nedelja, 24. december 2017

Vila-Matas, Enrique: Dublineska

"Knjiga za literarne sladokusce!" pravijo v Mladini in Bukli.

Seveda, če obožujete seciranje Joyceovega Uliksesa (prebral sem zgolj Umetnikov mladosti portret, ki je kot Hobit za Gospodarja prstanov), Becketta in kar je še reči, ki se lahko podijo po glavi propadlega in ostarelega založnika.

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz v tem ne uživam.

Gašper Kralj: Rok trajanja


Če kaj, potem je Gašper Kralj zagotovo dobro opravil domačo nalogo. Rok trajanja je tako dodelan, da ponuja skoraj dokumentaren oris dela paliativnega oskrbnika. Junaku ne manjka globine, saj skozi večino zgodbe širokogrudno deli svoje zaznavanje sveta in razmišljanja. Roman teče zanesljivo, a navzdol, v sekvenčne opise premikov in dejanj, in se pod težo splošne zamorjenosti in preganjavice povsem sesuje. Zategadelj mi je bilo skoraj rahlo hudo.

Flann O'Brien: Tretji policaj

Flann O'Brien je psevdonim irskega postmodernista Briana O'Nolana. Njegov metafikcijski roman Tretji policaj je presenetljivo berljiv zaradi absurdnega humorja, ki se vleče skozi večino situacij, in je pisan na kožo vsem ljubiteljem Bulgakova. Najbrž ne bi umrl zaradi notranjih krvavitev, če bi Tretjega policaja prebral do konca, a vseeno nisem želel tvegati po nepotrebnem.

četrtek, 21. december 2017

Elfriede Jelinek: Ljubimki

Elfriede Jelinek je Vedrana Rudan, cepljena z Borutom Golobom. Zajedljiva, zlobno odkritosrčna, boleče neposredna odslikovalka avstrijske sodobnosti.

V Ljubimkah se prepletata zgodbi mlade Brigitte in še mlajše Paule, ki se odločita, da bosta svojo prihodnost zgrabili za roge. Situacijska brezupnost je odlično povezana s pitijsko, ironično in samo-ironično pripovedjo, ki vijuga med domačijskimi dilemami in analizo ženske duše.

Presenečen sem bil, da se zgodbi nista povezali, a je to na koncu najboljša odločitev. Zmotila me je večinoma dokaj izražena klišejska narava junakinj, ki je kajpak namerna, a zoprna. Roman je solidna štirica.

Harper Lee: Pojdi, postavi stražarja

Oboževalci Harper Lee so pred dvema letoma od razburjenja dihali v papirnate vrečke: presenetljivi vznik Pojdi, postavi stražarja je bil tako šokanten, da smo celo največji zavrteži posegli po Če ubiješ oponašalca. Zmeda je bila popolna: od kod se je naenkrat vzela Harper Lee, je Stražar res nadaljevanje Oponašalca in zakaj ne?

Vprašanj je bilo več kot odgovorov, bralska druščina pa se je skozi dolge mesece uskladila v domnevi, da je Stražar zgolj zgodnji osnutek Leejinega mega-romana. Verjemite, če hočete.

Pojdi, postavi stražarja vam ni treba brati, ker ne boste zamudili ničesar razen razmeroma prijetne umestitve v čas in dodelanega lika Alexandre. Preostanek je šepajoče, dolgovezno in predvidljivo moraliziranje. Dolgcajt.

četrtek, 07. december 2017

Fran Milčinski: Skavt Peter

Milčinski je kralj. Tri njegova dela so zaznamovala moje otroštvo: legendarni Butalci, ki sem jih začel ceniti šele veliko kasneje, trpki Ptički brez gnezda iz rdeče Naše besede in spektakularna parada humorja Skavta Petra iz zbirke Biseri.

