Whitehead piše odlično in odločno. Več kot očitno mu je bilo jasno, da če izbere zgodovinsko témo (suženjstvo), doda razmeroma malo znano dimenzijo (veriga prostovoljcev in postojank, ki osvobajajo sužnje), primerno izpili nekaj likov (Cora, Caesar, Ridgeway), mu vsaj ena izmed velikih nagrad ne more uiti. Če seveda znaš pisati.
Zgodovinska téma pa terja žrtve: Cori z vso njeno človeško prtljago, zapletenim odnosom z izginulo materjo, krpico lastne zemlje, dih jemajočimi okrutnostmi, ki jo doletijo, zmanjka trohica čustvene dimenzije. Whitehead znova in znova zapade v tehnicistično popisovanje dogodkov, v katerem Corina intimna zgodba igra tretjo violino. Ne sliši se porazno, a roman s tem dobi rahlo napačen priokus.
A vseeno sem bil navdušen, ko se v zgodbi spet pojavi lovec na sužnje Ridgeway, in to ne v povsem stereotipni vlogi in še zdaleč ne v poenostavljenem razmerju do Core. Whitehead je ta del izdelal brezhibno.
Pod črto: z odlično romaneskno upodobitvijo zgodovinskih dejstev se je Whitehead izkazal kot pravi mojster, a vseeno ga je na koncu rahlo zmanjkalo. Razumem, zakaj se pri letošnjih bookerjih ni prebil med finaliste.
Ni mi škodilo, da sem se z branjem malce pomatral.
Ni komentarjev:
Objavite komentar