sobota, 25. april 2015

Friedrich Dürrenmatt: The Pledge

Roko na srce, mislil sem, da sem z Dürrenmattom opravil, a me je The Pledge s kupčka treh priporočenih knjig zbezala iz območja ugodja. Pri romančku mi ne ustreza pravzaprav nič: švicarska proza, Dürrenmatt, detektivka, siva naslovnica, male tiskane črke, nič. Ampak ...

The Pledge prinaša udobno branje, in to kljub prvoosebni naraciji, ki odstopa od pričakovane (prva oseba in potem večinoma citirana prva oseba). Všeč mi je, kako se Matthäi z vso silo zapiči v umor in na njem obvisi kot pitbul.

Konec je znotraj žanra verjetno vsaj bogokleten, če že ne kaj več. Ljubiteljem detektivk zna zadnjih nekaj strani povzročati fizične bolečine, se mi zdi. A kdo sem jaz, da bi sodil.

četrtek, 23. april 2015

John Williams: Stoner

Naj vas ne zavede faktografska, izčiščena proza:
William Stoner entered the University of Missouri as a freshman in the year 1910, at the age of nineteen.
Zaokrožena življenjska zgodba univerzitetnega učitelja, ki iz kmečkega okolja stopi globoko v službene intrige in več kot zapletene čustvene odnose, zna na trenutke zgrabiti bralca za goltanec z vso silo in ga potegniti v stoično žalobnost.

Nisem prepričan, da bi Stoner z nekaj več poetike bil še vedno Stoner. Roman je pač takšen, kot je. Drugačen, in zato vreden branja.

Ko boste končali, preberite še Isherwoodovega Samca in primerjajte vtise. Zna biti zanimivo.


sobota, 18. april 2015

Elizabeth Strout: Olive Kitteridge


Berem po priporočilu! To se ne zgodi vsakih deset let, verjemite.

Dve stvari sta, ki dvigneta Olive Kitteridge daleč nad sivo romaneskno povprečje. Najprej je tu provokativna tehnika, pri kateri Stroutova glavno junakinjo prikazuje skozi zdaj kratke, zdaj malce daljše odbleske v zgodbi drugih ljudi. Zaspano, obmorsko mestece predstavlja izjemno primerno kuliso, tako sijajno, da sem bil skorajda osebno prizadet, ko se je del pripovedi prenesel v velemesto.

Drugi del uspeha prinese soočanje s starostjo, odtujenostjo otrok, sebičnostjo, zanikanjem in spoznavanjem samega sebe. Presežek, a še vedno daleč stran od naj-vseh-časov The Sea, the Sea Iris Murdoch.

Vredno branja.

Mark Twain: Prigode Huckleberryja Finna

Twainove Prigode Huckleberryja Finna sodijo ob Moby-Dicku, Velikem Gatsbyju, Na cesti, Varuhu v rži in podobnimi med temeljna dela ameriške književnosti. Ne trdim, da je vse to treba prebrati, a tako pač je.

Huckleberry Finn redno najde svoje mesto v medijih, ko se ta ali oni čistun obregne ob črnuha in ga hoče zamenjati vsaj s sužnjem, če že ne Twaina popolnoma prepovedati in izgnati z obličja Zemlje. Za otroke gre, kajneda.

Roman je treba brati, ker odlično odslikuje čas in družbena razmerja, pri tem pa učinkovito uporablja junakove notranje dvome zaradi pobega z Jimom. Tukaj ne gre mimo občutka nezasluženega razkošja, ko veš, da si v rokah prevoda Janeza Gradišnika.

A kakorkoli obračam, moje najljubše Twainovo delo ostajajo Prigode Toma Sawyerja, ne nazadnje tudi zato, ker nikoli niso dolgovezne.

nedelja, 12. april 2015

Paula Hawkins: The Girl on the Train

Nisem vedel, da obstaja modni trend, ki se mu reče amnezijska grozljivka. The Girl on the Train igra - in baje zmaga - ravno v tej ligi.

Trije ženski glasovi, Rachel, Anna in Megan, počasi odvijejo zgodbo, ki se začne s pogledom alkoholistke z vlaka na čudovit par v povprečni podeželski hiši.

Prvo polovico sem požrl na mah, potem pa se mi je branje začelo počasi ustavljati. Grozljivk in detektivk se izogibam, kolikor se le da, čeprav obrt cenim. Spoštujem tudi lectarje, a vsakomur svoje.

Hawkinsovi je nedvomno uspel tehnično brezhiben roman, ki z nosilnimi glasovi dosega meje žanra, ob tem pa z alkoholno pozabo, ki je tukaj ključna, škodi samemu suspenzu. Zamerim.

In zamerim tudi razpredanje proti koncu, ko se kot pri kakšnem podrobnem carinskem pregledu pred nami zvrstijo vsi storilčevi vzgibi.

Za ljubitelje dotične panoge, vsem ostalim pa želim hitro amnezijo.

ponedeljek, 06. april 2015

Adolf Muschg: Albisserjev razlog


Bolj kot kriminalka je Albisserjev razlog podrobno seciranje tragičnega odnosa med psihiatrom in pacientom. Presenetljivo sveže in vsekakor doživeto, pri čemer ne gre pozabiti Muschgove osebne izkušnje z ekstremno hipohondrijo, a ne dovolj, da ne bi na polovici omagal.

sobota, 04. april 2015

Terry Pratchett, Neil Gaiman: Dobra znamenja


A poznate tisto, ko odprete knjigo, preberete pol prve strani, presenečeno zazijate, zaprete knjigo in se vrnete na prvi korak, tokrat resnično počasi?

Prepriča že prvi sijajni dvogovor med angelom Aziraphalom in demonom Crowleyem, ki je bil takrat še plazilec, "čigar ime se je glasilo Crawly, čeprav je razmišljal, da bi ga spremenil. Sklenil je, da ga to ime ne opiše."

Pratchett in Gaiman sta se lotila ničesar manj kot apokalipse, na katero oba uvodna lika, prikladno pomešana med ciljno občinstvo, čakata dolga stoletja. Ambivalentna napetost med angelom in demonom, vrhunsko vpeljevanje močnih likov, pospremljeno z obrobneži, blazne opombe pod črto in kajpak nepredstavljivo dober humor naredijo obvezno branje za vse, ki:

  1. ste nekoč davno znali na pamet vse bravure iz Štoparskega vodnika po galaksiji, pa niste verjeli, da bi kdo lahko napisal kaj podobno duhovitega;
  2. ste pogledali Monty Pythonovo Življenje po Brianu več kot enkrat;
  3. ste oboževalec bodisi Pratchetta bodisi Gaimana, kar jaz nisem;
  4. niste nič od zgoraj naštetega.
Pa kaj, če se zgodba v procesu špiljenja apokalipse morda celo malce vleče - humorni drobci in referenčne eskapade držijo strukturo pokonci od začetka do konca.

Kar je bil Alojz Kodre za Douglasa Adamsa, je Boštjan Gorenc - Pižama za Pratchetta in Gaimana.

Knjiga, ki jo mora razsoden človek kupiti v trdi vezavi.