Milčinski je bil prvi varstveni in mladinski sodnik v Ljubljani (Ptički brez gnezda!), za tiste čase pa je dokaj pozno, po štiridesetem letu zakorakal v vode očetovstva. Skavt Peter je, če ga beremo med vrsticami, ganljiva izpoved očeta, ki natančno in nepristransko opazuje tako lastne otroke kot tudi občutja, ki ga prevevajo med odraščanjem potomcev in svojimi poskusi vzgoje. Pri tem je kritičen do frocovja, samega sebe in družbe, ki ga obdaja. Poslušajte, kako se loti pijancev:
Pijanci so resnično vredni usmiljenja. Prvič, ker jim silno trpi čast. Komaj kdo ugleda pijanca, holaj! - že si misli, tole je pijanec. S tako mislijo pa seveda ne koristi ugledu, ki ga želi pijanec uživati v človeški družbi ...
Skavt Peter je vsekakor med tridesetimi deli slovenske književnosti, ki jih morate prebirati v vseh starostnih obdobjih.

Ali Smith: Autumn

Ali Smith ima rokico za pisanje - v hipu sem se ji predal in užival v prefinjeni, humorni prozi. Če bi roman ostal pri Elisabeth in Danielu, njunih odbleskih skozi čas in brexitu, bi bilo ravno prav. Ko pa je Smithova dodala še Pauline Boty in neznano sporočilo ob koncu romana, ki se nekako ni prevrtalo do mojih možganov, sem se zavedel, da je balasta daleč preveč.

Morda bi bilo bolje, če bi Autumn prebral na dah, morda pa tudi ne. Nikoli ne bom izvedel.

sobota, 11. november 2017

Paul Auster: 4 3 2 1

Brez zamere, ampak tokrat sem kraljevsko brcnil mimo.

Težko je, tole moje življenje. V zraku je visela podelitev bookerjev, bil sem na dvestoti strani Austerja, odprte sem imel vse bralne čakre, lebdel sem v pripovedi in bil prepričan, da sem našel zmagovalca. 680 strani pred koncem. Kakšen samovšečen osel.

4 3 2 1 je zgodba o življenjih, ki bi lahko bila, če bi bila. Štiri možna življenja Archieja Fergusona, prikladno označena s številkami poglavij, recimo 4.1, 4.2 in tako naprej. Kar na začetku sploh ni jasno in sem - enako kot Blake Morrison v Guardianu - buljil kot kapelj ob možu tete Mildred, ki se nikoli ni poročila. Sedaj veste in tega ne obžalujem.

Bralec, ki bi rad odtekel nekaj kratkih sprintov ob zgodbi, se bo hitro upehal. Stavki so spektakularni:
"Lew and Millie had a taste for alcohol. They were one of those couples who drank as both a sport and a compulsion, a bibulous, insouciant pair of theatrical charmers whenever they were lubricated within the scope of their capacities, which were substantial, but oddly enough it was the pin-thin Millie who seemed the steadier of the two, who rarely ever wobbled or slurred, whereas her much larger husband sometimes went overboard, and even before Andrew’s death, Ferguson could remember the time when he saw his uncle passed out on the couch and snoring in the middle of a loud family party, which everyone had found so funny when it happened, but now, in the aftermath of that death, Lew’s drinking had increased, spreading beyond the parties, the cocktail hours, and the post-dinner nightcaps into high-noon lunchtime sloshes and secret tipples from the flask he carried around in the inside pocket of his jacket, which no doubt helped numb the pain twisting through his guilt-ridden, ravaged heart, but the booze began to affect his work at the store, sometimes rendering him incoherent when he talked to customers about the relative merits of Whirlpool and Maytag washing machines, and when he wasn’t incoherent, he was occasionally irritable, and when he was irritable, he often took pleasure in insulting people, which was no way to conduct business at 3 Brothers Home World, and so Ferguson’s father would have to step in, pull Lew away from the offended customer, and tell him to go home and sleep it off."
Spektakularni, a sploh ne predolgi. Počasna pripoved, počasna v smislu zenovskega polža, ki nima ne atletskih predispozicij, ne ambicij, ne želje in skoraj tudi ne cilja (o tem kasneje). Zgodba se deloma napaja tudi iz globoke erotične energije, s katero se Ferguson igra v dokaj široki, a ne popolni paleti.

