Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza

 

Odkar je Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, me je skrbelo, kako se sprijazniti z njenim dokumentarnim pristopom. Zagotovo mi je pri tem pomagalo, da sem se končno zbrcal nekam in se spravil k branju. (Hvala, Branko Soban.) 

Strokovnjaki naj povedo, ali je tole roman. Morda ni, tako kot tudi ni najti niti sledi nosilne zgodbe ali glavne junakinje, dokler ne pogledaš s primerne razdalje in se kolaž osebnih pričevanj sestavi v zgodbo o srčnosti, pogumu in skromnosti žensk, ki so zmagale v svetovni vojni in bile poražene sekundo po njej. Knjigo sem bral po kosih, kolikor sem pač zmogel, dokler me ni spet zadelo in sesulo. Nekaterih podob ne bom mogel nikoli več izbrisati, kot tudi ne občutka nemoči, besa, žalosti in obupa.

Izjemno, a morda ne za vsakogar. Sploh ne za vsakogar, vključno z mano. Prepozno za obžalovanje.

Bogo Zupančič: Usode ljubljanskih stavb in ljudi

 

Usode ljubljanskih stavb in ljudi so vroča roba - to sem se naučil med rekreativnim potikanjem po spletu in nekaterih ljubljanskih bukvarnicah. Imam drugo in tretjo knjigo, četrto baje prodaja nek atelje z obupnim urnikom, prve pa ni moč kupiti niti s parom ledvic. 

Histerijo razumem. Bogo Zupančič je tako s formatom kot z vsebino pokazal, da je zelo verjetno genij. Že z izbiro stavb, ki niso nujno najbolj zloglasne in ikonične, zbudi zanimanje. Gospodarsko razstavišče, Nemška hiša, Dukićeva vila na eni strani, na drugi pa hišica na Mirju arhitekta Otona Jugovca, bivalni ateljeji pri bivšem Marnu in še kasneje Rožni hiši ali pa denimo vila Samassa nad predorom - vse skozi arhitektove oči in življenja ljudi v njih. Kako je premožni Josip Vidmar pravzaprav prišel do Dukićeve vile, kje je bil Kollmannov grad, odkod so se pojavile hiše s strmimi strehami na Viču? Za vse, ki se po Ljubljani včasih radi sprehajamo z odprtimi očmi, resnično noro dobro branje. 

Prosim za še!