torek, 18. december 2018

Guy de Maupassant: Njeno življenje

Jeanne gre v zakon kot tele v klavnico:
"Ljubezen! Že dve leti je čakala nanjo z zmerom večjo tesnobo. Zdaj je smela ljubiti. Samo srečati ga je še treba! Kakšen neki bo? (...) On bo, on, to je vse. Vedela je samo, da ga bo oboževala z vso dušo in da bo on njo nadvse ljubil. Sprehajala se bosta v večerih, kakor je tale, pod lesketajočim se prahom, ki pada od zvezd. Šla bosta z roko v roki, prižeta drug k drugemu, poslušala, kako jima bije srce, čutila toplino svojih ramen, prepletala svojo ljubezen z milo jasnino poletne noči, tako združena, da bosta že samo z močjo svoje ljubezni zlahka prodrla drug drugemu v najskrivnejše misli."
Da ne bom prav preveč nadut, tudi sam sem šel mimo opozoril, kot je tole zgoraj, v klavnico tega romana z naivnim upanjem, da bo Jeanne na neki točki znorela, potegnila črto in pomendrala preračunljivo, škrto uš, s katero se je poročila. Jasno, iz te moke ni kruha.

Ostal sem kot presenečeni pikaču, če se kaj spoznate na meme.

Ni komentarjev:

Objava komentarja