In zakaj si Auster ne zasluži bookerja? Prvič, ker je Lincoln in the Bardo - četudi mi ni bil všeč - strukturno daleč bolj nor. Drugič, ker 4 3 2 1 še zdaleč ne izkoristi možnosti, ki jih ponujajo različna Fergusonova življenja. Vse se vrti okoli Amy pa ne-Amy, izletov v pisateljske dileme in političnih dogodkov, ki so zaznamovali šestdeseta leta v ZDA. Tretjič, ker se roman pri političnem aktivizmu popolnoma zaustavi in pogine. Da sem se preglodal do konca, mi je pomagala samo še surova zgornjesavinjska trma. Do konca, ki je - četrtič - podcenjevalen, žaljiv in podel. Austerju tega ne bom pozabil.

Ne, 4 3 2 1 ni moj zmagovalec bookerja 2017.

To je Ali Smith. Zagotovo. Po triindvajsetih straneh se ne morem motiti, kajne?

sreda, 18. oktober 2017

George Saunders je dobitnik nagrade The Man Booker Prize 2017

George Saunders (Lincoln in the Bardo) je dobitnik nagrade The Man Booker Prize 2017.

Razumem, zakaj.

Letošnja žirija je bila najboljša v zadnjih treh desetletjih. Moje tradicionalno gostilniško tarnanje nad vsesplošno zaplankanostjo in zadrtostjo teh punc in fantov letos odpade.

Sprejeli so pogumno odločitev, ki večini ne bo všeč. Saunders s svojim romanom poskuša premikati meje.

Četudi ni zmagal Paul Auster, lahko rečem: odlično leto za bookerja in izjemen izbor, vreden branja.

nedelja, 15. oktober 2017

George Saunders: Lincoln in the Bardo

Če bi pri manični depresiji z "M" označil manični, z "D" pa depresivni stadij, pri tem pa z izmenjavanjem malih in velikih tiskanih črk poskušal orisati jakost, bi bilo moje branje Georga Saundersa videti kot: DdmmMMdddDDDDDmmmmMMMMMdddmdmdDmDDDD.

Najprej: bardo je v nekaterih vejah budizma prehodno obdobje med smrtjo in ponovnim rojstvom. V bardu se nepričakovano znajde oboževani sin Abrahama Lincolna.

Roman je pravzaprav presunljiv - skozi strukturni eksperiment, v katerem prevladuje kakofonija glasov mrtvih (the reverend everly thomas, roger bevins iii in hans vollman), povezana s citati iz zgodovinskih virov, se počasi izriše neznosna bolečina očeta, ki izgubi sina. Prav ta bolečina malega Willieja zadržuje v stanju tranzicije in prav tu Saunders pokaže ves svoj pisateljski dar. Poguma mu vsekakor ne manjka, zmanjka pa mu streliva: ko izčrpa udarce v čustveni svet bralca, mu ostane zgolj malo manevrskega prostora, na katerem bi lahko zgodbo obrnil tako, da bi ponovno dobila zalet. Izstopil sem na polovici poti.

torek, 03. oktober 2017

Emily Fridlund: History of Wolves

Fridlundovi kritiki očitajo vse sorte. Plehke, nedosledne like. Nezmožne presenetljivih dejanj. En sam ritem: počasen in žalosten. Hiter zaton zgodbe in kup introspekcij, ki sledijo.

Z vsem naštetim se strinjam.

A naj vam zaupam skrivnost: preberite roman, vendar ne kot gotsko zgodbo nerazumljene najstnice s staršema, ki sta skoraj brezupna hipača v kolibi pri zahojenem jezeru. Roman berite zaradi suspenza. Zaradi nečesa, kar visi v zraku skoraj od začetka in se dolgo ne udejani. Suspenz je pravzaprav grozljiv, pa ne zgolj zaradi tega, kar dejansko je, pač pa med drugim tudi zaradi srha, ki me je oblival ob misli, da bo vse skupaj strmoglavilo na raven Dekleta na vlaku.

Natančno si oglejte eno izmed najboljših prvih poglavij, kar se jih je znašlo na literarnem tržišču.

Ker gre za suspenz, vam ne povem čisto ničesar več.

