torek, 06. april 2021

Edith Wharton: Čas nedolžnosti

 

Objava za nič všečkov.

Edith Wharton ni instagramabilna. Še za časa življenja so jo vlekli skozi ostre zobe primerjave s Henryjem Jamesom, danes pa so njene možnosti za uspeh manj kot nič. Edith Wharton je, žal, treba brati počasi, dandanašnji človek pa na počasnost gleda kot na buržoazno ostudnost, ki jo je treba potolči. Zaprimo šole, zaprimo knjigarne, zaprimo knjižnice - a kaj storiti z elementi, ki vsej previdnosti navkljub s svojih knjižnih polic vlečejo deklasirane avtorje in jih zlagoma, z užitkom glodajo daleč od oči zainteresirane javnosti?

Samotno, počasno branje je razkošje.

Poskusite hitro prebrati tole, in vse vam bo jasno:

Če ste prišli pred opero v kupeju, je bil to skoraj tako ugleden prihod kakor s svojo lastno kočijo; odhod s taistim sredstvom pa je dal človeku neznansko prednost, da se je mogel (med kakim šaljivim namigom na načela demokracije) skobacati v prvo Brownovo prevozilo v vrsti, namesto da bi čakal, da iz stebrišča Akademije prisije od mraza in brinovca zamašeni nos njegovega kočijaža. Ta veličastno livrirani konjar se je izkazal s prav mojstrsko introspekcijo, saj je odkril, da Američani želijo proč od razvedrila še hitreje kakor k njemu.

Edith Wharton je neusahljiv vir vpogledov v visoko newyorško družbo, vselej neponarejen in iz prve roke. Whartonova ni ne navidezno krhka May ne nepozabna grofica Olenska. Njena lastna zgodba je vredna filma, ki ji noben njen roman ne more seči do gležnjev. (Dobro, prebrati moram A Backward Glance, a za nabijanje na blogu je izjava povsem umestna.)

Čas nedolžnosti je 10/10. Privoščite si ga, če si lahko privoščite. Privoščim vam.