Richard Yates: Krožna cesta

 

Yatesov roman iz leta 1961 je, če prav razumem, tako kot vsi ostali njegovi romani predvsem pripoved o žalosti in gorju predmestij. Če bi to vedel, Krožna cesta ne bi prestopila praga hiše, in lahko bi mi bilo žal.

Krožna cesta dobro osvetli predvsem zorni kot Franka Wheelerja in njegovo tipično moško sebičnost, manj pa vzgibe, ki ženejo njegovo trofejno ženo April. Roman zgodbo krepko zgrabi na nenavadnih vogalih in jo z zanesljivo, bogato pripovedno tehniko prinese do ustreznega zaključka. Česa več bi si lahko še zaželel? Zdi se mi, da mi odgovor na to ravnokar podaja Franzen s prvimi stranmi Crossroads, a ne razumite me narobe: Yatesa se prav zagotovo splača prebrati.   

Tomáš Zmeškal: Ljubezensko pismo v klinopisu

 

Zgodba in prepletenost drobcev Zmeškalovega romana je zahomotana v toliko neprodušnih slojev, da me niti nori eksperiment z Albertom Heglom ni mogel razvedriti. Odloženo, in konec.

David Lodge: Lepa služba

 

David Lodge se je do nedavnega skrival v mrtvem kotu mojega bralskega popotovanja. Da obstaja booker in da je možno kakovosten roman prebrati v angleščini, in kljub temu preživeti, sem se zavedel leta 1989 ali 1990. Lodge je Dobro službo napisal leta 1988 in se z njo uvrstil v ožji izbor za bookerja. Leto ali dve prezgodaj zame, a za dobro knjigo ni nikoli prepozno. 

Dobra služba v svoji podstati kliče po filmski uprizoritvi, za katero Hugh Grant žal ne bi bil uporaben, bil bi pa kot nalašč za zvrst, v katero Dobra služba spada. David Lodge piše, kot da bi izvrstna Nicka Hornbyja in Tonyja Parsonsa cepil z nečim iz drugega vesolja, denimo s Franzenom ali St Aubynom. Zgodbo, ki je v osnovi preprosta komedija, zasnovana na privlačni mladi profesorici Robyn Penrose in nadutim direktorjem Vicom Wilcoxom, Lodge mojstrsko poglobi, pri tem pa nenehno preseneča z zapletenostjo osebnosti glavnih likov. Humor je v piko, razplet pa bolj taku-taku, ker se avtor zateče ne k enemu deus ex machina (kar je v običajnih razmerah en preveč), ampak kar k dvema ali trem. Nisem ploskal, navdušen pa sem še vedno.

Prevod je berljiv tekoče do prvih traparij, ki znajo bralca razživcirati. Zapomnil sem si denimo terasasto hišo in porabiti denar na (...). Take reči težko odpuščam. 

P. S. Trenutki, kot je tale, ponujajo dober odgovor na vprašanje, zakaj je dobro pisati književni dnevnik. V seznamu prebranih knjig sem našel še Lodgev Majhen svet, ki s Changing Places in Dobro službo tvori Campus Trilogy. Sodeč po zapisu izpred enega leta, sem Lodgev fen. Nisem vedel.

Josip Jurčič: Doktor Zober

 

Misel na Doktorja Zobra ni ravno nekaj, kar bi se človeku vsak dan pripeljalo skozi možganske vijuge. Če že, morda v rahli nočni mori. A poslušajte Ireno Štaudohar v odličnem članku o Josipu Jurčiču konec avgusta: 

Zdaj, ko sem še enkrat prebrala veliko večino njegovih del, se mi zdi, da je po krivici vedno označen le za nekoga, ki je znal dobro ustvariti originalne kmečke like, kot je to na primer Krjavelj – ni šlo samo za to, bil je res odličen romanopisec. Doktor Zober je po krivici skorajda pozabljen roman, saj je res dober, veliko bolj izdelan kot Deseti brat.

Res je, Doktor Zober je pretanjen roman z veliko drame, pri kateri mladi Lisec naleti na starega čudaka, ki mu spreobrne življenje od znotraj na ven. Roman je vreden branja že zaradi jezika, kjer sem občasno osupnil nad vakancami, hip za tem pa nad gorečim narodobuteljstvom (zanimiv zatipk, mislil sem namreč narodobuditeljstvo, in bom sedaj vse skupaj kar pustil tukaj), kar zgodbi navdahne očarljiv zgodovinski kontekst. Napetosti v toku pripovedi ne manjka, spektakularni obrat pa se kar nekaj časa riše na obzorju. Zadovoljen, zelo zadovoljen z izbiro.