History of Wolves je upravičeno med finalisti za letošnjega bookerja.

(In o moj bog! Bolj kot berem nominirance, bolj se strinjam z žirijo! Da ni morda na pohodu kakšen virus, ki skisa takšne bolj majhne možgane?)

Colson Whitehead: The Underground Railroad

Ne vem, če nisem zastonjkarskega vzorca Whiteheadove The Underground Railroad prebral vsaj petkrat. Petkrat bral in petkrat našel bolj nujne, vsekakor pa neodložljive bralne naloge. Pulitzer 2017, The National Book Award 2016? Nisem trzal. Potem je prišla nominacija za bookerja, in bilo je dovolj cincanja.

Whitehead piše odlično in odločno. Več kot očitno mu je bilo jasno, da če izbere zgodovinsko témo (suženjstvo), doda razmeroma malo znano dimenzijo (veriga prostovoljcev in postojank, ki osvobajajo sužnje), primerno izpili nekaj likov (Cora, Caesar, Ridgeway), mu vsaj ena izmed velikih nagrad ne more uiti. Če seveda znaš pisati.

Zgodovinska téma pa terja žrtve: Cori z vso njeno človeško prtljago, zapletenim odnosom z izginulo materjo, krpico lastne zemlje, dih jemajočimi okrutnostmi, ki jo doletijo, zmanjka trohica čustvene dimenzije. Whitehead znova in znova zapade v tehnicistično popisovanje dogodkov, v katerem Corina intimna zgodba igra tretjo violino. Ne sliši se porazno, a roman s tem dobi rahlo napačen priokus.

A vseeno sem bil navdušen, ko se v zgodbi spet pojavi lovec na sužnje Ridgeway, in to ne v povsem stereotipni vlogi in še zdaleč ne v poenostavljenem razmerju do Core. Whitehead je ta del izdelal brezhibno.

Pod črto: z odlično romaneskno upodobitvijo zgodovinskih dejstev se je Whitehead izkazal kot pravi mojster, a vseeno ga je na koncu rahlo zmanjkalo. Razumem, zakaj se pri letošnjih bookerjih ni prebil med finaliste.

Ni mi škodilo, da sem se z branjem malce pomatral.

sreda, 20. september 2017

Thomas Keneally: Schindlerjev seznam

Nisem vedel za Keneallyja. Schindlerjev seznam je bil zame zgolj film, ki sem se mu do danes uspešno izogibal. Keneally je leta 1982 za roman dobil bookerja. Nisem vedel. Prav tako nisem vedel, da smo Slovenci na prevod čakali celih štiriintrideset let. Izdala ga je Celjska Mohorjeva založba, kar me je - o, presenečenje - ujelo rahlo nepripravljenega. Pod črto: Štiglic, nič točk, sedi.

Oskar Schindler je rešil življenje 1.200 Judom. Banalna številka, če potegnemo vzporednico s šestimi milijoni Judov, ki so izginili v norosti druge svetovne vojne, a kot pravi Talmud: če rešiš eno življenje, rešiš ves svet.

Keneallyju je v romanu uspelo skoraj vse, od osvetlitve zgodovinskih dejstev do primerne narativne uporabe dokumentov, od upodobitve Schindlerjeve kontroverzne, večplastne in intrigantne osebnosti do ravno pravšnje distanciranosti od osrednjega lika. Zazdelo se mi je, da včasih tok romana zmotijo vstopi oseb, ki so tam zgolj iz dokumentarnih razlogov, a v resnici to sploh ni moteče.

Roman, ob katerem zadržuješ dih in upaš, da ga ne bo nikoli konec.

