Sinclair Lewis: To se pri nas ne more zgoditi

Lewisov To se pri nas ne more zgoditi bi moral obvezno pristati na seznamu bralca, ki ga vsaj rahlo zanima družbeno-politični kontekst. In spet se je izkazalo, da imam pri branju večinoma več sreče kot pameti.

Marko Jurak me je v spremni besedi k Glavni cesti dodobra prestrašil:

Tako kot sem zapisal že pred desetimi leti, še tudi danes vidim Lewisove pomanjkljivosti pri umetniškem ustvarjanju zlasti v njegovem nihanju med novinarsko-reportažnim načinom pisanja in med pravo, umetniško polno predstavitvijo življenja, ki ni le pripoved o enkratnem dogodku in ljudeh, ki so vanj vpleteni, temveč tudi o kozmičnih razsežnostih človekovega bivanja.

Prvih sto strani romana sem komaj preživel, ker pač - kot ponavadi - nisem prej o romanu vedel nič. Vsakih par strani sem se spomnil na Juraka, in branje se mi je zdelo res nesmiselno. A nekaj se je kuhalo. Nekaj velikega.

Nenadoma je pred mano vzniknilo trumpovsko zavzetje Kapitola z vsemi pritiklinami: Trumpom ali njemu podobnim modelom (predsednik Windrip), čiščenjem ustavnega sodišča, obračunavanjem z mediji in koncentracijskimi taborišči. Leta 1935, prosim lepo.

Dandanašnji je sila težko biti prvi, ki se mu posveti nekaj novega. Pred mano so se na Lewisa leta 2021 spomnili pri Forbesu ter takoj potegnili ustrezne vzporednice z Deklino zgodbo Margaret Atwood in Rothovo Zaroto proti Ameriki, predvsem pa s političnim dogajanjem v ZDA.

Lewis je malo zares Jurakov novinarsko-reportažni Lewis, ki dostavi minuciozno razdelan razpad ameriškega družbenega sistema. Margaret Atwood je to obdelala zgolj v sencah, ki padejo na glavno zgodbo, kar je po svoje še bolj srhljivo, a nič zato. Lewis kljub vsemu zasije v vsej svoji veličini. Liki so zanimivi in presenetljivi, zgodba pa polna iskrivosti, če ne že tudi norčij, ki jih zelo cenim. Recimo Mary Greenhill, ki maščuje smrt svojega moža:

 "To moram kar opraviti, preden se po žensko raznežim," je vzdihnila in strmoglavila proti zaprtemu letalu.

Njen prihod nedvomno ni bil dobrodošel. Tisto jutro se ne Smrt ne Mary Greenhill nista uradno napovedali pri Effinghamu Swanu; ne ena ne druga ni telefonirala in se ni pogajala z razdražljivimi tajniki in ju niso lepo natipkali na razpored velikega gospoda za njegov zadnji dan življenja. V njegovem ducatu pisarn, v njegovem marmornem domu, sejni dvorani in na njegovem nadzorniškem položaju so njegovo nadvse dragoceno ekscelenco varovali z jeklom. Navadni ljudje kot Mary Greenhill se mu niso mogli približati - razen v zraku, kjer tako cesarja kot navadnega človeka držijo samo igračkasta krila in božja milost.

Hua!

Lewis iz neverjetne perspektive leta 1935 pravzaprav govori, kako se vse to lahko zgodi tudi nam, in prepričan sem, da smo v zadnjih nekaj letih kar nekaj elementov tega velikega romana doživeli tudi na trgih in ulicah naših mest. Hvala Lewisu, da romana ne konča v uničujoči orwellovski maniri, ampak nam pusti vsaj kanček upanja.

Takoj k branju! 

Sinclair Lewis: Glavna cesta

 

Moj najljubši Sinclair je bil do sedaj Sir Clive Sinclair. Ne, ne zaradi Spectruma, ZX80 ali ZX81. Zaradi Sinclairja QL s 128 kB in vseh ekscentričnosti, ki so možakarju padle na pamet.

A tudi Sinclair Lewis ni od muh. V življenju nekatera obžalovanja pridejo pozno, a morda vseeno ob pravem času.

Živo vidim sobico naše krajevne knjižnice v prvem nadstropju Zadružnega doma in dve že na videz dolgočasni imeni, ki sem se ju izogibal kot hudič križa: Pearl S. Buck in Sinclair Lewis. 

Česnanje bom skrajšal. Sto strani pred koncem Glavne ceste sem na svojih policah že poiskal in si pripravil naslednji Lewisov roman. To je to.

Konec zapisa.

Če pa vas zanima, zakaj, je tukaj še nekaj dolgovezenja. 

Carol se poroči z zdravnikom Willom Kennicottom in se pusti zvleči v Gopher Prairie, literarno vzporednico Lewisovega rodnega Sauk Centre. Temu bi zlahka sledilo preobilje salonskega posedanja in čvekanja, kar je deloma res, a ne moti, ker tako pač je. Lewis zasije v jarki svetlobi satire, zajedljivosti do vseh napak ameriške družbe tam okoli prve svetovne vojne, predvsem pa z izdelanimi liki in vsakovrstnimi presenečenji, ki jim ni konca.

Splača se pomisliti tudi na Lawrencev roman Ljubimec lady Chatterley, ki je izšel nekaj let kasneje, in pomisliti, kako je moral biti škandalozen. Lewis se je dal marsikomu v zobe, Lawrence pa je bil atomska bomba nepredstavljivih razsežnosti.

Zelo sem užival. Morda samo zato, ker sem čudak.