nedelja, 13. junij 2021

Kazuo Ishiguro: Klara and the Sun

 

Klara and the Sun bi lahko bila knjiga leta. Pa je res?

Branje tega zapisa odsvetujem, ker bom postregel z nekaj pokvarki.

Opozoril sem vas. 

Najprej k nepomembni podrobnosti. Melania Housekeeper je nadležen, neprijeten osebek, ki govori slabo, vzhodnoevropsko angleščino, kar bi morda bilo lahko v za lase privlečenih robnih pogojih smešno, pa ni. Ishiguro, minus ena točka.

Roman je prvoosebna pripoved umetne prijateljice Klare, robota s presenetljivim razponom umetne inteligence. Pravim presenetljivim, ker po eni strani dokaj verno prikazuje moč strojnega učenja,  po drugi strani pa Klara ni sposobna dojeti preprostega koncepta sončnega zahoda. Ishiguro na njenem metafizičnem dojemanju vloge Sonca utemelji velik del zgodbe. Minus dve točki.

Ker gre za prvoosebno pripoved, se je Ishiguro odločil za okrnjen jezikovni register, odločitev pa povsem razumem. Žal se je s tem odpovedal svojim širokim, dostikrat celo poetičnim zmožnostim pripovedi, ki jih poznamo iz Ostankov dneva. Minus dve točki.

Napovedovanje poslovnih rezultatov na finančnih trgih in v večjih podjetjih pozna graf v obliki hokejske palice. Srž tega nesrečnega pristopa temelji na nakladanju o stagnaciji v sedanjosti in hitrem dvigu vrednosti v dovolj varno oddaljeni prihodnosti. Misel na hokejsko palico me je gnala med branjem prav do zadnje strani. Ishiguro nam ni pripravil izjemnega, pretresljivega obrata. Hokejska palica se izkaže za natančno to, kar namesto nje večinoma požanjemo v poslovnih okoljih: suho, ravno, nezanimivo krepelce. Ishiguro, minus deset točk.

Klara and the Sun ni roman za ljubitelje Ishigurovega mojstrskega izdelka Ne zapusti me nikdar. Klara and the Sun je roman, ki se ga ljubitelji Kazua Ishigura ne bi smeli nikoli pritakniti.