Ko je Keneally prejel bookerja, je za The New York Times izjavil, da ga je med pisanjem pretresla višina gole, monetarne cene, ki jo je Schindler plačal za judovska življenja:
As a Gentile, until I began writing this book, I didn't realize how much it cost, not just in bravery and energy, to save a Jew, but in money (...) deals could be made with individuals, but the Jews couldn't make a deal with the system. In many ways, Schindler's story is almost like an episode from 'Hogan's Heroes' and I am always embarrassed by the resemblance. I think he would have eventually been caught but for the ending of the war.
Če še niste prebrali Reesovega Auschwitz: A New History, potem je skrajni čas. Poglejte tudi Inheritance. Na bralni seznam sem dal Hannah Arendt: Eichmann v Jeruzalemu. Za začetek.

sreda, 13. september 2017

Seznam finalistov za bookerja 2017

Letošnji finalisti so tu. Pretresen sem, ker je Whitehead upravičeno odpadel - pravim upravičeno, saj sem prebral kakšnih 150 strani, potem pa branje začasno prekinil zaradi boljše knjige. To ni nikoli dober znak.

S spodnjega seznama lahko mirne duše črtamo Fiono Mozley. Če moram izbirati med Zadie in Ali, imam raje slednjo. Autumn me še čaka. Vse ostale tudi.
  1. 4 3 2 1 by Paul Auster (US) (Faber & Faber)
  2. History of Wolves by Emily Fridlund (US) (Weidenfeld & Nicolson)
  3. Exit West by Mohsin Hamid (Pakistan-UK) (Hamish Hamilton)
  4. Elmet by Fiona Mozley (UK) (JM Originals)
  5. Lincoln in the Bardo by George Saunders (US) (Bloomsbury Publishing)
  6. Autumn by Ali Smith (UK) (Hamish Hamilton)

sobota, 02. september 2017

Fiona Mozley: Elmet

Fiona Mozley?

Njen bio pravi:
I grew up in York and later lived in London, Cambridge and Buenos Aires. I am now back in York, where I am writing a PhD thesis on the concept of decay in the later Middle Ages, as well as writing fiction.
I work part-time at The Little Apple Bookshop.
Elmet je podoben zgornjemu besedilu: natančen, neposreden, dobro uravnotežen in zategadelj skoraj poetičen. Petterson ali Donovan, denimo, tu nekje. Poetična je tudi družina, sin Daniel, starejša hčerka Cathy ter Očka, ki je boksar in še vse kaj drugega.

Mozleyeva skozi celoten roman igra na prave karte, počasi razkriva ozadje in okolico, a nekako brez pravega gonila. Nasilje, ki izbruhne proti koncu, se mi je zdelo pretirano in nepotrebno, a če pomislim, da v romanu razen poetičnosti v resnici ni druge nosilne niti, avtorici dejansko ni ostalo nič drugega kot peklenski zaključek. Me je kar znerviralo, res.

Zanimiv izdelek.

Seznam nominirancev za bookerja 2017

  1. 4 3 2 1, Paul Auster (US) (Faber & Faber)
  2. Days Without End, Sebastian Barry (Ireland) (Faber & Faber)
  3. History of Wolves,  Emily Fridlund (US) (Weidenfeld & Nicolson)
  4. Exit West, Mohsin Hamid (Pakistan-UK) (Hamish Hamilton)
  5. Solar Bones, Mike McCormack (Ireland) (Canongate)
  6. Reservoir 13, Jon McGregor (UK) (4th Estate)
  7. Elmet, Fiona Mozley (UK) (JM Originals)
  8. The Ministry Of Utmost Happiness, Arundhati Roy (India) (Hamish Hamilton)
  9. Lincoln in the Bardo, George Saunders (US) (Bloomsbury Publishing)
  10. Home Fire, Kamila Shamsie (UK-Pakistan) (Bloomsbury Circus)
  11. Autumn, Ali Smith (UK) (Hamish Hamilton)
  12. Swing Time, Zadie Smith (UK) (Hamish Hamilton)
  13. The Underground Railroad, Colson Whitehead (US) (Fleet)
Letos se mi je kar zavrtelo, ko sem odprl seznam nominirancev in na njem zagledal Whiteheada, Barryja, Arundhati Roy, obe Smithovi in McCormacka. Fuj, kakšen izbor. 

Po tridesetih letih branja bookerjevcev se le s težavo spravljam k branju. Začel bom z avtorji, ki jih ne poznam in do njih še nimam odpora. 

