Nick Drnaso: Sabrina

Sedmi - kaj? - nekaj s seznama nominirancev za bookerja 2018.

Prazno, hladno, grozno. Tega ne morem brati.

Fuj to, žirija. 

Vitomil Zupan: Človek letnih časov

Bliskoviti preskoki med osebami, ponesrečena mitologija in izleti v nadrealizem so me kaj hitro utrudili. Roman, napisan leta 1987, po mnenju Francija Zagoričnika "mogoče kompletira prvo obdobje (Zupanovega) romanopisja", po mojem pa se mu je brez dobre priprave bolje ogniti.

Marina Šur Puhlovski: Divljakuša

Tako gre to: Marina Šur Puhlovski dobi VBZ-jevo nagrado za najboljši hrvaški neobjavljeni roman v letu 2018, kar vsebuje natis in 100.000 kun bruto. Večernji list objavi veselo novico, uporabnik Stimy, ki ima za avatar grb z nekakšnim ofucano ponosnim, verjetno zaradi klimatskih sprememb izumrlim petelinom, pa dobrohotno pripomni:

A da se tih i takvih stotine tisuća kuna uložilo u otvaranje novih radnih mjesta umjesto na nagrađivanje bezvezarija mladi bi ostali u Domovini, radili, primali plaću pa bi mogli i kupiti koju knjigu. Po vlastitom izboru žanra.

Tako gre to.

Divljakuša je silovit roman, povedan v prvi osebi. Stavki, dolgi nekaj deset vrstic, bruhajo iz naivne študentke, pri devetnajstih poročene s pristnim tepcem. Maupassantovo Njeno življenje, brez ovinkarjenja. Divljakušo sem prebral na dah, pri tem užival, se veselil rahlih preobratov, in vendar si na koncu ne znam odgovoriti na povsem preprosto vprašanje: je to odličen roman?

Najbrž ne. Umanjka mu čisto malo pobega izven strogega okvirja žrtev-moški, odveč pa sta peripetiji s šibeniškim lepotcem in tistim drugim, ki nekako označi konec.

Ampak v branju sem užival. Torej?

Ne vem.

Penelope Fitzgerald: Knjigarna

Ko je Penelope Fitzgerald začela roman v klasični pripovedni maniri, so mi skoraj stopile solze v oči.

Bilo je leta 1959, ko Florence Green ob koncu noči včasih ni zatrdno vedela, ali jo je prespala ali ne. Belila si je namreč glavo, ali naj odkupi neko manjšo posest, Staro hišo, h kateri je sodilo tudi skladišče na obali, in odpre knjigarno, ki je v Hardboroughu še niso imeli.

Res je, da sem si pred tem polomil zobe na Thomasu Mannu, a vseeno: je res tako težko povedati zgodbo?

Knjigarna zgodbo ima, in zgodba je lepo zaokrožena, natančno povedana in predvsem premajhna, da bi v spominu ostalo kaj več kot samo dober, hitro pozabljen občutek. En tak pošten ristretto iz izkušenih rok.