ponedeljek, 31. december 2018

Thomas Mann: Doktor Faustus

Če bi bil Doktor Faustus prva knjiga, ki bi jo prebral v življenju, majkemi da se ne bi pritaknil nobene več. V roman zakrinkano neskončno flancanje o atonalnosti in - navajam z naključne strani - "pozitivni in konfesionalno vezani religiji", pietizmu, ki je "hotel (...) potegniti ostro mejo med pobožnostjo in znanostjo s trditvijo, da na vero ne more niti najmanj vplivati katerokoli gibanje ali sprememba v znanstvenem prostoru", teologiji v razsvetljenstvu in podobnem me je prignalo do točke, ko mi je ostal samo še dvom, ali naj si iztaknem oči ali pa počasi odložim knjigo in izginem brat Trumpove čivke.

Miguel de Cervantes: Don Kihot

Preden sem se lotil Don Kihota, se nisem prav močno trapil s praznimi upi, da bom branje zlahka prignal do konca. Nisem ga, seveda.

Najprej me je pretreslo, s kakšno pretanjenostjo je roman zapisan. Denimo že kar uvodni stavki:
V nekem kraju v Manči, ki se njegovega imena ne maram spomniti, je pred nedavnim živel eden tistih plemičev, ki imajo sulico v stojalu, starinski ščit, mršavo kljuse in hrta goniča. Šara z nekolikanj več govedine kakor bravine za kosilo, za večerjo največkrat meso v solati, cvrtje s slanino ob sobotah, leča ob petkih in ob nedeljah kak golobček za priboljšek, pa je kopnelo tri četrtine dohodkov od njegovega posestva.
Stari mojster poskrbi, da je nadaljevanje na do pičice enaki ravni, razen seveda ko čuknjeni vitez tako klobasa, da ne veš, kje je začetek in kje konec. Cervantes razdre tudi kakšno tako žaltavo, da ostrmiš, pri tem pa ohranja zdrav smisel za šalo.

Spotaknil sem se tam, kjer sem vedel, da se bom: zgodba je premočrtna in namenjena nizanju norosti, dogodivščin ter razglabljanj o tem in onem. Težko prenašam misel, da bo roman do konca na isto vižo, da ni niti najmanjše možnosti za rahel preobrat ali zavoj v neznano. Po dvesto straneh sem imel dovolj.

sreda, 19. december 2018

Sherwood Anderson: Temni smeh

Gledano v zgodovinskem vzvratnem ogledalu, je Temni smeh obroben roman, muha enodnevnica. Zanimivo, da se je pojavil v izboru za zbirko Sto romanov.

Andersonu spodrsne tolikokrat, da je škoda šteti. Kako je lahko leta 1925 izdal besedilo s tako rasističnim podtonom? Zakaj toliko ponavljanj enih in istih prežvečenih tem? Bi konec lahko bil še bolj blesav?

Po drugi strani pa sem roman prebral do konca, malce zato, ker se je še pravočasno pojavila Alina, še bolj pa zato, ker so glavni liki trikotnika dokaj kompleksni in še kar zanimivi. In to je to. Bolje kot Kmetija slavnih, domnevam.

torek, 18. december 2018

Guy de Maupassant: Njeno življenje

Jeanne gre v zakon kot tele v klavnico:
"Ljubezen! Že dve leti je čakala nanjo z zmerom večjo tesnobo. Zdaj je smela ljubiti. Samo srečati ga je še treba! Kakšen neki bo? (...) On bo, on, to je vse. Vedela je samo, da ga bo oboževala z vso dušo in da bo on njo nadvse ljubil. Sprehajala se bosta v večerih, kakor je tale, pod lesketajočim se prahom, ki pada od zvezd. Šla bosta z roko v roki, prižeta drug k drugemu, poslušala, kako jima bije srce, čutila toplino svojih ramen, prepletala svojo ljubezen z milo jasnino poletne noči, tako združena, da bosta že samo z močjo svoje ljubezni zlahka prodrla drug drugemu v najskrivnejše misli."
Da ne bom prav preveč nadut, tudi sam sem šel mimo opozoril, kot je tole zgoraj, v klavnico tega romana z naivnim upanjem, da bo Jeanne na neki točki znorela, potegnila črto in pomendrala preračunljivo, škrto uš, s katero se je poročila. Jasno, iz te moke ni kruha.

Ostal sem kot presenečeni pikaču, če se kaj spoznate na meme.