Zmagati pa zna - itak - The Underground Railroad, okoli katere že mesece hodim kot mačka okoli vrele, rahlo pokvarjene kaše. Po krivici, domnevam, ampak tako pač je.

ponedeljek, 28. avgust 2017

Charles Bukowski: Špeh na kruhu

Vsaj trideset let je, kar sem zadnjič bral Bukowskega, če ne še več, in stari norec je še vedno enak, kot je bil: brutalen, neposreden, prvinski, egocentričen bolj kot naš kralj instagrama, zajedljiv in pretežno omamljen.

Špeh na kruhu je na pol avtobiografska pripoved, pri kateri mi večino časa ni bilo jasno, kaj vse si je stari umišljal in kaj si je zgolj želel, da bi se zgodilo. A nič ne de, Bukowski je že z naslovom napovedal, da se bo malce norčeval, morda iz Salingerja, morda iz koga drugega. In to je točno tako, kot mora biti. Solidna osem od deset, kot vedno.

nedelja, 27. avgust 2017

Ivana Simić Bodrožić: Hotel Zagorje

Roman Rupa je bil obupen udarec mimo, Hotel Zagorje pa je rahlo boljši, morda zaradi dokaj prepričljive avtobiografske naracije. Zgodba sicer ni bog ve kaj, a Bodrožićevi izredno dobro uspe orisati ozadje družine, ki v vukovarski moriji izgubi očeta in pristane na plečih države. Odraščanje v prenatrpani, zanikrni sobici in rahlo upanje na lepšo prihodnost so temelji, zaradi katerih se roman ne sesuje.

Bodrožičeva spet nekajkrat hodi po tankem ledu, denimo z ihtavo pripovedjo v enem dihu tik pred koncem, a vseeno zvozi.

Skorajda vredno branja, a nikakor za tiste, ki vam je dovolj dobra zgolj popolnost.

četrtek, 17. avgust 2017

David Benioff: 25. ura

Eden izmed tistih romanov, ki jih ne opaziš. Spike Lee gor ali dol.

Monty, Slattery in Jakob preživljajo zadnji dan, preden bo problematični lepotec Monty Brogan za sedem let odkorakal v zapor. Izpiljeni liki, posajeni v newyorško kakofonijo, in njihove presenetljive zgodbe se postavijo v pripovedno zaporedje, ki mi ni pustilo, da bi knjigo odložil.

Vsekakor eden izmed boljših romanov tega leta.

(Mimogrede, David Benioff je sin Stephena Friedmana, bivšega direktorja Goldman Sachsa.)


torek, 15. avgust 2017

Ivica Prtenjača: Brdo

Ivica Prtenjača je letnik 1969, rojen na Reki. Če iz imena sklepate, da gre za krhkega, zafrustriranega špeglarja, se vam splača poguglati njegove fotografije. Dela že od svojega petnajstega leta, in sicer kot odčitovalec vodomerov, inkasant za plin, dostavljavec sladoleda, skladiščnik, gradbinec, galerist, serviser gasilnih aparatov, prodajalec, knjigarnar, vodja marketinga in predstavnik za stike z javnostmi.

Dva izmed teh poklicev se udejanjita v zagrebškem liku, ki se umakne na vrh otoka. Ideja otoka je med pisci in tistimi, ki si to želijo biti, vsaj tako mamljiva, kot je bil menedžerski prevzem za slovensko gospodarsko smetano pred dvema desetletjema. Zdi se čudovit, a te na koncu prejkone ubije.

Zgodba je v osnovi dobra: samota, čudaštvo, vse naokoli turisti, življenje z ostarelim oslom, nekaj zanimivih lokalcev, introspekcija, take reči. Malce sem škrtal z zobmi:
Visoko si sam. Ljudi su daleko od tebe i nitko, ali nitko od tebe ništa ne očekuje. Možeš ostati nepomičan danima. Možeš ovdje oboljeti, umrijeti. Nikome ništa ne duguješ. Smiri se i pokreni ruku koju osjećaš slabijom. Tek onda sve ostalo.
Izvzemši patetiko, je Brdo lepo zaokrožen roman.

