Preskočite besede na ovitku, tale blog, vse ostalo na internetu, odprite Kochovo Večerjo in berite. Po nekaj deset straneh se vam bo zdelo, da vam na prsih sedi Bulgakovov maček in da ne morete dihati.
Koch odpira mnoga moralna vprašanja. Odličen roman.
Si me presenetil. Ker jaz sem z Večerje odšla z dolgim nosom. Knjiga fenomenalno štarta, odpre nekaj zanimivih dilem in jih obdela na dober način, a vmes z vsem tistim medsebojnim prepucavanjem, ki na koncu ne pripelje nikamor, ampak izpade bolj kot neke vrste filanje strani, nekako zvodeni. Tudi konec je pri meni ni rešil.
OdgovoriIzbrišiZanimivo, pravzaprav se s tabo popolnoma strinjam. Prva polovica je močnejša od druge, ki je res malce odveč. Vseeno mi je dilema romana (koliko je z akterje tukaj sploh bilo dileme, je drugo vprašanje, kar je srhljivo) ostala v glavi. Če to postavim ob bok grozi, ki me je navdala, ko sem se zavedel, v čem je kleč zgodbe, vseeno ostanem ob svoji sodbi, da gre za odlično literaturo. Zame in zdaj, seveda.
OdgovoriIzbrišiNo, saj, če se je še vedno precej dobro spomnim (od branja je preteklo že skoraj 5 let), čisto zanič že ni mogla bit :-).
OdgovoriIzbrišiPrebrala že kar daleč nazaj, ob izidu, tj. pet let nazaj. Spomnim se, da sem občasno trznila ob kaki malenkosti, ampak bralnega žara to niti najmanj ohladilo. S kruhom pomazala. In začuda se je živo in kar podrobno spomnim, kar je pri tem, da res ogromno berem, vendarle en uspeh.
OdgovoriIzbriši