sreda, 27. december 2023

Mark Mazower: Hitlerjev imperij

 


Ne morem dovolj poudariti, kako obsežno je tole Mazowerjevo delo. 851 strani morda ne zveni prav posebej veliko, ko pa upoštevaš globino in širino téme, hitro postane jasno, da ne gre za knjigo za postrani. Kot vselej se mi je to posvetilo dokaj pozno, v zadnji petini branja.

Mazower se osredotoči na Hitlerjeve imperialistične težnje, ki še zdaleč niso bile tako boleče natančno določene in sistematične, kot pravijo legende. Nacistično vodstvo se skozi odstiranje dogodkov in vzrokov prikaže kot trop nesposobnih, nepremišljenih in stremuških tepcev, ki niso zamudili nobene priložnosti za obračunavanje med seboj, pri tem pa so se le redko zavedeli, kaj vse so storili narobe. Zaslepljeni, slabo izobraženi totaltaristi, ki se prigrebejo do oblasti, so žal smrtonosni. Evropa in svet sta to drago plačala, a nekateri več, drugi manj, kot lepo pokaže Mazower.

Marsičesa se nisem zavedal dobro, recimo razlike med nemško "obravnavo" Češke in Poljske, pa denimo izvora vlasovcev, ki so bili v mojem spominu samo beseda, in vzrokov za nacionalistična gibanja v Ukrajini. 

Hitlerjev imperij zna priti prav, ko zaslišite politikantska poenostavljanja o paktu Ribbentrop-Molotov ali kakšno običajno pametovanje o drugi svetovni vojni. Mazower ponudi ustrezno razlago ali pa zgolj dober kilogram čtiva, s katerim lahko sogovornika učinkovito treščite po betici. Ob kompleksnosti téme resnično ne vem, kaj je bolj smiselno.

ponedeljek, 18. december 2023

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

 


Najprej je bila vročična zaljubljenost. Vsaka beseda v tem romanu je bila na pravem mestu in zaradi šišenske kulise sem medlel od vzhičenosti. Božansko.

Zaljubljenost je počasi izzvenela, a ne vem, kdaj točno sem se tega resnično zavedel. Nemara ob metodični razlagi, kaj je to četvorka. Če ne pri četvorki, pa zagotovo pri drezini. Ali pa pri Hinku Smrekarju, ki se pojavi in izgine na morišču. Hušk: pride in ga ni več. Morda pri nenehnih ponavljanjih, ki so bila nemara mišljena kot mantre ("Na jami 8", "Še premalo jih pobijemo" in tudi naslovna "Ne bom se več drsal na bajerju"). Roatta, Robotti, Roatta, Robotti. Janez Vajkard Valvasor gor, Janez Vajkard Valvasor dol. 

Sledil je manjši plaz razočaranj. Ivan Knez je povsem bledičen in neizrazit. Kralj zamudi prenekatero priložnost, da bi v zgodbo vpeljal kakšno čustvo, ki bi bilo za pol stopničke bolj kompleksno od ošlatavanja v kleti ali prisiljenega ljubosumja do tenenteja. 

Užitek v branju je dostikrat tudi v odkrivanju novih in presenetljivih romanesknih plasti. Tukaj žal ne, ker jih ni. So sicer poskusi, drzni preskoki iz odličnih opisov časa in okolja v nevarne vode zupanovskega Menueta, kar se v nobenem scenariju ne more končati dobro. 

Težko si razložim, kaj natančno je ubilo ta roman, a sumim, da najbrž ambicija. Zelo mi je žal.

Zadnjič sem sedel na kavi s prijateljem. V petih, desetih stavkih mi je povedal družinsko zgodbo o herojinji Antoniji Kucler. Zadelo me je bolj kot tale kresnik. V tem je ta težava.