Ivana Bodrožić: Rupa

Bodrožićeva je kanila napisati roman o politični in kriminalni gnilobi povojne Hrvaške, kjer so ločnice med Srbi in Hrvati zgolj prikladno orodje obeh političnih oligarhij, da lahko nadaljujejo s svojimi igricami v kalnem.

Naložila si je preveč: že uvodna slika s hrvaško profesorico Kristino, ki se zaplete s srbskim dijakom, bi zahtevala bolj premišljen pristop, ko pa se v zgodbo vpletejo še niti novinarke Nore in polovice zakotnega mesteca ter se zgodi prva smrt, roman v hipu in povsem brez gracioznosti potone.

Če je v članku na tportal.hr utemeljenih pet odstotkov očitkov, gre za pisateljsko katastrofo.

O Rupi bi težko našel lepo besedo.

Damir Karakaš: Sjećanje šume

Itak. Avto je bil naložen do vrha, v njem vsaj štirideset knjig, od tega zagotovo deset od tamale, čez teden dni pa javkanje, da ji zmanjkuje čtiva.

Ideja, da med obiskom Zadra zaviješ v eno izmed knjigarn in povprašaš po kakšni slovenski knjigi, se morda zdi idiotska, ampak ne: imeli so dva Coelha, izdana pri založbi VBZ. Častna beseda.

Med postavanjem med policami me je presekala misel, da je minilo že deset let, odkar sem bral takratne hrvaške literarne zvezde. Ah, Vedrana Rudan, Renato Baretić, Dubravka Ugrešić, Ante Tomić, Boris Dežulović!

Sposobna prodajalka me je zasula s predlogi, ob ravno pravem času zavila oči nad Rudanko in Coelhom, mi prodala štiri knjige in zahtevala, da pridem naslednje leto povedat, kako je šlo branje. Tako se to dela.

Sjećanje šume je bil zadetek v polno v prvi minuti. Poezija. Že naslovi poglavij so umetnine: Nešto na kotačima, Atomska bomba spava, Žene koje gaze po kupusu, Upute za klanje svinja, Kuda ide voda, Krave kao baloni ... Karakaš piše o odraščanju za devetimi gorami, strahovih in hrepenenjih, starših, ki so, kakršni so, o življenju in smrti. Bereš in moliš, da ne bi minilo.

Karakaš je mojster.

Laurence Rees: Auschwitz: A New History

Alojz Štiglic, moj stari oče, se je takoj po okupaciji pridružil Bočanom, ki so se dogovarjali za akcije proti Nemcem. Mednje se je vključil tudi orožnik D., ki je upornike izdal. Starega očeta so aretirali 7. avgusta 1942, ga poslali najprej v mariborske zapore, potem pa ga 15. avgusta ustrelili v celjskem Starem piskru.

Istega dne so okupatorji zajeli tudi preostanek družine, mojo staro mamo Marijo, ki je bila takrat noseča, in otroke Alojza ter dvojčka Janeza in Franca. Odpeljali so jih v Celje, kjer so ločili otroke od staršev. Otroci - moj oče je bil takrat star tri leta in pol - so bili v okviru načrta Lebensborn poslani na kalvarijo v nemško okolje. Danes so znani kot ukradeni otroci.

Stara mama, krepka, slabo izobražena ženska, ki rodne Bočne ni zapustila več kot nekajkrat, je pristala na vlaku proti Auschwitzu. O njeni poti in preostanku življenja ni veliko pričevanj, je pa iz besed njenih sojetnic jasno, da se ji je od groze in skrbi za svoje izgubljene otroke omračil um in da je shirana umrla bodisi 20. oktobra bodisi 30. novembra 1942. Domnevam, da je bila od prvega dne nastanjena v Birkenauu. V Auschwitzu je bilo vsega skupaj 2.346 Slovencev, od tega 394 Judov in 77 Romov. Iz taborišča smrti se jih je vrnilo zgolj 25. Vse smrti, ki so se tam zgodile, so bile absurdne in nedojemljive.

Med vožnjo proti Krakovu si iz glave nisem mogel izbiti nikoli videnih podob stare mame v živinskem vagonu, pa edine fotografije, na kateri v Celju še zadnjič oblači jopico mojemu očetu, nabritemu, svetlolasemu triletniku. Prepad med zadnjo potjo brezpravne ženske in našim lagodnim potovanjem se mi je zdel grozljiv.

