nedelja, 14. julij 2019

George Orwell: 1984

Življenje Georga Orwella je samo po sebi vredno avtobiografskega romana, ki ga - seveda - žal ni. Vse, kar bi tukaj poskušal zmetati skupaj na to vižo, bi izpadlo bedno, medlo, podcenjujoče in nezadostno, zato raje niti ne začenjam.

Roman 1984 sem bral prvič in prvič se mi je zgodilo, da mi je med krajšim službenim potovanjem zmanjkalo čtiva, še preden sem prispel na cilj. Svaljkanje med mnogoterimi nadzori potnih listov, biometričnimi mejnimi prehodi, kjer si ujet med dvojimi vrati in buljiš v kamero, dokler računalnik ni potolažen, detektorji kovin vsakih nekaj metrov in zoprnimi mejnimi policisti v državi rahlo izven okvirov mojega območja ugodja, je bilo okolje, ki je dobro podčrtalo temačnost romana.

"Temačnost" je kajpak evfemizem. 1984 gre iz temine v globoko, neizmerno črno temo.

Roman morate prebrati, ne morem pa ga priporočiti.

ponedeljek, 08. julij 2019

Dževad Karahasan: Nočni shod

Nočni shod ni napačen: Simon, ki se znajde v Foči, nam s svojo odtujenostjo na zanimiv način odpira oči na prihajajočo vojno v Bosni. Na začetku Zuhra in Feslija s svojo globoko osebno tragedijo oznanjata grozo, ki prihaja, a žal ne vem, kam roman vodi v resnici. Karahasan me je izgubil na 134. strani. 

Dominik Smole: Črni dnevi in beli dan

Rahel napad tesnobe je bil še najmanj od tistega, kar me je spreletelo, ko sem v roke vzel Smoletov roman Črni dnevi in beli dan. Dolga je senca Antigone, kajne, dijaki vseh generacij.

Smole je s Črnimi dnevi leta 1958 oral slovensko modernistično ledino in si je takrat morda prislužil tudi navdušeno vreščanje kakšnega občudovalca. Povsem po nepotrebnem, saj roman stopiclja po sledeh Sartra in Camusa in ne prinaša nikakršnih strukturnih presežkov. Z drugimi besedami: medel dolgcajt, izredno primeren za maturitetno čtivo.