ponedeljek, 31. december 2018

Miguel de Cervantes: Don Kihot

Preden sem se lotil Don Kihota, se nisem prav močno trapil s praznimi upi, da bom branje zlahka prignal do konca. Nisem ga, seveda.

Najprej me je pretreslo, s kakšno pretanjenostjo je roman zapisan. Denimo že kar uvodni stavki:
V nekem kraju v Manči, ki se njegovega imena ne maram spomniti, je pred nedavnim živel eden tistih plemičev, ki imajo sulico v stojalu, starinski ščit, mršavo kljuse in hrta goniča. Šara z nekolikanj več govedine kakor bravine za kosilo, za večerjo največkrat meso v solati, cvrtje s slanino ob sobotah, leča ob petkih in ob nedeljah kak golobček za priboljšek, pa je kopnelo tri četrtine dohodkov od njegovega posestva.
Stari mojster poskrbi, da je nadaljevanje na do pičice enaki ravni, razen seveda ko čuknjeni vitez tako klobasa, da ne veš, kje je začetek in kje konec. Cervantes razdre tudi kakšno tako žaltavo, da ostrmiš, pri tem pa ohranja zdrav smisel za šalo.

Spotaknil sem se tam, kjer sem vedel, da se bom: zgodba je premočrtna in namenjena nizanju norosti, dogodivščin ter razglabljanj o tem in onem. Težko prenašam misel, da bo roman do konca na isto vižo, da ni niti najmanjše možnosti za rahel preobrat ali zavoj v neznano. Po dvesto straneh sem imel dovolj.

Ni komentarjev:

Objava komentarja