Josip Jurčič: Doktor Zober

 

Misel na Doktorja Zobra ni ravno nekaj, kar bi se človeku vsak dan pripeljalo skozi možganske vijuge. Če že, morda v rahli nočni mori. A poslušajte Ireno Štaudohar v odličnem članku o Josipu Jurčiču konec avgusta: 

Zdaj, ko sem še enkrat prebrala veliko večino njegovih del, se mi zdi, da je po krivici vedno označen le za nekoga, ki je znal dobro ustvariti originalne kmečke like, kot je to na primer Krjavelj – ni šlo samo za to, bil je res odličen romanopisec. Doktor Zober je po krivici skorajda pozabljen roman, saj je res dober, veliko bolj izdelan kot Deseti brat.

Res je, Doktor Zober je pretanjen roman z veliko drame, pri kateri mladi Lisec naleti na starega čudaka, ki mu spreobrne življenje od znotraj na ven. Roman je vreden branja že zaradi jezika, kjer sem občasno osupnil nad vakancami, hip za tem pa nad gorečim narodobuteljstvom (zanimiv zatipk, mislil sem namreč narodobuditeljstvo, in bom sedaj vse skupaj kar pustil tukaj), kar zgodbi navdahne očarljiv zgodovinski kontekst. Napetosti v toku pripovedi ne manjka, spektakularni obrat pa se kar nekaj časa riše na obzorju. Zadovoljen, zelo zadovoljen z izbiro.