Če bi pri manični depresiji z "M" označil manični, z "D" pa depresivni stadij, pri tem pa z izmenjavanjem malih in velikih tiskanih črk poskušal orisati jakost, bi bilo moje branje Georga Saundersa videti kot: DdmmMMdddDDDDDmmmmMMMMMdddmdmdDmDDDD.
Najprej: bardo je v nekaterih vejah budizma prehodno obdobje med smrtjo in ponovnim rojstvom. V bardu se nepričakovano znajde oboževani sin Abrahama Lincolna.
Roman je pravzaprav presunljiv - skozi strukturni eksperiment, v katerem prevladuje kakofonija glasov mrtvih (the reverend everly thomas, roger bevins iii in hans vollman), povezana s citati iz zgodovinskih virov, se počasi izriše neznosna bolečina očeta, ki izgubi sina. Prav ta bolečina malega Willieja zadržuje v stanju tranzicije in prav tu Saunders pokaže ves svoj pisateljski dar. Poguma mu vsekakor ne manjka, zmanjka pa mu streliva: ko izčrpa udarce v čustveni svet bralca, mu ostane zgolj malo manevrskega prostora, na katerem bi lahko zgodbo obrnil tako, da bi ponovno dobila zalet. Izstopil sem na polovici poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar