevnika:

Marko Zorko se je obesil na verejo, a se je k sreči zlomila. 13-letno pastirico smo hoteli posiliti, a nam je ušla. Z Milanom Jesihom sva zlezla na pograd in sva ga drug drugemu metala na roke. Okoli naju so prijatelji bruhali, scali in se onegavili. 

In pika. Pastirica bi si zaslužila en sam, samcat avtorefleksiven stavek, malo kesanja, če ne drugega. Ampak hej, to je pač bil Dušan Jovanović! Eden in edini.

Mathias Enard: Cona


Surov, grob roman, tale Enardova Cona. Najprej je seveda moral skozi običajne stopnje pred uvrstitvijo v čakalno vrsto. Cono je domov privlekla mlajša hčerka, ljubiteljica Eragona in krimičev. Ko sem zagledal desno poravnane robove besedila, poglavja, izrečena v enem, dolgem stavku, in bliskovito preskakovanje misli, tamali ni ušla izdatna porcija posmeha. Povsem neupravičeno, ker je šlo samo za moje lastne frustracije. Finneganovo sedmino, kot se bojda glasi pravilni prevod, bom zmogel prebrati in razumeti takrat, ko bom tekel maraton pod dvema urama in pol, kar je ob svetem Nikoli. Največ, kar sem bil do sedaj sposoben iztisniti iz sebe, je bil morda Beckettov Neimenljivi. Ker slednji še vedno čemi v škatlah, ne morem preveriti, koliko se še lahko zanesem na obe svoji spominski celici.

Cono sem, priznam, prvih dvesto strani bral pretežno kot življenjepis, kar pove dvoje: Enard je izjemno prepričljiv, sam pa sem padel v običajno past branja brez priprave, v čemer blazno uživam. Zmotili so me šele nedvoumni opisi vojnih zločinov, ki bi morali brez dvoma pristati v Haagu. Enard v prvoosebnem pisanju hrvaškega nacionalista in precejšnjega tepca Francisa Servaina Mirkovića niha od opisov hrvaške vojne, obveščevalnih scen, pretanjenih orisov bližnjevzhodnih napetosti do grške mitologije in presunljivih zgodovinskih drobcev. In to v vsaki sekundi, če se mu zahoče. Bralčev ego v tem pogledu bičajo hudi viharji, moj ego pa se je na koncu skrčil bolj kot volnene gatke, oprane na 95 stopinjah.

Hudo dobro branje. Težko tudi. 

sobota, 14. avgust 2021

Edward St Aubyn: Patrick Melrose

 

Božansko dovršen življenjski načrt, s katerim sem se več kot trideset let izogibal St Aubynu, za na morje pa sem njegov roman poskušal zlobno podtakniti svoji najdražji, se je veličastno izjalovil že ob opisu buicka na strani enajst:

Privoz se je levo od stopnic ostro vzpenjal na krog ravnega zemljišča, kjer je bil pod pinijo parkiran njen buick kostanjeve barve. Videti je bil naravnost grotesken, razpotegnjen na svojih belo obrobljenih gumah, s terasami vinske trte in oljčniki v Ozadju, a za Eleanor je bil njen avto kakor konzulat v tujem mestu, in k njemu je hitela z vnemo oropanega turista.

St Aubyn je takoj preskočil počitniško čakalno vrsto in ni ga bilo, ki bi mi ga zmogel spuliti iz krempljev.

Slovenski prevod romana Patrick Melrose je trilogija, ki ji manjkata še dva dela, Mother's Milk in At Last. Nič hudega, že v prvih treh delih mi je bilo dano izkusiti vse St Aubynove registre. Uvodni del Saj je vseeno se mi je zdel v vseh pogledih najbolj izbrušen, saj do potankosti in s pravo mero sarkazma obdela ozek krog, v katerem se gibata Patrickova starša, in tisti ključni dogodek. 

Drugi del, mamilaško zadeta Slaba novica, prinaša tako verne opise, da hkrati ne pušča nobenega dvoma o avtentičnosti pisanja. V tem smislu je Slaba novica resnično slaba novica. Brez zadnjega dela z naslovom Kanček upanja bi sicer mirno preživel, domnevam pa, da je najbrž nujno potreben za prehod k Mother's Milk. Kar kajpak pomeni, da s St Aubynom še nisem opravil. Odlična novica, kajne? 

nedelja, 01. avgust 2021

Velibor Čolić: Priročnik za izgnance: Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih


Razgledan in omikan človek bi najprej prebral Čolićev Sarajevski omnibus. Kot rečeno, razgledan in omikan človek, nestrpno tele pa se zapodi neposredno v Priročnik za izgnance, kar je narobe. Malce je tudi narobe, če se spomnite, da ste v časopisu brali kaj o Čoliću, njegovi želji po goncourtu in peripetijah v Franciji. To vam bo skalilo veselje nad branjem knjižice z borimi 164 stranmi. 

Čolić v petintridesetih korakih odskaklja od prvih trenutkov v Rennesu, spominov na vojno do končne postaje v Strasbourgu. Koraki se med seboj dramatično razlikujejo tako v tehniki kot tudi v distanci do samega sebe. Občasno sem bruhnil v krohot, kmalu zatem skoraj obrisal solzo, zehal, se zgrozil na obrabljenim vicem ali pa zgolj bral v zmernem drncu. Branje je gladko, končni vtis pa - hm - dokaj dober. Kaj pravzaprav je bilo tole? Po pravici povedano, ne vem. Vem samo, da bo Sarajevski omnibus treba nujno prebrati, četudi prepozno.