nedelja, 22. september 2019

Jon Fosse: Melanholija I

Butasto se mi zdi, da pri tako nenavadnem naslovu, kot je Melanholija I, v Bogatajevi spremni besedi ni niti enkrat omenjen Albrecht Dürer. Povsem nepotreben spodrsljaj, ki bi - če ne drugega - manj pazljivemu bralcu nemara prihranil iskanje drugega dela, Melanholije II. Dürer bi se lepo navezal na notranje precepe, prebliske svetlobe, neprimerno ljubezen do mlade Helene, vse bolj zaslepljujočo duševno bolezen in tragično usodo slikarja Larsa Herteviga.

Triptih, premišljeno postavljen v tri različne čase in tri presenetljive zorne kote, je razmeroma težko, a ne povsem zoprno branje, pri katerem sem se na začetku ujel v močne vrtince obsesivnega ponavljanja in vračanja na izhodišče. Da sem preživel do konca, sem se moral prepričati, da repeticije niso pomembne za zgodbo, temveč samo za odslikavanje občutij, in da zategadelj ni večje škode, če kakšen del samo površno preletim. Melanholija I je zanimiv, dognan roman, ki ga bo težko pozabiti.

nedelja, 08. september 2019

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Bratje Karamazovi

Ne zmorem, nikakor ne zmorem.

Bal sem se poplave likov, ki bi mi zagrenila branje, ampak sploh ni hudo: trije bratje, tri ženske, nekaj spremljevalne ekipe, vsak s štirimi, petimi imeni in izpeljankami - ni pretirane gneče. Junaki imajo kompleksne osebnosti, obnašajo se nepredvidljivo, pripoved pa spremljajo prijetni zasuki in zanimiva pojasnjevanja družbenih fenomenov, denimo starčevstva.

A kaj ko me je že daleč v drugem delu začel grabiti dolgčas in sem se skozi roman vlekel brez zanimanja za karkoli. Branje sem odložil na štiristoti strani. Veliko prepozno.