sreda, 24. februar 2016

Tom McCarthy: Satin Island

"Avantgardni roman" s kafkovskim likom, imenovanim U, kup antropološkega nakladanja in še en mimosun lanskoletne žirije za bookerja.

Ni čudno, da sem pozabil, da sem nekoč davno prebral tudi McCarthyjev C. Isti šmorn.

sobota, 20. februar 2016

Borut Golob: Smreka bukev lipa križ

Goloba sem bral drugič, in še ga bom.

Smreka bukev lipa križ je po mnenju založnika "groteska, v kateri se avtor izdatno zajebava, vendar to počne smrtno resno". Izjava je podcenjujoča.

Borut Golob ima pripovedni glas, kot ga Slovenija še ni imela. Roman se bere kot niz ljudskih postulatov, ki jim nihče pri zdravi pameti noče oporekati. Recimo:
Krištofov rod je spoznal štilerico.
Štilerica je bila zanje tako pomembna, da je vsako leto nastopala celo v božičnih jaslicah poleg tesarja Jožefa. Tako je Krištofov rod razumeval religijo in umetnost.
Krištof je imel štilerico. Vedno.
Poslednja resnica ne more imeti več različnih pojavnih oblik, tako kot v jaslicah ne nastopajo nosorogi namesto ovčic.
Štilerica je že na prvi pogled veliko lepša od husqvarne.
Zgodba poka od norih domislic, ki jih boste želeli na glas brati svojim bližnjim, le-ti pa bodo obžalovali, da niste na službeni poti vsaj v Kijevu, če že ne v Donecku. Pripovedne niti so prepletene s takšno natančnostjo, da boli glava. Golob se ne šali.

Smreko bukev lipo križ morate nujno pokrmiti moškemu delu populacije. Pri vseh tistih, ki od osmega razreda niso prebrali več kot navodil za vrtalnik, lahko pričakujete tudi manjše čudeže.

Borut Golob si zasluži veliko Prešernovo nagrado, in sicer, ko napiše še en sijajen roman. Raclette žal ni na tej ravni.

Jens Lapidus: Hitri zaslužek

Lapidusa je v hišo privlekla mačka na repu. No, ne čisto. Lapidusa je v hišo privlekla tamala s Knjižnega sejma kot darilo zame. Najprej sem mislil, da gre za šalo z naslovom, malce v smislu, kako si na hitro prislužiti ogromno denarja, da bomo končno imeli avto, ki ji bo všeč. Smrklji okus vleče v smer ferrari californije ali vsaj alfe romeo 4C. Prevozna sredstva, ki si jih brez guglanja težko predstavljam in ki si jih ne bi omislil, tudi če bi mi umrla švicarska prateta, ki je nimam.

Smrklja je vsakršne aluzije gladko in dosledno zanikala. Večkrat. Mnogokrat, pravzaprav.

Z dolgo palico sem odprl platnice. Bil sem presenečen. Stvar se je brala solidno.

"Stockholmski noir" sem prebral v nekaj dneh. Brez zatikanja. Jens Lapidus ni papak z ulice. Lik je odvetnik, specializiran za kazensko pravo, in ima očitno kar nekaj kilometrine. Prikladno zameštran roman, v katerem ne manjka jugoslovanske mafije, droge, steroidov, trgovine z belim blagom in slamnatih podjetij, se pravzaprav bere kot uporabniški priročnik za vse sorte nečednosti. Branje je v tem smislu izjemno, zgodba pa trdna. Manjka morebiti kakšna stilistična bravura in vsaj sled humorja, a izdelek je kljub temu več kot na primerni ravni in zagotovo vreden branja.