sreda, 19. december 2018

Sherwood Anderson: Temni smeh

Gledano v zgodovinskem vzvratnem ogledalu, je Temni smeh obroben roman, muha enodnevnica. Zanimivo, da se je pojavil v izboru za zbirko Sto romanov.

Andersonu spodrsne tolikokrat, da je škoda šteti. Kako je lahko leta 1925 izdal besedilo s tako rasističnim podtonom? Zakaj toliko ponavljanj enih in istih prežvečenih tem? Bi konec lahko bil še bolj blesav?

Po drugi strani pa sem roman prebral do konca, malce zato, ker se je še pravočasno pojavila Alina, še bolj pa zato, ker so glavni liki trikotnika dokaj kompleksni in še kar zanimivi. In to je to. Bolje kot Kmetija slavnih, domnevam.

Ni komentarjev:

Objava komentarja