Ted Hughes, podgana, kot je vsakomur jasno, izmeček, babjek, pomilovanja vreden rimač, nedorasli ego-manijak, manipulator in edini krivec za smrt Sylvie Plath, v Ti si rekel končno dobi svoj glas. Roman Connie Palmen je sol na rano vseh nas, ki nam je vse jasno, pri tem pa znamo našteti eno samo pesniško zbirko nemara najbolj slavne ameriške pesnice, dva naslova pesmi, se pa zlahka spomnimo plinske pečice in tega, kaj je Ted Hughes počel 11. februarja 1963.
Connie Palmen opravi zgledno delo, ko preklopi v rahlo poetično in občasno nabuhlo pripoved, ki bi jo tako zlahka pripisal pesniku Hughesovega kova, da sem se moral nekajkrat uščipniti in samemu sebi prišepniti, da gre za fikcijo, ne za avtobiografsko naracijo. Zaradi pripovednega sloga, kakršen pač je, se nit zgodbe nekajkrat tudi zatakne, a drugače skoraj ne bi šlo.
Hughesov zorni kot je odslikan tako realistično, da se ga najbrž ne bom mogel otresti do konca življenja, z vrhuncem, ki ga predstavlja besnenje od strani 249 naprej.
Ti si rekel je himna neslišanih. Na tem svetu jih je poleg Teda Hughesa še milijarde.
nedelja, 3. junij 2018
sobota, 2. junij 2018
Martin Pollack: Der Tote im Bunker
Truplo dr. Gerharda Basta, leta 1947 najdeno v bunkerju na Brennerju, požene njegovega sina Martina Pollacka na potovanje, polno pravih vprašanj.
Bastovi predniki - to je bil zame najboljši del - izhajajo s Spodnje Štajerske, kot se lepo reče, in so bili zanimiva mešanica Nemcev iz Kočevja, Laškega, Celja in Ljubljane. Kako so dojemali Slovence, naše narodno prebujenje, sokolska društva, rabo slovenščine? Kdo je bil vreden več? Kako je pravična zgodovina in kdo jo piše? Kako iz slovenskega zakotja prideš na napačno stran človečnosti? In ne nazadnje, moje ime, ki ga zlahka zapišem v nemščini (Franz Stieglitz), a moram pri tem takoj pristaviti, da nisem Nemec, ker to pač nisem in niti ne želim biti, saj imam poleg družinskega drevesa tudi nekaj dobrih dodatnih razlogov.
Odlično napisano kljub manjšim spodrsljajem ("Truber", general "Majster"), ki jih Pollack premaga z dokumentarnim pisanjem na meji leposlovja.
Bastovi predniki - to je bil zame najboljši del - izhajajo s Spodnje Štajerske, kot se lepo reče, in so bili zanimiva mešanica Nemcev iz Kočevja, Laškega, Celja in Ljubljane. Kako so dojemali Slovence, naše narodno prebujenje, sokolska društva, rabo slovenščine? Kdo je bil vreden več? Kako je pravična zgodovina in kdo jo piše? Kako iz slovenskega zakotja prideš na napačno stran človečnosti? In ne nazadnje, moje ime, ki ga zlahka zapišem v nemščini (Franz Stieglitz), a moram pri tem takoj pristaviti, da nisem Nemec, ker to pač nisem in niti ne želim biti, saj imam poleg družinskega drevesa tudi nekaj dobrih dodatnih razlogov.
Odlično napisano kljub manjšim spodrsljajem ("Truber", general "Majster"), ki jih Pollack premaga z dokumentarnim pisanjem na meji leposlovja.
Naročite se na:
Objave (Atom)