sobota, 20. februar 2016

Borut Golob: Smreka bukev lipa križ

Goloba sem bral drugič, in še ga bom.

Smreka bukev lipa križ je po mnenju založnika "groteska, v kateri se avtor izdatno zajebava, vendar to počne smrtno resno". Izjava je podcenjujoča.

Borut Golob ima pripovedni glas, kot ga Slovenija še ni imela. Roman se bere kot niz ljudskih postulatov, ki jim nihče pri zdravi pameti noče oporekati. Recimo:
Krištofov rod je spoznal štilerico.
Štilerica je bila zanje tako pomembna, da je vsako leto nastopala celo v božičnih jaslicah poleg tesarja Jožefa. Tako je Krištofov rod razumeval religijo in umetnost.
Krištof je imel štilerico. Vedno.
Poslednja resnica ne more imeti več različnih pojavnih oblik, tako kot v jaslicah ne nastopajo nosorogi namesto ovčic.
Štilerica je že na prvi pogled veliko lepša od husqvarne.
Zgodba poka od norih domislic, ki jih boste želeli na glas brati svojim bližnjim, le-ti pa bodo obžalovali, da niste na službeni poti vsaj v Kijevu, če že ne v Donecku. Pripovedne niti so prepletene s takšno natančnostjo, da boli glava. Golob se ne šali.

Smreko bukev lipo križ morate nujno pokrmiti moškemu delu populacije. Pri vseh tistih, ki od osmega razreda niso prebrali več kot navodil za vrtalnik, lahko pričakujete tudi manjše čudeže.

Borut Golob si zasluži veliko Prešernovo nagrado, in sicer, ko napiše še en sijajen roman. Raclette žal ni na tej ravni.

Ni komentarjev:

Objava komentarja