Usode ljubljanskih stavb in ljudi so vroča roba - to sem se naučil med rekreativnim potikanjem po spletu in nekaterih ljubljanskih bukvarnicah. Imam drugo in tretjo knjigo, četrto baje prodaja nek atelje z obupnim urnikom, prve pa ni moč kupiti niti s parom ledvic.
Histerijo razumem. Bogo Zupančič je tako s formatom kot z vsebino pokazal, da je zelo verjetno genij. Že z izbiro stavb, ki niso nujno najbolj zloglasne in ikonične, zbudi zanimanje. Gospodarsko razstavišče, Nemška hiša, Dukićeva vila na eni strani, na drugi pa hišica na Mirju arhitekta Otona Jugovca, bivalni ateljeji pri bivšem Marnu in še kasneje Rožni hiši ali pa denimo vila Samassa nad predorom - vse skozi arhitektove oči in življenja ljudi v njih. Kako je premožni Josip Vidmar pravzaprav prišel do Dukićeve vile, kje je bil Kollmannov grad, odkod so se pojavile hiše s strmimi strehami na Viču? Za vse, ki se po Ljubljani včasih radi sprehajamo z odprtimi očmi, resnično noro dobro branje.
Prosim za še!
Ni komentarjev:
Objavite komentar