Zakaj Auschwitz? Kako je človeštvo prišlo do svoje najnižje točke? Koliko je imel prav Stanisław Jerzy Lec, ko je rekel, da se nobena snežinka v plazu ne počuti odgovorno?

Po Wikipediji sem brskal za ozadjem izgona madžarskih Judov, članek pa je kot verodostojen vir omenjal Reesov Auschwitz: A New History.

Knjiga, temelječa na več kot sto intervjujih in obilju zgodovinskega gradiva, me je posrkala vase. Rees oriše opotekajoče, negotove korake tretjega rajha, s katerimi je nacistični sistem zlagoma, deloma tudi kaotično, prišel od začetne ideje sovraštva do Judov do tovarn smrti. Drobceni premiki v zavesti in delovanju nemškega političnega in socialnega okolja, včasih povsem nehoteni, drugič pa zgolj kot odzivi na povsem banalne dogodke, so Evropo zapeljali v najbolj noro sistematično pobijanje vseh časov.

Rees ni napisal zgodovinske kronologije, ampak dosledno obrazložitev vzrokov in posledic, v kateri manj poučeni bralci najdemo tudi nekaj šokantnih novic, denimo o usodi slovaških Judov.

Auschwitz: A New History je opomin današnjemu človeku, ki si postavlja premalo vprašanj.






















sobota, 05. avgust 2017

Pierre Michon: Mala življenja

Michon nam v sočnem flaubertovskem slogu naslika osem podeželanov in njihove življenjske zgodbe, vsakič iz rahlo drugačnega zornega kota in vselej zgolj zato, da se pred nami počasi izčisti podoba rahlo zoprnega plemiškega mladiča. V kakšni meri gre za avtobiografsko pisanje, ni jasno, a vseeno: Mala življenja so čudovita retro-mešanica Gospe Bovary, Swanovega sveta in skorajda tudi Špeha na kruhu. Roman, kakršnih dandanašnji ne delajo več.

Andrej Gelasimov: Leto prevar

Ne vidim razloga, zakaj je roman Leto prevar označen kot mladinsko čtivo.

Starci ga bomo brali kot odblesk končane vojne v Čečeniji, Jelcinove vladavine in veličastnega finančnega potopa. Slovenskim mladcem bo zgodovinski kontekst povsem nerazumljiv, kriminalno ozadje pa tako ekscesno, da bo že moteče.

Nisem bil zadovoljen, če povem na kratko.

Catalin Dorian Florescu: Slepi maser

Ne pomnim, da bi mi bil pri romanu odveč že zapis iz naslova. Florescuju je to uspelo: slepi maser iz zakotnega letoviškega mesteca in vse kolobocije z ljudmi, ki so mu primorani brati knjige, so povsem nepotrebni. Nepotrebna je tudi prisiljena mitologija, ki gomazi z vseh koncev.

279 strani sem vseeno prebral do konca, najbrž zaradi Teodorjevega pobega iz  Ceauşescujeve Romunije, epizodne vloge Ljubljane, predvsem pa zaradi ponovnega snidenja z Valerie, na katerem bi lahko roman zrasel do neslutenih višin, pa se to seveda ne zgodi.

Marie NDiaye: Tri močne ženske

Zgodbe treh žensk, pa četudi je druga zapisana skozi oči kronične zgube Rudyja, bi lahko bile tudi tri novele. Povezujejo se preko natančno določenih točk in oseb, ki jih lahko brez večje škode tudi spregledate, saj sporočilnost romana kljub temu ostaja silovita. Še najbolj nemara s Khady na koncu:
Jaz sem, Khady Demba, je razmišljala, še ko je njena lobanja udarila ob tla in ko je s široko razprtimi očmi nad ograjo videla počasi pluti ptico z dolgimi sivimi perutmi - jaz sem, Khady Demba, je pomislila v blisku tega razodetja, vedoč, da je ona tista ptica in da ptica to ve.
Brez besed.